Nedopustni posegi v delo ustavnih sodišč

Dr. Bojan Bugarič je dogajanje zadnjih let na Madžarskem prepričljivo označil za avtoritaren napad na liberalno demokracijo in načela pravne države. Madžarski scenarij se danes ponavlja na Poljskem. Poljska je tako druga članica Evropske unije, v kateri so zmagovalci parlamentarnih volitev zlorabili široko podporo volivcev za to, da bi preoblikovali družbo, državo in ustavo po svoji podobi. Ta podoba je na zunaj populistična, po vsebini konservativna ter tu in tam reakcionarna, metode, ki jih uporablja, pa spominjajo na avtoritarne. Vladajoča stranka s pomočjo izvršilne oblasti obvladuje vse pore države in družbe, skrbno varuje svojo podobo v medijih in tako ogroža pluralistično demokracijo z vzpostavitvijo nove oblike partijske države. Težnja po totalitarnem obvladovanju države in državljanov se kaže tudi v širjenju nadzora nad telefonskimi in internetnimi komunikacijami.

Madžarski veto v prid Poljski

Nekaj pa je pri Poljski drugače, kot je bilo pri Madžarski. Če bi Evropska unija še lahko sankcionirala nespoštovanje evropskih demokratičnih standardov na Madžarskem, tega ne more več storiti na Poljskem. Zakaj ne? Zaradi veta, ki bi ga v tem primeru uporabila Madžarska. Da s takšnimi grožnjami misli resno, se je pokazalo pred nekaj dnevi, ko je član Beneške komisije iz Madžarske edini glasoval proti sprejetju mnenja komisije o reševanju ustavne krize na Poljskem. Ob tem glasovanju sem se spomnil aklamacije, s katero je bil nekdanji član Beneške komisije in nekdanji predsednik madžarskega ustavnega sodišča Peter Paczolay izvoljen za častnega predsednika Beneške komisije, ko se mu je odpovedala njegova država.

Beneška komisija je na zaprosilo poljske vlade (!) poudarila, da v evropski demokraciji izvršilna in zakonodajna oblast ne smeta vladati v nasprotju z ustavo. Demokracije ne gre reducirati na odločanje večine, zaradi česar je neodvisnost ustavnega sodišča še posebno pomembna takrat, ko ima vlada široko parlamentarno podporo. Nedopustni posegi v delovanje ustavnih sodišč se dogajajo tudi v drugih državah, toda ravno Madžarska in Poljska sta šli pri tem najdlje. Na Madžarskem so z ustavno spremembo prepovedali sklicevanje na ustavo, ki je veljala pred njihovo parlamentarno zmago, in omejili možnost razveljavitve (temeljnih) zakonov. Na Poljskem se je ustavna kriza začela, ko nova oblast ni hotela priznati imenovanja novih ustavnih sodnikov in je namesto njih imenovala »svoje«. Pri tem je bila še za odtenek bolj izvirna kot na Madžarskem, ko je s spremembami ustavnega zakona o ustavnem sodišču uvedla dvetretjinsko večino ustavnih sodnikov kot pogoj za razveljavitev protiustavnega zakona. To po mnenju Beneške komisije vodi do neučinkovitosti delovanja ustavnega sodišča s hudimi posledicami za demokracijo, varstvo človekovih pravic in načel pravne države. Poleg tega nova oblast obravnava odločbo ustavnega sodišča, ki je ugotovila neustavnost takšne spremembe, kot neobstoječo. Vlada je namreč preprečila njeno objavo.

