Ni res, da Slovenija nima vizije
sob, 20.02.2016, 09:00
Ni res, da Slovenija nima vizije
Neverjetno lahkotno smo vrgli skozi okno energijo, ki jo je prebudil proces vstopanja v EU.

Vsake toliko časa je mogoče prebrati, da Slovenija nima vizije. Resnica je drugačna. Slovenija je neposredno pred vstopom v Evropsko unijo, tudi z javnimi sredstvi, dobila dokument z naslovom Vizija Slovenija. Nastajala je brez prisotnosti medijev, stran od mogočnih dvoran, brez sodelovanja zvezd javnega in političnega življenja. Napisali so jo aktivni državljani, ugledni posamezniki z vseh področij življenja in dela. Navdušenju tistih, ki so pripravili dokument, in trepljanju po ramenih je sledilo desetletje ignorance in tarnanja, da je Slovenija brez vizije.

Zapolniti izpraznjeni prostor

Ideja za projekt se je porodila na okrogli mizi o odprtem upravljanju v organizaciji OECD maja leta 2002 v Ljubljani. Slovenija je bila takrat tik pred vstopom v Evropsko unijo. Vprašanje o ciljih v novi evropski povezavi, ki bi zapolnili izpraznjen prostor po izpolnitvi dolga leta dominantnega cilja pridobitve statusa polnopravnega članstva, je bilo takrat močno prisotno. Vstop v EU je bil dokaz uspešnega in trdega dela. Odlična popotnica članstvu, vendar nič več. Vstop v povezavo je pomenil prepoznati in uveljaviti naše konkurenčne prednosti. Prava nagrada za vstop ni bila samo v črpanju različnih evropskih skladov, ampak predvsem odprta vrata na petstomilijonski trg. Ambicija Vizije Slovenija je bila mobilizirati slovensko javnost, da bo vsakdo lahko prepoznal svojo priložnost in jo uveljavljal v novem okviru.

Celoten projekt je imel tri faze. V prvi je bil cilj izdelati jasen in celovit pregled nad prihajajočimi izzivi in izdelati vizijo uspešne Slovenije v EU. Cilj druge faze je bil sporočiti in širiti vizijo v družbi ter aktivirati čim širši krog deležnikov v vseh delih družbe na način učinka snežene kepe. V zadnji fazi pa bi vsi deležniki že aktivno sooblikovali razvojne programe države in lokalnih skupnosti. Z njihovo izvedbo bi se povečevale kompetence države za uveljavljanje njenih konkurenčnih prednosti.

Grafiko povečajte s klikom nanjo:


Delo je potekalo na dveh delavnicah leta 2003. Sredstva za izvedbo projekta so prispevali Služba Vlade RS za evropske zadeve, Urad Vlade RS za informiranje, Urad za makoekonomske analize in razvoj ter British Grants Slovenija. Uspešno izvedbo delavnice so podprli tudi vsi udeleženci in sodelujoči domači strokovnjaki s tem, da so sodelovali brez finančnih nadomestil. Prva delavnica je bila namenjena pripravi splošnega pogleda in skupnega razumevanja na izziv članstva v Evropski uniji. Identificirana so bila vsa nerešena vprašanja, ki so jih kot takšna izpostavili udeleženci. V drugi delavnici pa je nato nastalo besedilo dokumenta z naslovom Vizija Slovenija ter enostaven model njenega uveljavljanja.

V procesu nastajanja dokumenta je bilo najbolj zanimivo iskanje soglasja o prednostih, ki jih Slovenija ima in ki jih lahko izkoristi kot članica Evropske unije. Doseženo je bilo visoko soglasje v oceni, da je med vsemi državami članicami Slovenija edinstvena zaradi svoje lege med štirimi civilizacijskimi krogi (germanskim, romanskim, slovanskim in ugro-finskim), pokrajinske pestrosti (alpski, dinarski, mediteranski in panonski tip pokrajine) ter kot naravni most med tako imenovano tradicionalno Evropo in nestabilno JV Evropo. Samo na prvi pogled je bilo presenetljivo, da so se štiri delovne skupine ločeno vrnile s praktično enakim rezultatom o ključni primerjalni prednosti države – Slovenija je bila prepoznana kot prostor srečevanja svetov.

V posebnem modelu so bili podani odgovori na štiri vprašanja, in sicer: (a) Na čem naj temelji nacionalni razvojni preboj? (b) Kako ga izkoristiti? (c) Kakšne kompetence so potrebne za njegovo uresničevanje? (d) V kaj bo treba investirati, da bo Slovenija ohranila in razvila svojo kompetenco? Rezultati so prikazani na sliki (glej spodnjo shemo).

