Tiskane izdaje
Verjetno je bil še kdo drug zgrožen, ko je pred časom v Delu pod naslovom Kdo bo odgovarjal za nerazglašene oporoke? Nihče prebral še stavek: »V 110 primerih so predsedniki sodišč ugotovili elemente osebne disciplinske odgovornosti, niso pa sprožili nobenega postopka.« Naše veje oblasti počno prav tisto, kar je večkrat ne samo močno odsvetovano državljanom, ampak te tudi doletijo včasih nerazumljivo stroge kazni. Naj samo kot primer navedem kazen 10.000 evrov zaradi povsem razumnega prevoda PhD (doktor filozofije) v naš doktor znanosti, ki je doletela »kršilko«.
Vzvišeni nad kritiko
Priče smo številnim dejanjem oblastnih institucij, ki državljane skoraj dan za dnem razburjajo, oškodujejo in pohabljajo njihovo zaupanje v pravičnost in demokracijo. Strpnost do takega ravnanja institucij, ki se ob svojih napakah rade dojemajo kot nedotakljive in vzvišene nad kritiko, je marsikomu nerazumljiva.
Zdaj sodim, da je bil eden od zidakov takega njihovega početja v »družbeno nadstavbo« vgrajen že nekje na začetku samostojne vladavine v času ministrovanja Ivana Bizjaka. Takrat sem bil naprošen, da kot eden od poznavalcev področja organizacije in nagrajevanja pripravim krajše gradivo o načelih nagrajevanja v slovenski upravi. V njem sem med drugim zapisal, da bi morali zaposlenci v javni upravi nositi posledice ne le svojega slabega dela, ampak tudi škodljivih (ne)odločitev. V primeru napak v njihovem delu sem med drugim predlagal nekaj takega kot prvi opomin, drugi opomin, ukor in nato izguba zaposlitve.
Ker se je prav minister Bizjak tej zamisli na sestanku o gradivu ostro postavil po robu, z njeno uresničitvijo ne takrat in ne kasneje ni bilo nič.
Posledice strpnosti do slabega dela uprave so se torej kazale že takrat, zato se danes sploh ni čuditi visoki ravni zaščite tudi slabega dela številnih zaposlencev v tej sferi. Sprenevedanje ob slabem delu zaposlencev in njihovih nadrejenih funkcionarjev je v naših razmerah še posebno pogojeno z zaposlovanjem neprimernih »naših« zaposlencev v času tako bolj levih kot bolj desnih vlad.
In kje se vse kažejo posledice take kadrovske »gradnje« sistema javne uprave v Sloveniji? Ko sem prebral Gostujoče pero Andreja Beblerja: Slika uradnika Graya v Delu, kjer piše, da je med našimi 23.419 javnimi uslužbenci leta 2015 delež odlično ocenjenih dosegel sanjskih 76 odstotkov, le štirje pa so bili ocenjeni z »nezadovoljivo«, sem se začudil nad svojo neposrečeno »izbiro« soočanj s sogovorniki v širše razumljeni javni upravi vključno s policijo. Sam bi namreč oceno odlično ob kakšnih 50 soočanjih (v letih 1992–2017) s temi zaposlenci namenil le tistemu policistu, ki je na moje telefonsko opozorilo o »divjanju« nekega mladega voznika v cestnem prometu tega v roku ene ure izsledil, ga soočil tudi z njegovim očetom in me o tem takoj telefonsko obvestil.
Odzivnost javnih uslužbencev v konkretnih primerih
Za podkrepitev moje strogosti v ocenjevanju le nekaj konkretnih izkušenj: a) sodišče se kljub mojim dokazano tehtnim opozorilom o napakah sodnih izvedencev s področja cenitve nepremičnin do njih ni hotelo opredeliti; odvetnik pa mi je prijazno in najbrž utemeljeno svetoval, naj ne drezam v zadevo, ker me bo samo dražje stala; b) ob prepisu polovice nepremičnine na ženo sem moral takratno davčno upravo štiri leta opozarjati, naj svoje terjatve do mene uskladijo z zapisom v zemljiški knjigi; dejansko se naju je kljub Virantovi hvaljeni e-upravi končno po mojem telefonskem nadlegovanju »usmilil« neki uradnik na lastno iniciativo in uredil zadevo; c) moje izkušnje s krajevno pristojno policijsko upravo, ki jo poskušam že skoraj 15 let prepričati, da naj vendar izsledijo in kaznujejo avtomobiliste – kršitelje, ki še vedno vztrajno vozijo (in celo parkirajo) po moji ulici v napačni smeri, in kolesarje, ki npr. po Jamovi in Tržaški cesti v Ljubljani vozijo bodisi v napačno smer bodisi po površinah, ki so ob sicer razpoložljivih kolesarskih stezah namenjene le pešcem, so se pred letom dni neuspešno »končale« po prejemu dopisa (podpisan direktor policijske uprave Ljubljana), v katerem se zadnji stavek glasi: »Hkrati vas obveščamo, da na vaše vloge, ki bodo vsebovale navedbe v zadevah, ki so že bile preverjene (vse te preveritve pa doslej dokazano nimajo potrebnega učinka; op. avt.) in glede katerih ste že prejeli odgovore, ne bomo več odgovarjali;« in č) neštetokrat sem se ob iskanju ustreznega sogovornika ob določenih opozorilih, ki naj bi povečala učinkovitost delovanja javne uprave, srečal z odgovori, kot so: »nisem pravi«, »nisem kompetentna«, »imamo druge prioritete« (dopis gradbene inšpektorice januarja letos ob moji pobudi, naj vendarle takoj preverijo ustreznost načina gradnje stanovanjskega objekta, ki je povzročal potresom podobne tresljaje v stavbah, oddaljenih najmanj 90 metrov) itn. Zamislite si, da bi vam odgovor o drugih prioritetah, npr. pridobivanju znanja o predpisih, dali gasilci, ko bi vam začela goreti hiša!
