Ne obstaja samo en model privatizacije
sob, 09.08.2014, 21:00
Ne obstaja samo en model privatizacije
Privatizacija bi morala ostati odprta za finančne investitorje ali razpršitev lastništva med različne finančne vlagatelje.

Šest let po prvem neuspelem poskusu prodaje Telekoma Slovenije se zgodovina ponavlja. Nasprotovanje privatizaciji je bila ena osrednjih predvolilnih gospodarskih tem, zagovarjanje državnega lastništva pa je tudi tokrat prinašalo pozitivne politične točke. Privatizaciji nasprotujejo predvsem vplivne interesne skupine. Sindikati se bojijo izgube delovnih mest in nižanja pravic zaposlenih, domači dobavitelji izgube poslov, akademski lobi izgube virov financiranja za svetovalne in razvojne projekte in številne organizacije izgube sponzorskih sredstev. Nabiranje političnih točk na račun privatizacije se žal nadaljuje tudi pri sestavljanju nove vlade.

Sporni argumenti nasprotnikov privatizacije

Nasprotniki privatizacije poudarjajo, da je Telekom strateška naložba ter da mora država ohraniti lastniški nadzor nad ključno komunikacijsko infrastrukturo in komunikacijami. Predlagajo, da se pred morebitno prodajo izloči infrastrukturo in jo ohrani v državni lasti, morebitni kupec pa naj bi izpolnil tudi določene neekonomske zaveze. Nekateri gredo še korak dlje in državni Telekom vidijo kot najprimernejšega operaterja, ki lahko zagotovi širokopasovne priključke za vse.

Nasprotovanje privatizaciji je pričakovano, vendar so nekateri argumenti iracionalni ali celo v nasprotju z zakonodajo. Predlog, da bi komunikacijsko infrastrukturo izločili in nacionalizirali, je težko izvedljiv in škodljiv. Funkcionalno (in ne strukturno) ločitev infrastrukture zakonodaja predvideva kot skrajni ukrep regulacije, a je njen namen povsem drugačen od državnega lastništva in nadzora ključne infrastrukture.

Prav tako sporno je zavzemanje za ohranitev infrastrukture v državni lasti zaradi »nadzora« komunikacij. Zakonito prestrezanje komunikacij namreč ureja zakonodaja in je neodvisno od lastništva infrastrukture, razen če imajo interesne skupine v mislih nezakonito prisluškovanje. V konkurenčnem okolju je nesprejemljivo in nezakonito tudi dajanje prednosti državnemu podjetju pri pridobivanju sredstev iz državnega proračuna.

Posebno sporne so neekonomske zaveze, ki jih zasebni prodajalec ne bi postavil in bi se lahko odrazile v nižji kupnini. Takšne zaveze so v nasprotju z evropsko zakonodajo o državnih pomočeh. Še zlasti sporne bi bile zaveze o ohranjanju delovnih mest, saj je Telekom že sam napovedal znatno krčenje števila zaposlenih.

Ne glede na spornost argumentov privatizacija ni samoumevna. Zato preseneča, da ni javne razprave o resničnih izzivih privatizacije oziroma državnega lastništva Telekoma Slovenije.

Krčenje državnega lastništva v nacionalnih telekomih

Po drugi svetovni vojni so bili vsi evropski telekomi v državni lasti. Ponekod so celo zakonsko omejevali tuje lastništvo v nacionalnih telekomih, podobno kot na področju medijev. A z liberalizacijo telekomunikacij ter odpiranjem nacionalnih trgov so zahteve po državnem lastništvu izgubile pomen.

V konkurenčnem okolju komunikacijsko infrastrukturo gradijo fiksni in mobilni operaterji, druga infrastrukturna podjetja (elektrodistribucijska, železniška, cestna, komunalna ipd.), lokalne skupnosti in celo ponudniki storitev. Konkurenca in tehnološki razvoj zahtevata velika vlaganja v gradnjo in posodobitev infrastrukture, podjetja pa iščejo dolgoročne finančne vire za svoje investicije.

Velika Britanija je zaradi razkoraka med investicijskimi zahtevami državnega telekoma in cilji zadolževanja države kot prva v Evropi svoj telekom privatizirala že leta 1984. Sredi devetdesetih je sledila privatizacija nemškega, francoskega, italijanskega in španskega telekoma. Svoje telekome je kmalu za tem vsaj delno privatizirala večina tedanjih članic EU. Pred vstopom v povezavo je privatizacijo izvedla tudi večina novih članic. Pri tem je opazna razlika: če so prvotne privatizacije temeljile na kombinaciji razpršenega lastništva fizičnih in pravnih oseb ter institucionalnih finančnih vlagateljev, v glavnem domačih, je privatizacija v novih članicah potekala prek že privatiziranih strateških partnerjev iz dotedanjih članic povezave.

Le peščica držav EU, med njimi Slovenija, je ohranila več kot polovični lastniški delež v prvotno nacionalnih telekomih: Luksemburg in Ciper (100 odstotkov), Slovenija (72,38 odstotka, od tega 62,54 odstotka neposredno in 9,84 odstotka prek SDH in KAD, ki sta v popolni lasti države, ter še 3,55 odstotka posredno), Belgija (53,51 odstotka) in Latvija (51 odstotkov). Država ima neposredni večinski lastniški delež tudi v norveškemu Telenoru (53,97 odstotka) in švicarskem Swisscomu (51,2 odstotka).

