Nemirni dnevi v Makedoniji

Sedanje vrenje v tej državi korenini v dogajanju preteklih let na širšem območju.

Objavljeno
21. maj 2015 10.48
Nadaljevanje protestov proti vladi Nikole Gruevskega Skopje 18.5. 2015
Borut Šuklje
Borut Šuklje

Prve dni julija 2001 ni bilo popolnoma jasno, ali govorimo o novi vojni ali gre le za oborožene spopade v Makedoniji. Posrednika v pogajanjih med oblastjo v Skopju in albanskimi oboroženimi enotami sta bila James Pardew in François Léotard, prvi s pooblastilom Združenih držav, drugi z mandatom Evropske unije. Ko sem tiste dni bral njuno poročilo, je bilo pomembno zgolj sporočilo, da se skoraj sedemmesečni spopadi končujejo. Nekako v ozadju sta ostali drugi dve, nenapisani, o orožju kot ključnem mehanizmu realizacije političnih ciljev in da bo treba po koncu oboroženih spopadov državi omogočiti razvoj in boljše življenje za vse.

Ohridski sporazum je bil podpisan dober mesec pozneje. Ključno vlogo pri doseženem kompromisu med izvoljeno oblastjo in albanskimi vojaškimi enotami je imel pokojni predsednik Boris Trajkovski. O podrobnostih in vrsti potrebnih dogovorov je pripovedoval dve leti pozneje dr. Janezu Drnovšku. Tudi o premislekih o zamenjavi ozemelj in strahu, da bi nadaljevanje oboroženih spopadov lahko privedlo do vojne, ki se ne bi mogla končati na makedonskih mejah. Sporazum je kratek tekst, napisan v angleščini, ki določa, da je drugi uradni jezik v državi albanski, da se bo povečalo število zaposlenih državljanov albanske nacionalnosti v državni upravi ter policiji, da se bodo odprle albanske srednje šole in fakultete ter da bo v občinah, kjer prevladujejo prebivalci albanske nacionalnosti, glavni uradni jezik albanski.

Sporazum je bil ključen dokument modela sobivanja. Evropski diplomati so njegovo uspešnost poudarjali v vsakem svojem poročilu. Bolj ali manj je bilo zamolčano, da se je skoraj hkrati s sestavljanjem nove koalicijske vlade, v kateri je pomembno vlogo imela stranka Alija Ahmetija, oglasila nova oborožena skupina, albanska nacionalna armada, s sporočilom, da ne bodo sprejeli nikakršnega dogovora, ampak bodo nadaljevali bitko za novo državo. Leto pozneje je komandant te enote – imenovali so ga Gigi – v vasi Drenica razglasil osvobojeno ozemlje. Tudi ta dogodek je bil razumljen bolj ali manj kot nepomemben incident.

To je bil čas, ko so oblasti držav v regiji, tako tudi v Skopju, ocenjevale, da je evropski projekt in članstvo v Evropski uniji časovno dosegljivo, leto 2010 je bila nekakšna zadnja meja, ter da bo to spodbudilo in sooblikovalo razvojne mehanizme.

Makedonija je postajala vse bolj siromašna država. Članstvo v Evropski uniji se je oddaljevalo. Tudi zaradi nesposobnosti dogovora s sosednjo Grčijo.

Ob vseh socialnih in gospodarskih težavah, zniževanju življenjskega standarda in občutku zapuščenosti zato tudi novo sporočilo albanske armade, v prvih dneh maja 2005, ni bilo nepričakovano. Pisali so, da so se pri mestu Studen, na meji s Kosovom, spopadli z makedonsko policijo in da nadaljujejo akcije povsod, kjer živijo nezadovoljni Albanci. Po seji makedonske vlade je koalicijski partner Ali Ahmeti o sporočilu govoril kot o provokaciji, saj da je nasilje nesprejemljivo za doseganje političnih ciljev.

Združena dva slaba procesa

Oktobra 2010 sem bil v Albaniji. Zanimali so me načrti razvoja novega pristanišča, ki so ga načrtovali južno od Drača. Pozno kosilo smo imeli v Tirani, v eni od ribjih restavracij v novem mestnem centru. Prav v tistih dneh, če ne prav tistega dne, je v hotelu, prav tako v mestnem jedru, eden izmed nekdanjih svetovalcev albanskih predsednikov vlad predstavljal politični projekt, imenovan Prirodna Albanija. Cilj naj bi bila nova albanska država, ki naj bi stabilizirala regijo in hkrati revidirala londonski sporazum, ki je razdvojil Albance v več držav. Zahteva programa je bila mirna, kot je bilo poudarjano s pogajanji dosežena poprava povzročene zgodovinske krivice in združitev vseh Albancev v eno državo. Predstavljen je bil tudi zemljevid take države, ki bi obsegala Albanijo in Kosovo, velik del Črne gore, vključno s Podgorico, del Grčije v nekakšni črti ob morju proti Krfu in nazaj proti Solunu ter del Srbije, skoraj do Niša. Avtor in pobudnik razglasa, Koco Danaj, resda v Albaniji politično obroben, se je skliceval na Prizrensko ligo, gibanje je nastalo po končanem berlinskem kongresu in St. Stefanskem mirovnem sporazumu iz 1878 leta. Liga je zahtevala združitev delov Osmanskega cesarstva v enoten albanski del. To je bil teritorialen in etnični program. Danaj je pozneje razlagal, da je bolje sprejeti njegov koncept nove združitve ozemelj kot čakati na tiste, ki ne izključujejo vojne kot alternative.

