Nihče ni dovolj bogat za poceni ministre

Vse bolj postaja očitno, da se premieru varčevanje z ministrico tudi v najožjem finančnem smislu ni izplačalo.
Objavljeno
22. februar 2018 18.02
med sestankom koalicije Vlade RS, na Brdu pri Kranju, 16. februarja 2017. [koalicija,politiki,politika,vlade]
Alojz Ihan
Alojz Ihan

Ko se je na začetku mandata novopečeni premier Miro Cerar odločal, koga postaviti na čelo zdravstvenega resorja, je bil v razmeroma preprosti moralni dilemi. Na voljo je imel nekaj sposobnih, v zdravstvu izkušenih direktorjev velikih bolnišnic, ki so bili voljni poprijeti za ministrovanje. Vendar so, ravno zaradi svojih izkušenj in poznavanja sistema, mandatarju vnaprej ocenili strošek, ki bi bil potreben za normalizacijo čakalnih dob in za reformne ukrepe – reorganizacijo bolnišnic, opolnomočenje primarnega (družinskega) zdravnika kot dirigenta vsakega zdravljenja in (s tem nujno povezano) takojšnjo uvedbo e-zdravstvenega kartona.

Ta je danes pogoj moderno organiziranega javnega zdravstva, saj vsem lečečim zdravnikom omogoči dostop do vseh podatkov o pacientu, prepreči podvojevanje preiskav ter izjemno izboljša strokovno in organizacijsko komunikacijo med zdravniki. (V nasprotju z birokratskimi kaznimi za zdravnike, ki smo jim priča v zadnjih predlogih ministrstva.)

Cena za reformistične in kompetentne zdravstvene ministre bi bila okoli 150 do 200 dodatnih milijonov na leto. Dodatnih storitev pač ni mogoče opravljati brez njihovega sprotnega in realnega plačevanja, po drugi strani pa državno lastništvo bolnišnic ministru kot upravljavcu zdravstvenega sistema preprečuje, da bi se racionalizacij loteval z grobimi tržnimi mehanizmi. Po drugi strani je imel novopečeni premier pri izbiranju ministra ponudbo upokojene finančnice Milojke Kolar Celarc. Ta v zameno (z izjemo ministrskega dodatka k pokojnini) od Cerarja ne bi zahtevala dodatnih stotin milijonov, ampak bi zdravstveni sistem v prvi polovici mandata za razmeroma neznatne stroške spoznavala, da bi ga v zadnji polovici mandata na daljavo (in na stroške naslednje vlade) z resolucijami in zakonskimi preureditvami reformirala. S tem bi na poceni način prepeljala zdravstveno barko in v njej čakajoče bolnike žejne do naslednjega mandata.

V moralni dilemi med dolžnostjo do bolnikov, ki so plačali zdravstveno zavarovanje, in stomilijonskimi »prihranki« na njihov račun se zdi, da se je premier odločil, da ima že v svojih berilih za otroke moralo v presežku, medtem ko bi mu konkreten denar prišel prav. Zato je njegov tedanji finančni minister Dušan Mramor odslovil vse kompetentne strokovnjake, ministrica pa je začela z velikim žarom spoznavati, kaj je pravzaprav zdravstvo. Vsi, ki smo se srečali z njo, smo ji verjeli, da za to spoznavanje potrebuje vsaj leto dni.

Takrat sicer nisem bil edini, ki je javno povedal, da v naši ureditvi zdravstvenega sistema minister ne more biti zgolj politik, saj ima toliko neposrednih pooblastil (od vodenja investicij ter izobraževanja, licenciranja in zaposlovanja zdravnikov do izdajanja dovoljenj za delo in odločanja o strokovnih smernicah ter strokovnih napakah), da je smiselno iskati kandidate izključno v ozkem krogu izkušenih direktorjev bolnišnic in večjih zdravstvenih domov. Če pa želimo na čelu zdravstva ministra – politika, je treba prej sistemsko zamejiti njegove naloge in pooblastila na omejen nabor najbolj splošnih političnoupravnih odločitev. Vse drugo je nujno prepustiti samostojnim operativcem – zdravstvenim izvajalcem, zdravstveni zavarovalnici, zdravstvenim institucijam in pacientom. Najslabše pa je imeti ministra, ki nima pojma, hkrati pa je vse odvisno od njegovih odločitev.

Zdaj, ko se bliža konec vladnega mandata, številni zaposleni v zdravstvu olajšano pričakujemo, da bo neučinkovita, nekomunikativna in nekredibilna ministrica kmalu zapustila kabinet. Politično ceno zanjo bo plačal mandatar na volitvah in to je njegova stvar. Pri tem pa vseeno postaja očitno, da se mandatarju varčevanje z ministrico tudi v najožjem finančnem smislu ni izplačalo. Od navideznega polmilijardnega prihranka, ki bi ga kompetentni ministri porabili za bolnike in reorganizacijo sistema, bo na koncu mandata vsaj tretjino te vsote treba porabiti za kritje izgub v bolnišnicah. Pri tem bo imel denar za sanacijo bolnišnic veliko manjše reformne učinke, kot bi jih imel, če bi bil bolnišnicam ponujen vnaprej – za njihove dodatne napore, da bi za paciente naredile več, bolj kakovostno in bolj racionalno. Sanacijski denar pa bo bolj koristil dobaviteljem kot bolnikom.

Še večji strošek je ministrica naredila z ignoriranjem zdravniškega sindikata, nato pa, da bi preprečila stavko, s paničnim podpisovanjem nedomišljene pogodbe o zdravniških plačah. Denar, porabljen za višje zdravniške plače, v ničemer ne izboljšuje učinkovitosti zdravnikov. Ti bodo po avtomatizmu zelo ohlapnih kriterijev v 15 letih napredovali do najvišjih plačnih razredov in celo objektivno ne bodo imeli več interesa za pridobivanje dodatnih znanstvenih, akademskih in pedagoških nazivov.

Posledic danes niti ne slutimo, gotovo pa niso bile dogovorjene ali načrtovane, ampak bodo izključno plod ministričine ignorance, neznanja in nezmožnosti strokovnih pogovorov z ljudmi, ki bodo čutili posledice. Ministrica verjetno sploh ne ve, da postaja njen plačni ukrep že ta trenutek resen problem na medicinskih fakultetah – kateri zdravnik bo še pripravljen biti plačan po krepko nižjih pedagoških tarifah, da bo na fakulteti učil bodoče zdravnike? Njih pa menda potrebujemo čim več, sploh ker se glede na ankete vsaj četrtina študentov že zdaj karierno vidi v tujini. Vse to pomeni, da je ministrica povzročila dodaten plaz nujnih stroškov, če vlada ne želi, da ji pred očmi razpade visokošolski sistem.

Če torej skromno ocenim zgolj neposredne stroške, ki si jih je mandatar nakopal z zaposlitvijo poceni ministrice, se za več kot prepričljivega izkaže pregovor, da je poceni nakup najdražji nakup.

Alojz Ihan je dr. medicinskih znanosti, imunolog, pisatelj in publicist.

***

Prispevek je mnenje avtorja 
in ne izraža nujno stališča uredništva.