Beneška komisija se je postavila na stran poljskega ustavnega sodišča in priporočila, naj Poljska raje spremeni način oblikovanja ustavnega sodišča tako, da bodo po tretjino sodnikov imenovali parlament, predsednik republike in sodni svet (že precej časa podobno predlaga pri nas dr. Igor Kaučič). Beneška komisija zahteva od Poljske, da takoj objavi odločbo ustavnega sodišča. Ni bilo težko uganiti, kakšne bodo reakcije iz prizadete države. Podobne reakcije smo proti mnenjem Beneške komisije slišali iz Madžarske, dvakrat pa tudi iz Slovenije (ko vladi Andreja Bajuka ni uspelo prepričati komisije, da je sprememba ustave o proporcionalnem volilnem sistemu v neskladju z evropskimi demokratičnimi izročili (l. 2000), in ko vladi Janeza Janše pred štirimi leti ni uspelo izničiti imenovanja člana Beneške komisije iz Slovenije). Najvišji poljski državni funkcionarji razglašajo, da mnenja Beneške komisije itak niso (pravno) zavezujoča in da Poljska ni več kolonija, temveč je suverena država, ki sama rešuje svoje notranje zadeve. In dodajajo, da Svet Evrope, katerega del je Beneška komisija, ni Evropska unija. Mnenje Beneške komisije pa naj bi bilo kontroverzno, absurdno in pristransko. To seveda ni res; res pa je, da je mnenje Beneške komisije bolj odločno kot navadno in tudi bolj natančno in prepričljivo argumentirano.

Ignoriranje evropskih institucij

Zametke ignoriranja evropskih institucij smo lahko opazili v zadnjih letih v vladajoči politiki Združenega kraljestva, ki noče izvršiti sodbe ESČP o volilni pravici zapornikov, v zadnjih mesecih pa tudi v Rusiji, ki bo odslej izvrševala samo tiste sodbe mednarodnih sodišč, ki jih bo odobrilo rusko ustavno sodišče. Vsem tem pristopom je skupno, da v imenu nacionalnih interesov upoštevajo samo ugodnosti evropskega povezovanja, odklanjajo pa obveznosti, ki iz tega povezovanja izhajajo. To seveda ogroža učinkovito delovanje in perspektivo evropskih integracij. Ni namreč težko napovedati, da si bodo poskušale tudi druge evropske države zagotoviti asimetrični položaj v Evropski uniji in Svetu Evrope.

Podcenjevanje Beneške komisije se utegne maščevati. V njej so tudi številne zunajevropske države ter vplivne mednarodne evropske institucije, kot sta Evropska unija in Konferenca za varnost in sodelovanje. Ne vem, ali se poljske oblasti zavedajo, da so v Beneški komisiji tudi ZDA, med opazovalkami pa tudi Sveti sedež. Poleg tega predstavlja koncentrat najboljših poznavalcev ustavne demokracije in prava človekovih pravic ter ji spoštljivo prisluhnejo organi Evropske unije in Sveta Evrope, z obema evropskima sodiščema na čelu.

Poročevalci z zadnje seje Beneške komisije so spregledali, da je ob mnenju o poljski ustavni krizi sprejela tudi kratko, a vsebinsko pomembno resolucijo. Ta opozarja na širjenje nevarnega političnega virusa, ki ogroža avtoriteto mnogih ustavnih sodišč: v Turčiji predsednik noče spoštovati odločbe ustavnega sodišča in grozi z njegovo ukinitvijo; na Hrvaškem in na Slovaškem zavlačujejo z imenovanjem ustavnih sodnikov; v Gruziji izvršilna oblast poziva predsednika ustavnega sodišča k odstopu ipd. Ignoriranje temeljnih evropskih demokratičnih izročil in vrednot ustavne demokracije se nevarno širi po Evropi in ga lahko srečamo vzhodno in zahodno, severno in južno od Slovenije, kdaj pa kdaj pa tudi pri nas doma.

V Sloveniji je bilo nekaj poskusov ignoriranja sodb ESČP, odločb ustavnega sodišča (spomnimo samo na ustavni zakon, s katerim so hoteli zaobiti odločitve glede izbrisanih) in mnenj Beneške komisije, vendar so ostali v manjšini. Slovenija z manjšimi ali večjimi obotavljanji izvaja tudi tiste sodbe ESČP, ki povzročajo resne proračunske težave. Slovenski predstavniki bi morali enako zahtevati od drugih držav. Nesprejemljivo je vračanje za okope izoliranih nacionalnih držav, kot ga danes demonstrirata Madžarska in Poljska, v zvezi z begunsko krizo pa tudi druge države. Pri tem je ključnega pomena podpora Evropske unije, ki bi bila prepričljivejša, če bi uresničila svojo zavezo iz lizbonske pogodbe o pristopu k EKČP.

––––––
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.