V Makedoniji sta se v teh letih združila dva slaba politična procesa: ponovni oboroženi nemiri ter politična kriza. Pravzaprav kriza vodenja države.

Na začetku decembra 2012 se je v Sobranju začela razprava o novem državnem proračunu. Opozicija je vložila več kot tisoč amandmajev; toliko, da je bilo jasno, da ključen vladni akt ne bo sprejet.

Ključni opozicijski zahtevi sta bili dve: zmanjšanje načrtovanega proračunskega deficita in takojšen konec velikega urbanistično-arhitekturnega projekta Skopje 2014. Po večdnevnih pogajanjih je opozicija napovedala proteste. Prav tako so proteste sklicali vladajoči. Takrat se je prvič slišalo za nekakšne prisluhe. Nepoznani glas je spraševal takratnega opozicijskega podpredsednika Zorana Zaeva, kakšno je stanje v Krivi Palanki. Zaev mu odgovarja, tako takratni prisluh, da se ne more ukvarjati tudi s tem, saj da je njegova naloga organizirati in plačati prevoz deset tisočev protestnikov do Skopja in da ne bodo pristali na izvedbo lokalnih volitev, tudi če bi se zaradi tega uporabila sila. Zaev je vse skupaj označil za besede, izvzete iz konteksta.

Protesti so se nadaljevali leta 2013, govorili so o nedemokratični in fašistični vladi. Cilj opozicije niso bile več spremembe proračuna, ampak predčasne parlamentarne volitve. O razvojni blokadi države in socialnih stiskah ljudi ni bilo prav veliko povedanega. Prvaka opozicije Branko Crvenkovski in njegov namestnik Zaev sta bila o zmagi prepričana. Predvsem zaradi zahtev Evropske unije in ZDA sta se večkrat na pogovorih, ali kot so jih označevali na pogajanjih, sestala s predsednikom vlade Nikolo Gruevskim, vendar brez rezultatov. Celoten pogovorni spekter se je zožil na eno samo vprašanje, izredne volitve da ali ne.

Stefan Fuelle in Stefano Sannino, evropski komisar za širitev in njegov sodelavec za Balkan, sta nekako dosegla, da so bile aprila 2013 izvedene redne lokalne volitve. Vladajoča stranka je slavila zmago. Gruevski je pokazal, da pozna in obvlada tako glasovalne kot prepričevalne volilne mehanizme.

Nekako v ozadju pa je ostalo, da je v nekaterih občinah zmagala stranka Alija Ahmetija. Zmagali so v sedmih občinah zahodne Makedonije. Občine v tem delu Makedonije so namreč skladno z ohridskim mirovnim sporazumom zaokrožile svoje volilno območje z več zaselki in vasmi ter dobile novo albansko večino. V eni od občin, Kičevu, je nastala celo predvolilna koalicija strank Gruevskega in Zaeva, vendar so bile neuspešne.

Vlada je kljub prepričljivi zmagi na lokalnih volitvah ostala razvojno anemična, opozicija je iskala zagon za novo zahtevo predčasnih parlamentarnih volitev. Povprečna plača se je gibala od sto do tristo evrov. Spet se je aktualiziralo albansko vprašanje. Vsaj dvakrat je bila na poslopje vlade vržena bomba z opozorilom, da se določila ohridskega sporazuma ne uresničujejo.

Nujna evropska prihodnost

O velikih, nedavnih nemirih v Kumanovu tudi danes ne vemo veliko. Protesti v Skopju se nadaljujejo. Visoki predstavniki Evropske unije ne razumejo, da različne regionalne iniciative ne morejo dati ustreznih rezultatov brez določljive evropske prihodnosti Makedonije. Prav tako kot ne razumejo makedonski politiki, da je njihov ključni problem nefunkcionalnost države in težak življenjski položaj prebivalcev.

Ostajajo le gesla, tudi tisto o pravici do skupnega življenja v združeni veliki državi, ki se ga sicer vsakič javno vsi odpovedo, a očitno je še vedno zanimivo in zapeljivo. Tudi z njim namreč lahko prekriješ veliko realnih problemov.

Makedonski protesti niso samo makedonski in tudi niso rešljivi samo v Makedoniji.

Miroslav Krleža je leta 1924, zaskrbljen zaradi napetosti ter politične in gospodarske krize na Balkanu, napisal, da bi morali postavljati konstruktivne teze ter vse vzdolžne in poprečne balkanske doline povezati s tiri, saj bo žvižg lokomotiv odgnal krvave obračune in nepismenost. Govoril je o potrebnem razvoju in nujnih investicijah.

Makedonija ob evropski prihodnosti potrebuje tudi nov projekt evropskih investicij. Pa naj se imenuje new deal ali merkeldeal. Zdaj ji enega ponujajo iz kitajskega investicijskega fonda, gradnjo proge med grško prestolnico in Budimpešto, drugega pa ruski investitorji projekta plinovoda Turški tok.

***

Gostujoče pero Borut Šuklje mednarodni svetovalec, Agencija za strateške študije

––––––

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.