Na podlagi tega predstavljenega modela je bilo nato pripravljeno samo besedilo Vizije Slovenija, ki je tudi podana spodaj.

Izgubljena na poti

Vizija Slovenija se naslanja na tisto, kar je za Slovenijo posebno. Na izjemno raznovrstnost in specifično lego. Predpostavlja prednostno vlaganje v ljudi, ki so prvi pogoj za aktiviranje slabo izkoriščenih potencialov lokalnega okolja (in torej za smotrno izkoriščanje lokalnih virov). Če želi postati prostor srečevanja svetov, morajo temu slediti vlaganja v infrastrukturo. Kot protiutež odpiranju in pričakovanemu pritisku na posebej vredna območja je bilo kot tretje področje vlaganj predvideno vlaganje v prepoznavanje in zavarovanje pestrosti narave in kulture. In kot četrto vlaganje v raziskave in razvoj, osredotočene seveda v podporo krepitve kompetenc.

Kaj se je zgodilo z Vizijo po njenem sprejetju? Vizija Slovenija je bila vključena v delovni osnutek Strategije razvoja Slovenije, žal se je na poti do skrajšane različice izgubila. Na podlagi lastne iniciative je skupina mladih napovedala začetek procesa v tej smeri s projektom Vizija Slovenija ima mlade. In to je bilo bolj ali manj vse. Neverjetno lahkotno smo vrgli skozi okno energijo, ki jo je prebudil proces vstopanja v Evropsko unijo in ki je našla svoj izraz tudi v viziji Slovenije kot uspešni članici Evropske unije.

Seveda se ji tisti, ki smo sodelovali pri njenem nastajanju, nismo odrekli. Zelo hitro po oblikovanju je bila Vizija preverjena v praksi, in sicer na odmevni problematiki umeščanja vetrnih elektrarn na območju Volovja reber. Na tem primeru sta se spopadla dva po svoji naravi diametralno različna tipa razvoja. Prvi na izkoriščanju potenciala obnovljive moči vetra, ki bi v primeru uresničitve spremenil specifiko območja. Drugi pa je izhajal iz predpostavke, da so edinstvena območja pestre narave pomemben vir razvoja ne samo te, ampak še bolj prihodnjih generacij (takšno izhodi??če namreč neposredno izhaja iz Vizije Slovenija). V duhu definicije trajnostnega razvoja kot skrbi za pokrivanje potreb sedanje generacije, ne da bi s tem ogrozili pokrivanje potreb prihodnjih generacij, smo v takratnem Svetu za trajnostni razvoj Republike Slovenije izdelali posebno poročilo in opozorili, da problem Volovja reber nakazuje dva bistveno različna načina pokrivanja potreb bodočih generacij. V primeru uresničitve projekta vetrnih elektrarn izmerljivo proizvodnjo obnovljivega vira električne energije. V primeru realizacije druge opcije pa bi imele bodoče generacije na voljo območje, ki bi po svojih karakteristikah bistveno odstopalo od območij pretežno degradirane narave v Evropi. Ta specifika bi odpirala bistveno več možnosti za razvoj kot uniformirano okolje, primarno namenjeno produkciji elektrike. Žal takrat ni bilo volje, da bi si kdorkoli zastavil vprašanja te vrste. Kakšna pa je bila usoda Poročila, je že neka druga zgodba, ki presega namen tega prispevka.

Vizija je bila predmet ocen tudi v mednarodnem okolju. Predstavljena je bila na Evropski agenciji za okolje v Köbenhavnu, v Črni gori, Srbiji in Makedoniji. V domačem okolju je bila nazadnje predstavljena v Lipici na Slovenskih regionalnih dnevih (2011) in na Univerzi v Mariboru v okviru Out of box seminarja (2013).

Namesto epiloga

Ali ima takšno pisanje po desetih letih in več sploh kakšen smisel? Gotovo. Vizija ima svojo težo in smisel samo, če je po desetih letih še vedno aktualna. Veliko se je mogoče naučiti tudi iz globljih razlogov, zakaj vizija nikoli ni našla poti do tistih, ki so v teh desetih letih tarnali, da Slovenija nima vizije.

In še. Nastala je s sodelovanjem in energijo 25 državljanov. Veliko njih me kot vodjo projekta še vedno presenečeno sprašuje, zakaj je Vizija ostala spregledana. Edini odgovor, ki ga imam, je zapis teh nekaj skromnih vrstic.

––––––
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.

Dr. Fedor Černe, nekdanji vodja projekta Vizija Slovenija, zdaj zaposlen na ministrstvu za infrastrukturo



Ni res, da Slovenija nima vizije

Foto: Roman Šipić/Delo

Prijavi sovražni govor