Nekonvencionalna resnica

Preprosto povedano, živimo v svetu, v katerem je preveč ponudbe in premalo povpraševanja.

Objavljeno
05. februar 2015 23.37
Poročni kotiček v Ljubljani, 15. aprila 2013
Nouriel Roubini
Nouriel Roubini

Kdo bi si mislil, da bo šest let po globalni finančni krizi večina razvitih gospodarstev še vedno plavala v abecedni juhi – ZIRP (politika ničelne obrestne mere), QE (kvantitativno sproščanje), CE (kreditno sproščanje), FG (vnaprejšnje sporočanje prihodnje monetarne politike), NDR (negativna obrestna mera) in U-FX Int (neomejeno poseganje na devizni trg) – nekonvencionalnih monetarnih ukrepov? Pred letom 2008 nobena centralna banka niti pomislila ni na te ukrepe. Zdaj se tisti na odgovornih položajih redno odločajo zanje.

V zadnjem letu in pol je Evropska centralna banka (ECB) sprejela svojo različico vnaprejšnjega sporočanja prihodnje monetarne politike, se pozneje odločila za politiko ničelne obrestne mere, nato zagovarjala kreditno sproščanje, nato pa še politiko negativne obrestne mere. Januarja se je odločila za popolno kvantitativno sproščanje. Do zdaj so se ameriški Fed, Bank of England, japonska centralna banka, ECB in več centralnih bank manjših razvitih gospodarstev, med drugim Švicarska narodna banka, opirali na takšne nekonvencionalne ukrepe.

Tako dejavna globalna monetarna politika v zadnjih letih je med drugim zanetila upor med psevdoekonomisti in tržnimi prevaranti. Ti »avstrijski« ekonomisti, radikalni zagovorniki vsemogočnosti monetarne politike, zagovorniki zlate valute in fanatični podporniki bitcoina vztrajno poudarjajo, da bo tako obsežna krepitev globalne likvidnosti povzročila hiperinflacijo, propad ameriškega dolarja, zelo visoke cene zlata in postopen propad knjižnega denarja, ki ga bodo nadomestile elektronske kriptovalute. Nobena od teh zloveščih napovedi se pozneje ni uresničila. Inflacija je nizka in se znižuje v skoraj vseh razvitih gospodarstvih; pravzaprav nobeni centralni banki v razvitih gospodarstvih ni uspelo doseči svojega izrecno napovedanega ali nedoločno izraženega cilja – dvoodstotne inflacije. Nekatere si celo prizadevajo, da bi se izognile deflaciji. Poleg tega se je vrednost dolarja precej zvišala v primerjavi z jenom, evrom in večino valut držav s hitro rastočimi trgi. Cene zlata so se od jeseni 2013 znižale s 1900 dolarjev za unčo na približno 1200 dolarjev za unčo. Bitcoin je bil leta 2014 najmanj uspešna valuta na svetu, njegova vrednost je padla za skoraj 60 odstotkov. Treba je poudariti, da večina znanilcev sodnega dne zelo slabo pozna temelje ekonomije. Vendar so njihovi pogledi kljub temu postali del javne razprave. Zato se je koristno vprašati, zakaj so se tako močno motili pri svojih napovedih.

Kaj je vzrok in kaj posledica

Motili so se predvsem zato, ker so vzrok zamenjali za posledico. Centralne banke so se čedalje pogosteje odločale za nekonvencionalne monetarne ukrepe zato, ker je bilo okrevanje po letu 2008 zelo neizrazito. S takšnimi ukrepi so se bojevale proti deflacijskim pritiskom, ki so se stopnjevali, ker je bilo treba izvajati boleče razdolževanje visokega javnega in zasebnega dolga. V večini razvitih gospodarstev, denimo, še vedno govorimo o zelo veliki proizvodni vrzeli, proizvodnja in povpraševanje pa sta precej nižja, kakor bi lahko bila; zato imajo podjetja omejeno moč določanja cen. Močno oslabljeni so tudi trgi dela: preveč brezposelnih delavcev si prizadeva dobiti maloštevilne razpoložljive službe, hkrati pa trgovina in globalizacija skupaj s tehnološkimi inovacijami, ki omogočajo opravljanje dela z manj zaposlenimi kakor do zdaj, vse bolj pritiskata na delovna mesta in dohodke delavcev, zato se povpraševanje še bolj zmanjšuje.

Oslabljeni so tudi nepremičninski trgi, na katerih so baloni že počili (Združene države Amerike, Velika Britanija, Španija, Irska, Islandija in Dubaj). Baloni na drugih trgih (denimo na Kitajskem, v Hongkongu, Singapurju, Kanadi, Švici, Franciji, Avstraliji, Novi Zelandiji ter na Švedskem in Norveškem) postajajo nevarni, saj bi se zaradi morebitnega poka znižale cene nepremičnin.

