Tiskane izdaje
Predstavniki pobude za globalne trge, ki deluje na Univerzi v Chicagu, občasno vprašajo vodilne akademske ekonomiste z različnimi političnimi prepričanji o trenutno pomembnih vprašanjih. Pred kratkim so jih vprašali, ali menijo, da je načrt ukrepov za spodbujanje gospodarstva predsednika Baracka Obame pomagal zmanjšati brezposelnost v Združenih državah Amerike. Načrt so leta 2009 uradno poimenovali zakon o gospodarskem okrevanju in ponovnem vlaganju v ameriško gospodarstvo, v njem pa so predvideli, da bo vlada namenila več kot 800 milijard dolarjev za infrastrukturo, izobraževanje, zdravstvo, energijo, davčne spodbude in različne socialne programe. Izvajati so ga začeli sredi gospodarske krize in je veljal za klasičen keynesijanski odziv na gospodarske težave.
Kočljiva soglasja o splošni uporabnosti nekega modela
Ekonomisti so si bili skoraj popolnoma edini. Šestintrideset od sedemintridesetih vrhunskih ekonomistov, ki so odgovorili na vprašanja v anketi, je povedalo, da je načrt uspešno zmanjšal brezposelnost. Ekonomist Justin Wolfers z michiganske univerze se je javno veselil soglasja med ekonomisti v svojem spletnem dnevniku za New York Times. Ostra javna debata o tem, ali fiskalni spodbujevalni ukrepi res delujejo, se je Wolfers pritoževal v svojem spletnem dnevniku, se je močno oddaljila od tega, kar strokovnjaki dobro vedo in o čemer se strinjajo med seboj.
Pravzaprav se ekonomisti strinjajo o veliko stvareh, številne med njimi pa veljajo za politično sporne. Harvardski ekonomist Greg Mankiw je leta 2009 naštel nekatere med njimi. Vsaj 90 odstotkov ekonomistov se je strinjalo s temi predpostavkami: uvozne tarife in kvote škodijo splošni gospodarski blaginji, zaradi nadzora nad najemninami se zmanjša ponudba nepremičnin; drseči devizni tečaji omogočajo učinkovito delovanje mednarodnega monetarnega sistema; ZDA ne bi smele omejevati delodajalcev, ki ponujajo delo zunanjim izvajalcem v tujini; fiskalna politika spodbuja gospodarstvo, kadar niso zaposleni vsi za delo sposobni ljudje.
Soglasje o tako številnih pomembnih vprašanjih je pravzaprav močno v nasprotju s splošnim mnenjem o tem, da se ekonomisti redko strinjajo o čemer koli. »Če bi vse ekonomiste postavili enega zraven drugega,« je nekoč zbadljivo pripomnil George Bernard Shaw, »se ne bi mogli zediniti o ničemer.« Predsednik Dwight Eisenhower je bil že močno nejevoljen, ker so njegovi svetovalci zagovarjali nasprotujoče si in med seboj izključujoče predloge, zato je menda nekoč zahteval »enorokega ekonomista«.
Res je, da ekonomisti odločno razpravljajo o številnih vprašanjih javne politike: Kakšna naj bo najvišja stopnja davka na prihodek? Bi morali zvišati minimalno plačo? Bi morali proračunski primanjkljaj zmanjšati tako, da bi zvišali davke ali zmanjšali porabo? Ali patenti spodbujajo ali ovirajo inovativnost? Pri teh in številnih drugih vprašanjih ekonomisti podrobno preverjajo različne vidike in dejavnike, zato sem prepričan, da bi bilo v anketi o teh vprašanjih bolj malo soglasja med ekonomisti.
