Neenakost z več obrazi

Francoski akademik Thomas Piketty je v svoji knjigi z naslovom Kapital v 21. stoletju, ki se uvršča med najbolj prodajane knjige na Amazonu, statistično predstavil neenakost v zadnjih tristo letih in predlagal možne ukrepe proti zastrašujoči ugotovitvi. Akademska javnost mu glasno ploska, svetovna politična levica pa se še vedno sramežljivo skriva, saj bi moralo biti to delo podlaga za njeno temeljito prenovo. Zdaj je jasno, da se bo morala spopasti z neenakostjo.

Globalni upor kot edini realni izhod

Piketty je statistično obdelal podatke o kapitalu v najpomembnejših kapitalističnih državah na svetu od leta 1700 do leta 2012. Njegovo izhodišče je prikaz stopnje dohodkovne in kapitalske neenakosti v kapitalističnih državah. Najpresenetljivejše ugotovitve so, da je stopnja neenakosti vse večja in da gre za konstantni zgodovinski pojav, ki se bistveno spremeni le ob gospodarskih zlomih oziroma vojnah, ko se stopnja neenakosti zelo zmanjša; leta 2012 naj bi bila stopnja neenakosti v ZDA na približno podobni ravni kot v Franciji pred revolucijo 1789; stopnja neenakosti v Evropi se po letu 1950 zelo zniža v primerjavi z ZDA, vendar je bila do takrat višja v Evropi. Piketty ugotavlja, da stopnjo neenakosti konstantno zmanjšuje zgolj vse večja dostopnost do znanja, vendar je ta vpliv prešibek. Neenakost bi bilo mogoče zmanjšati s primernimi obdavčitvami, po vzoru evropskih držav (socialdemokratske vlade od leta 1950), vendar je kaj takega globalno nemogoče. Edini realni izhod je globalni upor proti neenakosti, ki se bo o Pikettyjevem mnenju gotovo zgodil. Prav ZDA se v resnici vse bolj obračajo v socialdemokratsko držo, kar pomeni dokončen zlom neoliberalne ekonomske doktrine. Predsednik Barack Obama je z reformo zdravstvenega zavarovanja začel utirati to pot v ZDA. Podobno se dogaja tudi v spremembi ZDA v okoljskih politikah.

Geopolitična analiza uporov »arabske pomladi« kaže, da ima neenakost lahko več obrazov in da so le-ti lahko vzrok tudi za spremembe v svetovni ureditvi. Italijanski arabist Roberto Ianuzzo (Geopolitica dell Collasso) je letos pozimi objavil celovito analizo vzrokov za upor na območju od Sirije do Maroka, in odgovoril na vprašanje, zakaj so se zgodili upori tudi v državah, kot so Tunizija, Egipt in Sirija, v katerih sta mednarodni denarni sklad in Svetovna banka zaznali visoko gospodarsko rast, uspešen potek strukturnih reform in uspešno privatizacijo državnih podjetij. Šibka demokracija ali, bolje rečeno, avtokratski politični režimi, povzročajo visoko stopnjo neenakosti, ker se premoženje, ki izvira večinoma iz energetskega sektorja in privatizacije državnih podjetij, steka v ozek krog privilegiranih družin, zato ni novih delovnih mest. Stopnja brezposelnih mladih je kar 30-odstotna, demografska struktura teh držav pa kaže, da je mladih ljudi kar 50 odstotkov celotne populacije. Upor mladih se je v večini arabskih državah začel na obrobju večjih mest in je pomenil popolno presenečenje za lokalno oblast in mednarodno javnost. Zaradi geopolitičnih interesov svetovnih velesil in splošne globalne krize, prerašča v vse obsežnejšo vojno, v katero vstopa vse več držav Bližnjega vzhoda in verjetno tudi širše.

Vzpostavitev novega socialnega partnerstva

Pri nas je položaj zelo podoben, nikakor tako ekstremen, vendar je vseeno vse hujši in nikakor ni videti izhoda iz krize. Od vstopa Slovenije v evropski monetarni sistem je jasno, da se moramo lotiti strukturnih reform (trg dela, pokojninski sistem, zdravstvo in šolstvo). Potem je prišla bančna kriza in recesija in zdaj imamo hudo javnofinančno dolžniško krizo in prezadolženo gospodarstvo, učinek tega je pomanjkanje novih delovnih mest. Hkrati smo zašli v hudo politično krizo, saj se skoraj vsako leto menjajo vlade ob zaporednih izrednih splošnih volitvah, kjer praviloma zmagujejo politične stranke brez kakršnihkoli prepoznavnih gospodarskih in reformnih programov, ki jih ustanovijo mesec ali dva pred volitvami. V očeh zrelih demokracij je Slovenija povsem neresna demokracija, kjer na volitvah lahko zmaga politična stranka, ki je bila ustanovljena dva meseca pred volitvami.

