Tiskane izdaje
Od članov elite, ki upravlja sodobno družbo, lahko samo ekonomisti dobijo Nobelovo nagrado, ki sta jo pred kratkim prejela najnovejša nagrajenca Oliver Hart in Bengt Holmström. Ne glede na to, zakaj imajo prav ekonomisti tako poseben položaj, je treba priznati, da – in pogosto se to res zgodi – svetniški sij, ki ga prinaša nagrada, lahko utrdi kredibilnost ukrepov, ki škodijo javnemu interesu, med drugim s spodbujanjem neenakosti in povzročanjem finančnih kriz.
Obstaja tudi drugačen
Toda ekonomija ni edina, ki ureja to področje. Obstaja tudi drugačen pogled na svet in ta pogled v večini razvitih držav usmerja razdelitev približno 30 odstotkov BDP za zaposlovanje, zdravstvo, izobraževanje in pokojnine. To drugačno mnenje o tem, kako bi morali upravljati družbo, se imenuje socialna demokracija in ni samo politična usmeritev, ampak tudi način upravljanja.
Uveljavljena ekonomija predvideva, da družba temelji na posameznikih, ki delajo za lastne interese in trgujejo na trgih, katerih delovanje vse do ravni učinkovite države usmerja »nevidna roka«. Toda ta doktrina nima dobre podlage ne v teoriji ne v praksi: njene domneve niso realistične, modeli, ki jih podpira, niso dosledni in napovedi, ki jih zagovarja, so pogoste napačne.
Nobelovo nagrado za ekonomijo je potrdila švedska centralna banka Riksbank leta 1968. Čas za takšno odločitev ni bil naključen. Nova nagrada se je pojavila zaradi dolgotrajnega konflikta med zainteresiranostjo tistih, ki se jim je godilo bolje, za stabilne cene in med zainteresiranostjo vseh drugih za to, da bi zmanjšali negotovost s prilagoditvijo obdavčitve, socialnih naložb in transferjev. Kraljeva švedska akademija znanosti je podelila nagrado, toda Švedska je bila tudi razvita socialdemokracija.
»Uravnoteženi« odbor
V akademiji znanosti so imenovali skupino desnosredinskih ekonomistov, ki je bila pristojna za izbiro nagrajencev. Morebitni nagrajenci so bili zelo sposobni ekonomski strokovnjaki. Analiza njihovega vpliva, nagnjenj in predsodkov kaže na to, da je Nobelov odbor ustvarjal videz poštenega odločanja zaradi strogega usklajevanja med desnico in levico, formalisti in empiriki, chicaško šolo in keynesianci. Toda naša raziskava je pokazala, da se poklicni ekonomisti na splošno bolj nagibajo k levici.
Najpomembnejši med tistimi, ki so odločali o podelitvi nagrade, je bil ekonomist s stockholmske univerze Assar Lindbeck, ki je zavrnil socialdemokracijo. V sedemdesetih in osemdesetih letih je Lindbeck posegel v švedske volitve, se pri kritiziranju socialne demokracije skliceval na mikroekonomsko teorijo in opozoril, da bodo visoki davki in polna zaposlitev povzročili katastrofo. Njegovi posegi so odvrnili pozornost od neprimernega ukrepa, ki so ga takrat izvajali: deregulacije posojil, zaradi katere se je v devetdesetih letih prejšnjega stoletja pojavila globoka finančna kriza, nato pa leta 2008 izbruhnila globalna kriza.
Topla greda za rast korupcije
Lindbecka so skrbele podobne stvari, kot so skrbele Mednarodni denarni sklad, Svetovno banko in ameriško finančno ministrstvo. Te ustanove so vztrajale pri privatizaciji, deregulaciji in liberalizaciji kapitalskih trgov in trgovine – tako imenovani washingtonski konsenz –, ukrepi pa so omogočali bogatenje poslovnih in finančnih elit, povzročali akutne krize in spodkopavali rast hitro rastočih gospodarstev.
Na Zahodu je zaradi poudarjanja pomembnosti norm, ki dajejo prednost interesom posameznika in na katerih temelji washingtonski konsenz, nastalo primerno okolje za rast korupcije, neenakosti in nezaupanja v vladajoče elite – torej nenamernih posledic načel, povezanih z racionalnim in sebičnim odločanjem.
Potem ko so se v razvitih gospodarstvih pojavile motnje, ki so jih prej povezovali z državami v razvoju, je švedski politolog Bo Rothstein pripravil peticijo, ki je bila namenjena akademiji znanosti (katere član je tudi sam) in je predlagala, naj začasno ustavijo podeljevanje Nobelove nagrade za ekonomijo, dokler ne raziščejo takšnih posledic.
O socialni demokraciji ni na voljo tako podrobnih teorij kot o ekonomiji. Sestavljajo jo številni pragmatični ukrepi, ki zelo uspešno preprečujejo ekonomsko negotovost. Čeprav jo že desetletja neizprosno napadajo, je še vedno nenadomestljiv pripomoček, ko je treba zagotoviti javne dobrine, za katere trgi ne morejo poskrbeti dovolj učinkovito ali pravično ali v dovolj velikih količinah. Toda zaradi pomanjkanja formalne intelektualne podpore celo tiste stranke, ki se imajo za socialdemokratske, ne razumejo popolnoma, kako dobro deluje socialna demokracija.
Ne bogatenje bogatih,
Tako kakor pri številnih nesrečnih zakonskih zvezah tudi v tej ločitvi ni mogoča. Številni ekonomisti so se zato, ker so se temeljna načela njihove discipline pokazala za napačna, umaknili v svet empiričnih raziskav. Toda nesporno veljavnost rezultatov so dosegli tako, da so se odpovedali splošnim ugotovitvam, in vedeti je treba, da naključno izbrani nadzorovani poskusi v lokalnih eksperimentih ne morejo nadomestiti vseobsegajoče vizije družbenega dobrega. To ugotovitev bi lahko začeli priznavati tako, da bi jo začeli upoštevati tudi pri izbiri Nobelovih nagrajencev.
Avner Offer, zaslužni profesor ekonomske zgodovine na oxfordski univerzi, sodelavec kolidža All Souls College in član Britanske akademije
Project Syndicate, 2016
––––––
Prispevek je mnenje avtorja