Ekonomisti se lahko strinjajo o nekem vprašanju zaradi dobrih ali slabih razlogov. Soglasje je včasih dovolj neškodljivo, kadar, denimo, slišimo ekonomiste opozarjati, da ljudje prevečkrat pozabljajo na spodbujevalne ukrepe in to počnejo na lastno odgovornost. Se sploh lahko kdo ne strinja s to trditvijo? Včasih je soglasje povezano z nekim obdobjem in temelji na dokazih, zbranih po dogodku: res je, sovjetski ekonomski sistem je bil zelo neučinkovit; res je, Obamovi fiskalni spodbujevalni ukrepi, sprejeti leta 2009, so zmanjšali brezposelnost.
Ko nastane soglasje o splošni uporabnosti nekega modela, katerega temeljne predpostavke bodo neveljavne v številnih okoliščinah, je treba priznati, da imamo težavo.
Pomislite na nekatera zgoraj našteta področja, o katerih velja splošno soglasje. Predpostavka, da trgovinske omejitve škodijo gospodarski blaginji, gotovo ni splošno veljavna in se pokaže za neveljavno, kadar nastopijo posebne okoliščine, denimo, zaradi zunanjih učinkov ali naraščajočih donosov obsega. Poleg tega od ekonomistov zahteva, da dajejo vrednostne sodbe o distribucijskih učinkih, čeprav je takšne sodbe bolje prepustiti volivcem.
Tudi predpostavka o tem, da nadzor nad najemninami zmanjšuje ponudbo nepremičnin, ne drži v razmerah nepopolne konkurence. In predpostavka o tem, da so drseči devizni tečaji učinkovito delujoč sistem, temelji na domnevah o delovanju monetarnega in finančnega sistema, ki so se pokazale za sporne; prepričan sem, da bi takšno predpostavko danes podpiralo precej manj ekonomistov, če bi jih povprašali o tem v anketi.
Škodljive posledice
Težava je, da ekonomisti pogosto razmišljajo o enem od modelov kot o edinem pravilnem modelu. Kadar se to zgodi, se gotovo ni treba veseliti splošnega soglasja med njimi.
Takrat lahko pričakujemo dve škodljivi posledici. Prvič, napake zaradi spregledovanja – v nekaterih primerih ekonomisti ne opazijo pomanjkljivosti medsebojnega soglasja in zato ne vidijo težav, ki grozijo. To se je zgodilo pred kratkim, ko ekonomisti niso opazili nevarnega spajanja različnih okoliščin, zaradi katerih se je začela globalna finančna kriza. Nevarnosti niso spregledali zato, ker bi bili modeli balonov, asimetričnih informacij, izkrivljenih spodbujevalnih ukrepov ali navala na banke preveč pomanjkljivi. Ne, to se je zgodilo zato, ker so ekonomisti zanemarili te modele in so se bolj zanimali za modele, ki poudarjajo učinkovite trge.
Drugič, poznati je treba napake zaradi sodelovanja pri upravljanju – v teh primerih se ekonomisti popolnoma posvetijo samo enemu modelu sveta ter tako pomagajo izvajati ukrepe, pri katerih je mogoče vnaprej napovedati, v kakšnih razmerah ne bodo uspešni. Takšni ekonomisti so, denimo, tisti, ki zagovarjajo neoliberalne ukrepe tako imenovanega washingtonskega soglasja in finančno globalizacijo. V obeh primerih so ekonomisti spregledali resne zaplete, denimo škodljive zunanje učinke in šibke ustanove, zaradi katerih reforme niso bile dovolj odločne, v nekaterih primerih so se celo izjalovile.
Nesoglasja med ekonomisti so koristna. Tako se namreč kaže dejstvo, da ima njihova veda na voljo veliko različnih modelov in da je enačenje resničnosti z modelom nepopolno znanstveno početje, ki dopušča veliko napak. Ljudem je bolje razkriti to negotovost, kakor pa jih uspavati in jim vzbujati lažen občutek varnosti, ki temelji na dozdevno trdnem znanju.
***
Project Syndicate, 2014
Dani Rodrik, profesor sociologije na Inštitutu za napredne raziskave na univerzi Princeton in avtor knjige Paradoks globalizacije: demokracija in prihodnost svetovnega gospodarstva
