Tiskane izdaje
Nekajkrat na leto ali pa v času predvolilnih soočenj nas pretresejo skrb vzbujajoči podatki in trendi o brezposelnih mladih, predvsem visoko izobraženih. Medtem ko se še vedno veliko pozornosti namenja nerešenim debatam o tranziciji in obdobju pred njo, sedanja situacija in pogled v prihodnost kažeta, da bi morali nameniti več pozornosti mladim. Ni naključje, da konec prejšnjega leta sprejeti sedemletni Program Evropske unije za izobraževanje, usposabljanje, mlade in šport predvideva kar 40-odstotno povečanje sredstev.
Včasih se res zdi, da so mladi uspešni inovatorji, ki jim je z idejo uspelo zgraditi dobičkonosna podjetja in trenutno sestankujejo v investicijskih družbah v Silicijevi dolini, New Yorku ali Londonu. Vendar bi ob analizi uspešnosti mladih na njihovi poklicni poti redki posamezniki veljali za tako imenovane osamelci (ang. »outlierje«), ki bi »kvarili« sliko povprečja. Zato bi bilo treba pogledati položaj večine mladih, ki se prav med recesijo podajajo na samostojno življenjsko in poklicno pot.
Bolonjski diplomanti
Sedanja mladina je svoja osnovnošolska in srednješolska leta preživela v obdobju konjunkture, ko so bile zgodbe o uspehu starejših kolegov pogoste, ko so z vseh strani kapljale informacije, kako pomembno je biti priden v šoli in nadaljevati študij, in da je Slovenija okolje, kjer se lahko uresničijo sanje. Ob koncu študija pa so doživeli hladen tuš – zaposlitveni oglasi so bili vse redkejši, študenti vse manj zadovoljni, vlade so se menjale in podjetja propadala. Makroekonomsko okolje v času vstopa na trg dela pomembno zaznamuje predvsem prve zaposlitve. Kako dolgoročni bodo učinki sedanje krize, je še prezgodaj govoriti, kratkoročni pa seveda niso zanemarljivi. Če primerjamo zaposlovanje diplomantov z generacijami, ki so vstopale na trg dela pred krizo, in tistih v času krize, v povprečju opazimo negativne razlike.
Kratkemu orisu zgodovine o spremenjenem gospodarskem sistemu, vladah in njihovih politikah pa tudi vrednotah in pomanjkanju konsenza tako rekoč na vseh ravneh lahko dodamo še spremembe izobraževalnega sistema, predvsem visokošolskega. Na koncu bolonjske reforme se zdi, da še vedno ni izčiščen signal, kdo so diplomanti posameznih programov in kakšne so njihove kompetence. Prve raziskave o zaposlovanju diplomantov, ki so končali bolonjski študij, so namreč pokazale, da so bolonjski diplomanti večinoma depriviligirani v primerjavi s kolegi, ki so končali stare programe. Zato ni naključje, da se po končani prvi bolonjski stopnji vse več mladih odloča za nadaljevanje študija, pa ne samo na drugi, ampak tudi na tretji stopnji.
Zdi se, da raziskave na temo mladih končno nekoliko pridobivajo na priljubljenosti. Večkrat jih sicer ne financira država (!) ali pa se zdi, kot da bi raziskovalci obdelovali vsak svoj vrtiček in se na sosedovega začuda ne bi ozirali (beri: ob pregledu literature večina raziskav ugotavlja, da so edine tovrstne). Kakorkoli, raziskave so si edine, da ne gre metati vseh mladih v isti koš. Že pred krizo se je čas brezposelnih mladih po diplomi razlikoval glede na različna področja izobraževanja. Kriza je premešala karte tudi med zaposlitvenimi možnostmi diplomantov.