Države svoje lastniške deleže v telekomih še naprej zmanjšujejo. Švedska in Finska, ki sta skupaj solastnici družbe TeliaSonera, sta svoj delež v operaterju leta 2012 zmanjšali z 51 na 49 odstotkov (Švedska ima 37,3-odstotnega in Finska 11,7-odstotnega). Švicarska konfederacija je leta 2013 svoj delež v Swisscomu zmanjšala s 56,8 na 51,2 odstotka. Nedavno je zmanjšanje na največ 34-odstotni lastniški delež napovedala norveškega vlada.

Ob krčenju državnih lastniških deležev v prvotno nacionalnih telekomih, načrtovani uvedbi enotnega evropskega trga elektronskih komunikacij in napovedani konsolidaciji med operaterji na evropski ravni je nasprotovanje vsaj delni privatizaciji Telekoma Slovenije precej tvegano.

Država v shizofreni vlogi

Državno lastništvo Telekoma je ovira za razvoj infrastrukture in konkurenčnost trga. Medtem ko Telekom na vse načine skuša doseči, da bi država prevzela njegovo razvojno strategijo kot svojo, je ta v shizofreni vlogi. Delno privatiziranemu državnemu podjetju že zdaj ne more nalagati, kje in kako naj investira. Prav tako težko zahteva stroškovno učinkovitost investicij, saj doslej ni ukrepala niti v najbolj ekscesnih primerih. Celo pri zagotavljanju nujnih in univerzalnih storitev ji ni uspelo zagotoviti visokih standardov, ki so jih deležni državljani drugih članic EU. Povsem anemična je bila tudi ob investicijskem zastoju, ki je bil posledica Telekomove širitve na Balkan na račun omejevanja naložb v infrastrukturo doma, le vprašanje časa pa je, kdaj se bo denar, ki je v spornih transakcijah odtekel iz Telekoma, vrnil v Slovenijo. Za nameček je podprla sporne, a politično všečne naložbe v nove dejavnosti, spet na račun gradnje in posodabljanja infrastrukture. Zaradi investicijskega zastoja Slovenija danes zaostaja pri razširjenosti in kakovosti širokopasovne infrastrukture, Telekom pa, namesto v zasebnih finančnih virih, rešitev išče v državnem proračunu.

Po drugi strani Telekom državno lastništvo in vlogo nacionalnega šampiona izrablja za pridobivanje državnih poslov ter obračunavanje s tekmeci. Državni organi nemalokrat odločajo v Telekomovo korist ali postopke nerazumno zavlačujejo v škodo konkurence. Ob asistenci državnih organov je Telekom vrsto let zlorabljal pravila konkurence, zaradi česar so proti njemu vložene tožbe, katerih odškodninski zahtevki skupaj dosegajo več sto milijonov evrov. Telekom je prvi konkurenčni spor že izgubil. Zaradi dolgotrajnih sodnih procesov lahko pričakujemo celo odškodninske tožbe proti državi, morebitne odškodnine pa bomo plačali davkoplačevalci.

Ob tem je težko govoriti o Telekomovi družbeni odgovornosti. Poleg tega finančna sredstva razsipava za politično všečna sponzorstva in donacije, v nasprotju z drugimi evropskimi in svetovnimi operaterji pa nekatera bistvena področja družbene odgovornosti povsem zanemarja, ker njegovim menedžerjem ne prinašajo političnega vpliva.

Agencijski problemi, ko se prepletajo interesi menedžerjev, politikov in vplivnih interesnih skupin, se odslikavajo tudi v slabšem korporativnem upravljanju. Interesne skupine imajo odločilen vpliv na imenovanje članov poslovodstva; ta je dosegel vrhunec, ko so bili kar trije člani ene uprave povezani z dolgoletnim največjim dobaviteljem (podoben agencijski problem imamo pri regulatorju). Telekom je bil vrsto let testni poligon in je drago plačeval zamuden razvoj pri domačih dobaviteljih. Za končne uporabnike je to pomenilo kasnejše uvajanje novih storitev, nižjo raven podpore, slabšo kakovost storitev in višje cene, za Telekom pa manjšo konkurenčnost in izgubo tržnih deležev.

Ko se država odloča o privatizaciji Telekoma Slovenije, bi se morala vprašati, s kakšnim modelom privatizacije bo iztržila največ in s kakšno kombinacijo lastništva oziroma lastnikov bo omejila agencijske probleme ter vpliv interesnih skupin, ki zmanjšujejo učinkovitost in uspešnost Telekomovega delovanja ter zavirajo razvoj in konkurenčnost trga. Privatizacija s strateškim partnerjem ni nujno najboljša možnost, analize namreč kažejo, da so cene storitev višje na trgih, ki jih obvladujejo velike telekomunikacijske skupine. Zato bi privatizacija morala ostati odprta za finančne investitorje ali razpršitev lastništva s kombinacijo fizičnih in pravnih oseb ter institucionalnih finančnih vlagateljev. Slovenija se že danes spoprijema z omejeno tržno konkurenco, ki se je, po ne ravno posrečeni dražbi radijskih frekvenc za storitve mobilne telefonije, še zmanjšala. Zato mora država skrbno presoditi, katera oblika privatizacije oziroma lastništva je najboljša za dolgoročni razvoj trga, tržno konkurenco ter ponudbo kakovostnih in cenovno dostopnih storitev.

 


---

Dušan Caf je predsednik Sveta za elektronske komunikacije


––––––

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.



Ne obstaja samo en model privatizacije

Foto: Voranc Vogel / Delo

Prijavi sovražni govor