Tiskane izdaje
Čez nekaj tednov bo Izrael praznoval 50. obletnico šestdnevne vojne. Kot običajno bo izgovorjenih na milijone besed, večina od njih pa bo praznih. Toda dogodek zahteva temeljitejšo obravnavo, saj je šlo za dramo, ki je v človeški zgodovini unikatna. Zgolj pisec biblije bi jo lahko pošteno opisal, pa tudi William Shakespeare bi se ji lahko posvetil.
Domnevam, da večina bralcev v tistem času še ni živela oziroma da niso bili zmožni dojeti, kaj se dogaja. Zato mi dovolite, da opišem, kako se je drama odvijala.
Začelo se je na dan neodvisnosti leta 1967, ko je potekalo vsakoletno praznovanje uradne ustanovitve države Izrael. Bila je šele 19. obletnica. Predsednik vlade Levi Eškol je stal na tribuni in pregledoval vojake, ki so korakali mimo. Vojaški ceremonial mu je bil tuj, kolikor je le mogoče, saj je bil civilist. Bil je tudi vodja strankarskih starešin, ki so štiri leta prej nagnale avtoritarnega Davida Ben-Guriona iz vladajoče Laburistične stranke.
Na vrhuncu proslave je nekdo podal Eškolu kos papirja. Ta ga je na hitro pogledal in se pretvarjal, kakor da se ni nič zgodilo. Sporočilo je bilo kratko: Egiptovska vojska je vdrla na Sinajski polotok. Prva reakcija javnosti je bila nejevernost. Kaj? Egiptovska vojska? Vsi so vedeli, da je bila egiptovska vojska aktivna v oddaljenem Jemnu. Tam je divjala državljanska vojna in Egipčani so posredovali, čeprav ne preveč uspešno. Toda dogajanje naslednjih dni je potrdilo neverjetno. Gamal Abd al Naser, predsednik Egipta, je zares poslal vojaške enote v sinajsko puščavo. Šlo je za zelo jasno provociranje Izraela.
Sinajski polotok pripada Egiptu. Leta 1956 ga je Izrael okupiral s skrivnim privoljenjem dveh propadajočih kolonialnih imperijev, Francije in Velike Britanije. Ben-Gurion, ki je bil takrat predsednik vlade, je razglasil »Tretje izraelsko kraljestvo« (poprejšnja sta bila Davidovo in Hasmonejsko pred več kot dva tisoč leti), a se je moral žalostno umakniti. Ameriški predsednik Dwight Eisenhower in sovjetski predsednik Nikolaj Bulganin sta poslala ultimat in Izrael ni imel druge možnosti, kakor da uboga. Vrnil je vse, kar je zavojeval. Toda dobil je dve tolažilni nagradi. Sinaj je bil demilitariziran in čete ZN so zasedle ključne položaje. Prav tako so Egipčani odprli Tirensko ožino, izhod iz zaliva Akaba. Od te ožine je bil odvisen (skromen) izvoz Izraela na vzhod.
Kaj je spodbudilo Naserja, velikega govorca, a treznega državnika, da je začel nov podvig? Začelo se je v Siriji, egiptovski tekmici za primat v arabskem svetu. Gverila Jaserja Arafata je s sirske meje napadala Izrael. Poveljnik štaba izraelske vojske je izjavil, da bodo vkorakali v Damask, če se nadlegovanje ne bo ustavilo. Naser je v tem videl priložnost, da ponovno vzpostavi svoj primat v arabskem svetu. Izrael je opozoril, naj pusti Sirijo pri miru. Da pa bi svoje sporočilo še bolj poudaril, je poslal vojsko na Sinaj. Četam ZN je naročil, naj zapustijo nekatere nadzorne točke. To je razjezilo generalnega sekretarja ZN, Burmanca U-Tanta, ki prav tako ni bil preveč moder voditelj. Odgovoril je, da bodo, če bo Naser vztrajal, s Sinaja odšle vse čete ZN. Ker Naser ni mogel popustiti, ne da bi se osramotil, so čete ZN tudi res odšle.
Izrael je zajela panika. Vpoklicani so bili vsi rezervisti. Moški so izginili z ulic. Vsa moškost je bila zbrana na meji z Egiptom, kjer niso delali nič, razen da so postajali iz dneva v dan bolj nestrpni. Strah v Izraelu je postajal čedalje hujši. Civilist Eškol kot vojaški vodja ni deloval spodbudno. Da pa bi bila zadeva še slabša, se je zgodilo nekaj nenavadnega. Eškol je hotel pomiriti paniko in se je odločil nagovoriti nacijo. Govor, ki ga je napisal vnaprej, je prebral po radiu (ne še po televiziji). Preden pa ga je prebral, ga je dal svojemu glavnemu svetovalcu, ki je naredil nekaj manjših popravkov. A ta mož je na enem mestu pozabil prečrtati popravljeno besedo. Ko je Eškol v govoru prišel do tega mesta, se je obotavljal. Katera verzija je prava? Bilo je, kakor da bi predsednik vlade (ki je bil obenem tudi minister za obrambo) jecljal, ko je usoda naroda visela v zraku.
