Tiskane izdaje
V javnosti se že ves čas govori o petih milijardah evrov bremen, ki so bila s sanacijo bank naložena »davkoplačevalcem«. Verjetno, kot bomo videli, ne gre za pet milijard, kar pa ne pomeni, da je zaradi tega vse skupaj manj hudo. Ker je v teh milijardah, ki so v obtoku, še kaj drugega kot »bremena davkoplačevalcev«, bi bilo verjetno dobro, da bi ministrstvo za finance in/ali Banka Slovenije povedala, kaj vse je v teh milijardah. Ne zato, ker so mnogi radovedni, kam so bankirji skrili ta denar.
Poznati bi morali štiri številke
Poznati moramo, če govorimo o številkah, štiri številke ali zneske, povezane s tako imenovano sanacijo bank. Tako imenovano sanacijo, ker je šlo pretežno za rekapitalizacijo bank, in sicer tistih bank, pri katerih je država pomemben lastnik.
Prva številka je vrednost že oslabljenih slabih posojil, ki so se prenesla na slabo banko in koliko obveznic ali denarja so banke dobile za to. Moramo vedeti, kolikšno je bilo striženje ali kolikšen je bil diskont že razvrednotenega prenesenega premoženja. Ker se ve, da so banke dobile za slaba posojila precej manj, kot so bila v njihovih premoženjskih bilancah izkazovana že »oslabljena« posojila, se je zaradi tega pri bankah ustrezno zmanjšal kapital. Pustimo ob strani (kar sicer ni nepomembno), ali je bila pri prenosu določena vrednost premoženja bank resnično tolikšna. Če ni bila, je preprosto treba popraviti številke ali zneske, ki nas zanimajo.
In ta vrednost premoženja – to je slabih posojil – ki je bila prenesena na slabo banko v zameno za njene obveznice, je prva številka, ki nas mora zanimati. Ta znesek seveda ni povezan z bremeni »davkoplačevalcev«, če ostanemo pri njih in ne pri državi in državljanih. Slaba banka je morda ali kar verjetno zelo ugodno kupila del portfelja bank, vendar nam gre za številko ali znesek. Nakup ali zamenjava navadno ni breme ene ali druge strani. Sploh pa ne tiste, ki je močnejša. Vse to drugo je sicer zelo pomembno, vendar najprej potrebujemo številke. Da bi prišli do teh številk, niso potrebne storitve forenzikov.
Druga številka, ki nas zanima, so neto aktiva (»net assets«) bank, ko je bila zamenjava premoženja med slabo banko in banko opravljena. Zaradi velikega diskonta ali velikega striženja že pri bankah oslabljenih posojil, ki so bila prenesena, se je pri bankah zaradi tega zmanjšal njihov kapital. Gotovo je postal negativen, vsaj v višini podrejenih terjatev do bank, kajti sicer ne bi bilo podlage za popoln izbris »podrejencev«, to je tistih, ki so imeli do bank podrejene terjatve. To je druga številka, ki je zanimiva. Pove nam, koliko mora reševalec ali sanator banke dati bankam premoženja, da bi premoženje bank po vrednosti postalo enako njihovim dolgovom. Banke ne bi bile več insolventne. To ni rekapitalizacija, kajti s tem pri bankah ne nastane nikakršen kapital. Ekonomija ne pozna negativnega kapitala, čeprav je negativni kapital udomačena beseda v poslovnem svetu. Ne moremo imenovati nečesa rekapitalizacija – če se še enkrat vrnemo h kapitalu – če je po njej kapital enak nič. Ta številka je prva, ki je za bremena »davkoplačevalcev« pomembna.
Tretje, kar je pomembno, je, koliko kapitala bi morala vložiti država, da bi se vzpostavila tista velikost kapitala, ki bi bila potrebna, preden so se uveljavile nove kapitalske zahteve, ki so od bank terjale več kapitala. Tretja številka je enako pomembna kot druga. Druga številka ni vključena v tretjo, čeprav kdo tako misli, kar pa sicer ni tako pomembno. Eno je namreč, kot je bilo rečeno, mašenje lukenj in drugo rekapitalizacija.
Četrta številka, ki je bolj zanimiva kot pa pomembna za obravnavano, je, kakšne so za banke dodatne kapitalske zahteve, ker so se spremenila določila o potrebnem kapitalu bank. Ta znesek denarja, ki ga je vložila država, nima zveze z »bremeni davkoplačevalcev«.
Kaj je in kaj ni strošek države
Škoda, in sicer neposredna škoda, ki je nastala za državo v bankah, je vsota druge in tretje številke. To so »bremena« davkoplačevalcev. Prva in četrta številka nimata s tem nič. Del vsote druge in tretje številke je verjetno tudi posledica fravdolentnega početja bank, vendar tega zneska navadno ne določa rumeni tisk.
Stroški »davkoplačevalcev« so enaki znesku, ki ga morajo banke dobiti od države, da bi izenačila svoja aktiva s svojimi pasivi (2), če ali ker so, spomnimo se imetnikov podrejenih terjatev, insolventne in znesek kapitala, ki bi ga morale dobiti banke, da bi vzpostavile tisto raven kapitala, kakršna je bila potrebna, preden je BS povečala kapitalske zahteve do bank (3). Obveznice ali denar, ki so ga dobile banke za na slabo banko prenesena ostrižena slaba posojila, ni strošek države. Država ali slaba banka je v zameno dobila terjatve do podjetij. Prav tako ni strošek države tisto, kar je država ali slaba banka dala bankam kot kapital zaradi regulatornih predpisov, ki od bank terjajo več kapitala To je namreč zanjo naložba. Lahko se izkaže čez čas kot slaba, kar pa je skoraj neverjetno.
Verjetno bi se spodobilo, da bi »davkoplačevalci« – če ostanemo pri njih, ki jih imajo politiki, in tudi veliki domači ekonomisti, nenehno v ustih – od države izvedeli omenjene štiri številke ali zneske. Teh številk ne bo treba popravljati, če je bil »hair cut« bančnih posojil takšen, kakršen bi moral biti. Če je bil prevelik, so bili stroški države za toliko, kolikor je bilo striženje preveliko, manjši.
To so samo neposredni stroški države. Tudi dividende, ki bi jih dobivala država od bank, vendar jih ni, so prav tako strošek države. S posrednimi stroški lahko gremo še daleč naprej, vendar z njimi tudi ne smemo predaleč. Sploh pa ne zdaj, ko nas zanima, koliko je neposrednih stroškov in za kaj so nastali – to je, koliko je otipljivega in vidnega, za kar kljub vsemu govorjenju še ne vemo. Ne smemo kar tako govoriti o petih milijardah evrov.
––––––
Prispevek je mnenje avtorja
Dr. Ivan Ribnikar, upokojeni profesor ekonomije, zaslužni profesor Univerze v Ljubljani