Koalicije štirih ali celo petih političnih strank sestavljajo vlade, kjer naj bi se dogovorili o novem razvojnem modelu in celo o zelo zahtevnih projektih strukturnih reform. Pri vsem tem pa naj bi zagotovili tudi delovanje povsem zastarelih, dragih in neučinkovitih sistemov, socialne države in izobraževanja. Takšno stanje se ponavlja vedno znova in zelo težko je pričakovati, da bodo letošnje volitve prinesle kaj drugega. V resnici so problem majhne politične stranke, ki zastopajo zgolj ozke interese posameznih slojev prebivalstva, ki sploh niso ali pa so samo delno zastopane v socialnem dialogu, v katerem naj bi bilo mesto za usklajevanje nujnih reform in preizkušanje novega razvojnega konsenza. Zato imamo politične stranke, ki zastopajo obstoječe upokojence, kmečko populacijo, občasno tudi politična stranka mladih. In ne gre jim zameriti! To so najpomembnejše skupine, ki bi jih prizadele strukturne reforme in jih socialni dialog ne vključuje dovolj.

Rešitev Slovenije iz sedanje krize torej niso nove politične stranke, ampak vzpostavitev primernega modela socialnega partnerstva, ki bo poleg tradicionalnih partnerjev (sindikati, zbornice in vlada) vključil tudi druge družbene skupine, predvsem pa bi vzpostavil tudi nove institucije, kot je zbornica dela, in učinkovitejši usklajevalni mehanizem vseh družbenih skupin.

Strukturne reforme v paketu

Novi socialni dialog mora potekati o vseh vprašanjih, ki jih obravnava že zdaj, na novo pa mora določiti pogoje svojega dela. Vse svoje predloge morajo najprej uskladiti in notranje verificirati vsi socialni partnerji ter jih šele nato predstaviti javnosti in parlamentu. Strukturnih reform se morajo lotiti v paketu in nikakor ne reforme vsakega sistema posebej. Pred vsakim odločanjem je treba najprej določiti skupni cilj, ki mora poleg socialne varnosti državljanov upoštevati tudi internacionalizacijo in konkurenčnost gospodarstva ter javnofinančno vzdržnost. Vsak socialni partner mora sam pripraviti predloge, česa se lahko odpovejo tisti, ki jih zastopa, v korist izpolnitve skupnih ciljev. Zakonske predloge socialni partnerji lahko posredujejo parlamentu tudi na lastno pobudo, vendar po enakem postopku.

V takšnem sistemu bi imela posebno mesto zbornica dela, ki bi vključevala večino prebivalcev, ščitila bi interese zaposlenih na delovnih mestih, pri pokojninskem in zdravstvenem zavarovanju in ščitila pravice brezposelnih, opravljala pa bi tudi učinkovito zaščito potrošnikov. V nasprotju s sindikati bi opravljala dejansko ustno in pisno zastopstvo članov v sporih z delodajalci ter opravljala pregled pogojev dela na delovnih mestih. Svoje storitve bi opravljala tudi za mlade v izobraževalnih sistemih. Pomembno vlogo pa bi imela v reformi pokojninskega sistema, saj sedanje reforme povzročajo vse večjo neenakost med upokojenci in vsemi tistimi, ki šele postajajo prejemniki pokojnin.

Politična levica mora postaviti vprašanje neenakosti v središče svojih programskih izhodišč, ob hkratni povečani stopnji odgovornosti vseh prejemnikov socialnih prejemkov. Reformirati je treba sistem reprezentativnosti sindikatov ter zbornic. Ključni problem socialnega dialoga pa je vloga vlade, saj pomeni njen sedanji dvojni ali celo večkratni položaj v socialnem dialogu močno korupcijsko tveganje. Vlada nastopa sočasno kot predlagatelj reformnih zakonov in kot delodajalec (za javni sektor in za podjetja v državni lasti), sestavljajo pa jo tudi predstavniki političnih strank, ki zastopajo interese interesnih skupin, katerih edini politični cilj je vplivanje na proces sprejemanja strukturnih reform.

Tako je nemogoče doseči družbeni konsenz in nov razvojni model. Takšno stanje povzroča vedno nove neenakosti, predvsem med prejemniki socialnih transferjev in mladimi iskalci delovnih mest, ki so večinoma naravnani medgeneracijsko. Takšno stanje vodi samo k resnemu uporu, podobnemu arabski pomladi, in do končnega zloma države.



–––––– Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.

Boštjan Horvat, publicist