Toda ali je res? Medtem ko je panika okoli mene naraščala, sem hodil naokoli kakor ženin na pogrebu. Celo moja žena je mislila, da sem znorel. Toda za svoje vedenje sem imel dobre razloge. Nekaj mesecev pred začetkom krize sem bil povabljen na nastop v nekem kibucu. Kot običajno sem bil po zaključku povabljen na kavo z nekaterimi veterani kibuca. Nekdo od njih mi je zaupno povedal, da je imel pred tednom govor vojaški poveljnik severne fronte in tudi njega so povabili na kavo. Veteranom je zaupal: »Vsako noč, preden grem v posteljo, molim k Bogu, da bi Naser poslal svojo vojsko na Sinaj. Tam ga bomo uničili.«
Takrat sem bil urednik dobro brane revije, član kneseta in predsednik stranke, ki me je tja poslala. Napisal sem članek z naslovom »Naser se je ujel v past«. To je zgolj še podkrepilo vtis, da se mi je zmešalo. Toda Naser je kmalu ugotovil, da se je res ujel v past. Mrzlično se je hotel umakniti, a na napačen način. Objavljal je resne grožnje in razglasil zaprtje Tirenske ožine. (Toda na skrivaj je poslal v Washington zaupnega sodelavca, ki je rotil predsednika, naj ukroti Izrael. Tako kot vsi takratni arabski voditelji je bil tudi on iskreno prepričan, da je Izrael zgolj ameriška marioneta.)
Ožina pravzaprav sploh ni bila v celoti zaprta, a razglasitev zaprtja je pomenila neizbežnost vojne. Zaradi pritiska javnosti se je moral Eškol odpovedati obrambnemu ministrstvu in ga predati Mošeju Dajanu. Nekateri od najbolj spoštovanih generalov so zahtevali srečanje z Eškolom ter grozili, da bodo odstopili, če vojski ne bo nemudoma ukazal napada. Ukaz je bil razglašen.
Drugi dan vojne so me poklicali v kneset. Dajala me je gripa, a sem kljub temu vstal iz postelje in se odpeljal v Jeruzalem. Moj beli avto je med množico tankov, ki so prav tako hiteli v Jeruzalem, sijal kot meteor. Vojaki so me spustili skozi in me zasuli s šaljivimi pripombami. Kneset je obstreljevalo jordansko topništvo. Na hitro smo glasovali o vojaškem proračunu (glasoval sem za in tega ne obžalujem, zato pa obžalujem dva druga glasova, a to je že druga tema), nato pa smo pohiteli v zaklonišče. Tam mi je prijatelj visokega ranga zašepetal na uho: »Konec je. Egiptovsko letalstvo smo uničili na tleh.« Tako je tudi bilo. Pravi ustanovitelj izraelskih zračnih sil Ezer Weitzman je leta načrtoval ta dan. Ustanovil je letalstvo, ki je bilo posebej pripravljeno za to nalogo.
Kar je sledilo, je zgodovina. V neverjetnih šestih dneh je izraelska vojska z lahkoto uničila tri arabske vojske in še delčke nekaterih drugih, saj so ostale brez zračne podpore. Celotna država je bila v veselem deliriju. Množile so se pesmi zmage in zabave ob zmagi. Ves razum je šel k hudiču.
Na peti dan vojne sem poslal »odprto pismo« predsedniku vlade, v katerem sem ga pozval, naj med Palestinci na ozemljih, ki smo jih pravkar zasedli, nemudoma ukaže izvesti plebiscit. Omogočil naj bi jim, da izberejo med vrnitvijo v kraljevino Jordanijo, oziroma v primeru Gaze v Egipt, priključitvijo k Izraelu ali pa svojo lastno nacionalno državo. Nekaj dni po vojni me je Eškol povabil na zasebno srečanje. Ko je poslušal mojo zamisel glede palestinske države zraven izraelske, me je dobrodušno vprašal: »Uri, kakšen trgovec pa si? Če hočeš izvesti posel, moraš zahtevati največ in ponuditi najmanj, potem pa počasi prideš do kompromisa. Ti pa jim hočeš že vnaprej ponuditi vse?« In tako Palestincem niso ponudili ničesar. Petdeset let pozneje smo še vedno zataknjeni v okupaciji. Izrael se je temeljito spremenil, zaničevana desnica ima skoraj absolutno oblast, naseljenci se potikajo po Zahodnem bregu in Gaza je postala izoliran geto. Izrael pa je postal kolonialna država apartheida.
Če bi bil veren, bi zadevo opisal na naslednji način. Pred mnogimi leti je Bog poslal svoje izvoljeno ljudstvo Izrael iz Svete dežele v izgnanstvo kot kazen za njihove grehe. Pred 130 leti se je del izraelskega ljudstva brez božjega dovoljenja odločil, da se vrne v Sveto deželo. Bog je spet kaznoval Izraelce. Dal jim je čudovito zmago, ki pa se je spremenila v prekletstvo, ki vodi v katastrofo. Pri tem je dobil navdih pri svojih grških kolegih. Zasedena ozemlja je spremenil v Nesusovo tuniko.
Nesus je kentaver, ki ga je ubil Herkules. Preden je umrl, je svojo tuniko premazal z lastno krvjo, ki je bila smrtno strupena. Ko jo je Herkules oblekel, se je prilepila na njegovo kožo. Ni je mogel sleči, zato je umrl.
***
Uri Avneri je starosta izraelskega mirovniškega gibanja, veteran izraelske vojne za neodvisnost, dolgoletni poslanec kneseta, novinar, aktivist, ustanovitelj mirovniške organizacije Guš Šalom.
Njegove prispevke smo zbrali v dosjeju Sporočila miru iz dežele vojne.
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.