Kje je izhod
Mlajši znanec, univerzitetni diplomirani pravnik s pravosodnim izpitom z izkušnjami iz dela tožilstva, me je ob teh mojih soočanjih podučil, da zaposlenci v javni upravi v stikih z državljani delajo po načelu: »Poskušaj se izogniti soočanju s tisto fizično ali pravno osebo, ki je dovolj usposobljena ali vplivna ali nasilna, da dokaže ali doseže svoj (ne)prav«. V tem se ne moti, saj ima državljan, ki npr. ustrezno prijavi manjši dvodnevni gradbeni poseg na malo prometni ulici, ne samo izdatke, ampak doživi tudi obisk inšpektorja, ki mu dokazani spoštovalec predpisov skoraj gotovo ne bo delal problemov. Če pa opozarjaš, da nekdo nezakonito z gradbeno ali gostinsko opremo nekaj mesecev zaseda pločnik in morajo invalidi ter (stari) starši z (otroškimi) vozički zato s pločnika na cesto, zlepa ne moreš najti pristojnega za ukrepanje zoper predrznega kršilca.
Kje je izhod iz tega začaranega kroga? Kot prvo, zaposlitev v javni upravi mora vsebovati jasno izpostavljeno možnost odpusta zaposlenca, ki povzroča moralno oziroma materialno škodo državljanom ali pravnim osebam.
Prav in celo nujno bi bilo, da tako stališče podprejo tudi vodstva ustreznih sindikatov, če naj v javnosti pridobijo potrebne simpatije. Ker pa bi to odpuščanje vplivalo le na kak odstotek zaposlencev z najhujšimi »pregrehami«, velja, kot drugo, z vzgojo in izobraževanjem spremeniti prevladujočo miselnost zaposlencev o njihovi nedotakljivosti in pomembnosti ter celo vzvišenosti nad državljanom, ki se je »postavil pred okence« ali kako drugače potreboval storitev javne uprave v širšem smislu, v miselnost služenja – v okviru predpisov – sodržavljanom in seveda tudi pravnim osebam. Tako se ne bi moglo zgoditi, da višji policijski uradnik v televizijski oddaji izjavi, da »policisti nismo inkasanti« za prometne prekrške. Take besede kažejo na to, da se govorec ne zaveda pomena – ob opominjanju – tudi denarnega kaznovanja prekrškarjev za varnost sodržavljanov in drugih udeležencev v prometu.
Fetišistično pojmovanje delovnega mesta
Oboje je treba v enotnem sistemu plač za javne uslužbence, ki ga imam za smiselnega, saj mora imeti država kot delodajalec v rokah enotno orodje za vse, ki prejemajo denar iz državnega proračuna, seveda podpreti še z odpravo sedanjega fetišističnega pojmovanja »delovnega mesta« in z njim povezanih zamišljenih pravic – o razumevanju dodeljenih nalog in odgovornosti je pogosto žal težko govoriti –, ki jih »delovno mesto« prinaša.
Bližajo se nove volitve v Državni zbor RS. Minister Boris Koprivnikar ima ob podatku, da je izraženo nezaupanje v javno upravo na ravni 87 odstotkov (omenjeni članek Andreja Beblerja!), veliko priložnost, da z ustreznimi ukrepi, ki bi prispevali k zadovoljstvu volivcev z državno upravo, to število bistveno zmanjša ali celo preobrne in »prinese« Stranki modernega centra veliko glasov.
***
Prispevek je mnenje avtorja
***
Prof. dr. Miran Mihelčič, ekonomist.