Pravico imajo vedeti
Veliko se pogovarjamo o kakovosti, predvsem kakovosti življenja, merimo blaginjo z novimi indeksi, med njimi tudi indeksom sreče, in ugotavljamo, v kateri državi je kakovost življenja najvišja. O kakovosti visokošolskih institucij smo tudi že razpravljali in celo ustanovili nacionalno agencijo, ki pa ne ponudi pravih informacij in na podlagi meril akreditira programe, ki dosežejo minimalno mero zadovoljive kakovosti. Pa je kakovost res pomembna? Na podlagi raziskave o zaposlovanju diplomantov poslovnih in upravnih ved (torej spet ekonomistov) smo ugotovili, da se ne razlikuje samo uspešnost iskanja prve službe, ampak se večinoma razlikujejo tudi delovna mesta, na katera se zaposlijo diplomanti različnih šol. Poleg tega naj bi kakovost visokošolske institucije vplivala na višino plače, verjetnost nadaljevanja študija in akademske kariere, zadovoljstvo na delovnem mestu in v življenju na splošno, zdravje ter celo na ceno nepremičnin.
V tujini, predvsem na zahodu, je kakovost institucije pomemben signal o sposobnostih diplomantov in niso redka podjetja, ki zaposlujejo diplomante samo določenih šol. Pri vse večji ponudbi študijskih programov različnih institucij v slovenskem visokošolskem prostoru nimamo pravih informacij o kakovosti programov. Tako, na primer, ne vemo, ali so diplomanti ene poslovno-ekonomske šole po končanju uspešnejši kot diplomanti druge poslovno-ekonomske šole. Kadroviki v velikih podjetjih nam sicer pogosto povedo, da sledijo ameriškim zgledom in zaposlujejo diplomante določenih šol, vendar analize, ki bi prakse potrdile ali zavrgle, niso dostopne. Pa obstajajo. Analize namreč ugotavljajo, da ne le da so diplomanti določenih poslovno-ekonomskih šol uspešnejši od drugih pri iskanju prvih zaposlitev, ampak tudi, da se, na primer, diplomanti določenih šol zaposlujejo na delovnih mestih, za katere pravzaprav ni potrebna visokošolska izobrazba in/ali specifično znanje s področja izobraževanja, ki so ga pridobili med študijem. Vendar zaradi varovanja osebnih podatkov (!) informacije niso dosegljive zainteresirani javnosti. Očitno je z vidika družbene blaginje bolje, da bodoči študenti in podjetja ne dobijo informacij o kakovosti institucij.
Gledamo naprej
Res je, da je zdaj zaradi zaostrenih gospodarskih razmer najpomembnejša zaposlitev, pa skoraj kakršnakoli. V času krize so bili tudi diplomanti prisiljeni sprejeti kompromise. Po eni strani so nadaljevali študij, po drugi strani pa so sprejeli delovna mesta, za katera ne potrebujejo visokošolske izobrazbe in/ali izobrazbe določenega področja izobraževanja. Z ekonomskega vidika je investicija v izobraževanje tako zgrešena za državo, ki še vedno večinoma financira sicer vse manj javno šolstvo, in za posameznika, ki je svoja produktivna leta namenil učenju specifičnih znanj, ki jih na delovnem mestu ne uporablja. Več pozornosti moramo zato nameniti mladim, mladim diplomantom. Ni pomemben le čas trajanja brezposelnosti, ampak tudi, na kakšnih delovnih mestih se diplomanti zaposlujejo. Vprašati se moramo o absorpcijski moči slovenskih podjetij, ki drugo za drugim zmanjšujejo svojo proizvodnjo, proizvodnja visoko izobraženih pa tem trendom ne sledi. Prav tako so nujni nenehno spremljanje trendov zaposlovanja mladih in dostopnost analiz zainteresirani javnosti, omogočanje nadaljnjega kariernega svetovanja in programov za večjo vključenost mladih na trg dela. Mogoče pa morajo mladi ustanoviti svojo stranko po zgledu upokojencev in sami poskrbeti za prihodnost …
––––––
Dr. Daša Farčnik, Ekonomska fakulteta