Tudi trgi blaga ustvarjajo dezinflacijski pritisk. Zaradi revolucije pridobivanja energentov iz skrilavcev v Severni Ameriki so se znižale cene nafte in zemeljskega plina, zaradi upočasnjene kitajske gospodarske rasti pa se zmanjšuje povpraševanje po številnih vrstah blaga, med drugim po železovi rudi, bakru in drugih industrijskih kovinah, ki so na voljo v velikih količinah zaradi tega, ker smo zaradi dolgoletnih visokih cen veliko vlagali v nove zmogljivosti.

Zaradi upočasnjevanja kitajske gospodarske rasti, ki se začenja po več letih preobsežnih naložb v nepremičnine in infrastrukturo, govorimo tudi o globalnem preobilju predelanih in industrijskih izdelkov. Domače povpraševanje po teh izdelkih se hitro zmanjšuje, čezmerne zmogljivosti kitajske kovinske in cementne industrije – če navedemo samo dva primera – pa še dodatno ustvarjajo deflacijske pritiske na globalnih industrijskih trgih.

Vse večja dohodkovna neenakost, zaradi katere so se dohodki razporedili tako, da so se preselili od tistih, ki zapravijo več, k tistim, ki več varčujejo, je še dodatno zmanjšala že tako ali tako šibko povpraševanje. To velja tudi za nesimetrično prilagoditev med posojilodajalskimi gospodarstvi, ki preveč varčujejo in jih trgi ne silijo k temu, da bi več zapravljala, ter dolžniškimi gospodarstvi, ki preveč zapravljajo in čutijo pritisk trgov, zato so prisiljena varčevati.

Nenehni dezinflacijski pritisk

Preprosto povedano, živimo v svetu, v katerem je preveč ponudbe in premalo povpraševanja. Zato nenehno občutimo dezinflacijski, če ne že deflacijski pritisk kljub agresivnemu sproščanju monetarne politike.

Nekonvencionalni monetarni ukrepi ne morejo popolnoma preprečiti deflacije med drugim tudi zato, ker s takšnimi ukrepi poskušamo oslabiti valuto ter tako okrepiti neto izvoz in povečati inflacijo. Toda to je igra, v kateri nobena stran ne more zmagati in ki samo izvaža deflacijo in recesijo v druga gospodarstva.

Morda je še pomembneje opozoriti na globoko neujemanje s fiskalno politiko. Če bi radi dosegli, da bodo monetarne spodbude učinkovite, jih morajo spremljati začasne fiskalne spodbude, ki jih zdaj primanjkuje v vseh pomembnejših gospodarstvih. Na evrskem območju, v Veliki Britaniji, Združenih državah Amerike in na Japonskem vsi izvajajo takšne ali drugačne ukrepe fiskalnega varčevanja in konsolidacije. Celo Mednarodni denarni sklad je pravilno opozoril, da je težave v svetu, v katerem je preveč ponudbe in premalo povpraševanja, treba reševati tudi z javnimi naložbami v infrastrukturo, teh pa primanjkuje – ali pa infrastruktura propada – v večini razvitih gospodarstev in v državah s hitro rastočimi trgi (razen Kitajske). Dolgoročne obrestne mere so v večini razvitih gospodarstev že blizu ničle (ponekod so celo negativne), zato bi se morali precej bolj zavedati, da potrebujemo naložbe v infrastrukturo. Vendar veliko političnih zadržkov – omeniti je treba predvsem podatek, da se gospodarstva, ki morajo tesno zategovati svoje pasove, odločajo za omejitve porabe kapitala, še preden začnejo zniževati plače v javnem sektorju in subvencije ter omejevati druge stroške – preprečuje nujne naložbe v infrastrukturo.

Vse to so dejavniki, ki poskrbijo za nenehno počasno rast, dolgoročno stagnacijo, dezinflacijo in celo deflacijo. Nekonvencionalni monetarni ukrepi bodo zato v razmerah, ko nam primanjkuje ustreznih fiskalnih ukrepov za reševanje težav, ki jih povzroča nezadostno skupno povpraševanje, ostali najpomembnejši sestavni del makroekonomske politike.



Project Syndicate, 2015

Nouriel Roubini, profesor na Sternovi poslovni šoli Univerze New York, predsednik svetovalnega podjetja Roubini Global Economics in nekdanji višji ekonomist za mednarodne zadeve v Beli hiši