»Noben človek ni nezakonit«

Madžarska vojska je ob meji s Srbijo, nedaleč od mesta Mórahalom, v ponedeljek začela postavljati, kot so jo poimenovali, vzorčno ograjo, ki bo dolga 150 metrov. Njena končna dolžina bo 175 kilometrov. Z madžarskega notranjega ministrstva so isti dan sporočili, da mejo s Srbijo vsak dan nezakonito prestopi vsaj tisoč pribežnikov in da »ni druge boljše rešitve za takšno nevzdržno stanje«. Madžarski parlament je pred tem s 151 glasovi za in 41 proti podprl zakon, ki zaostruje azilno politiko in med drugim omogoča – postavitev zidu. V Madžarskem helsinškem komiteju so po besedah tamkajšnje pravnice Júlie Iván, ki je dejavna na področju zagovorništva migrantov, prosilcev za azil in beguncev, zelo zaskrbljeni.

Vlada v Budimpešti pravi, da ne more več čakati na Evropsko unijo, da najde rešitev za begunsko krizo. Notranji minister Sándor Pintér je dejal, da se država spopada z največjim navalom beguncev v svoji zgodovini in da so njene zmogljivosti že presežene. Kako to komentirate?

Res je, da je madžarsko-srbska meja postala ena bolj obljudenih zunanjih meja Evropske unije. Do konca prejšnjega tedna so tam opazili 80.000 pribežnikov. Toda postavitev zidu nikakor ni rešitev, ampak pomeni poglabljanje krize; zid bo številne odvrnil od tega, da poiščejo zaščito, iskali bodo druge poti, ki so lahko veliko bolj nevarne, ali pa bodo tihotapci od njih pobrali še več denarja. To prinaša večje tveganje in razširja prostor za teptanje človekovih pravic. Bolgarija je že postavila ograjo ob meji s Turčijo, in čeprav se je število beguncev najprej zmanjšalo, se zdaj spet veča. Tako je jasno, da je to tudi povsem neučinkovita metoda, ki ne ustavi pribežnikov pred vstopanjem na evropsko ozemlje. Hkrati pa so države, tudi Madžarska, odgovorne, da tem ljudem zagotovijo zaščito.

Je postavitev takšnega zidu zakonita?

Madžarska ne krši mednarodnega prava, če zid postavi na svojem ozemlju. Nobene pravne podlage ni, ki bi državi prepovedovala takšno početje. Iz Evropske unije prihajajo bolj tihi komentarji, češ da to sicer ni nezakonito, a da to ni korak, s katerim bi se strinjali. Pri tem opozarjajo predvsem na napetosti, ki jih lahko povzroči v regiji.

Zid, ki ga postavlja Madžarska, bo daljši in višji od berlinskega.

Petindvajset let po padcu komunističnih režimov in železne zavese je to zelo slabo in škodljivo sporočilo. To ni solidarnost in odgovornost, o kateri tako radi govorijo v Evropski uniji. Gradnja zidu vsekakor ni način, kako se neka država odzove na zunanje okoliščine, pri čemer gre tu za najšibkejše ljudi.

Na Madžarskem sprejeti zakon uvaja tudi hitrejšo obravnavo prošenj za azil in omejuje možnosti za pritožbe ter predvideva zadržanje prosilcev za azil v začasnih centrih.

Cilj zakonodaje je bil pospešiti azilne postopke, čeprav so bili ti že doslej eni najkrajših; posamezen postopek je trajal od pol do enega leta, kar je manj od evropskega povprečja. Tudi pravne možnosti prosilcev za azil so bile že zdaj omejene. V Sloveniji se, denimo, posameznik lahko obrne na ustavno sodišče, medtem ko na Madžarskem te možnosti ni.

Po novem bodo morale pristojne službe o prošnji za azil odločiti v petnajstih dneh, kar je premalo, da prosilec zbere in priloži vse, kar se od njega zahteva. Zelo problematičen je tudi del zakona, ki pravi, da mora prosilec za azil navezati stik s pristojnimi službami v državi, iz katere je zbežal, da potrdijo njegovo identiteto. To je nedopustno in tudi v nasprotju s smislom celotnega azilnega postopka, ki naj bi posameznika varoval. Glede centrov za pridržanje pa je treba vedeti, da delujejo že od leta 2013 in v tem času je bilo v njih zaprtih vsaj 7500 ljudi. Zdi se, da si vlada prizadeva, da bi pribežniki v njih ostali do konca postopka, ker so jim tako na voljo, da jih takoj izselijo iz države, ko je to mogoče. Verjetno pa bo z novim zakonom tam zaprtih še več ljudi. Hkrati novi zakon odpravlja prej obvezen individualni pogovor s prosilcem, kar pomeni, da ta ne bo mogel predstaviti svoje zgodbe. Tako se šibi sistem, ki naj bi pribežnikom zagotavljal zaščito.

Kako se je na gradnjo zidu odzvala civilna družba na Madžarskem?

S kampanjo proti priseljencem, ki se jo gre madžarska vlada tudi tako, da postavlja protipriseljenske panoje ob cestah, se je družba polarizirala. Čedalje več je ekstremističnih skupin, vse več podpore ima skrajno desna stranka Jobbik, ki v priseljencih vidi nevarnost za svoj obstoj in celo za državno varnost. So pa čedalje glasnejši tudi tisti, ki zagovarjajo multikulturno družbo. Ena zadnjih javnomnenjskih poizvedb je, denimo, pokazala, da 55 odstotkov Madžarov nasprotuje gradnji zidu.

Bi bilo naivno s prstom kazati zgolj na vlado premiera Viktorja Orbána?

Ja, bi bilo. Je pa problem ta, da se na Madžarskem dogaja nekakšna dvojna propaganda. Na notranjepolitičnem parketu letijo številne kritike na Evropsko unijo, češ da ne pomaga. Toda to ni res. Madžarski je odobrila na milijone evrov za razvoj mejnega varnostnega sistema. In če bi se madžarska vlada pravočasno zavedela, da se je naval beguncev tako povečal, sploh ker se to ni zgodilo včeraj, bi imela dovolj časa, da v pogajanjih z EU doseže več pomoči, kot je to dosegla Italija.

Kaj pa vloga Evropske unije oziroma njen odnos do priseljevanja? Lahko gradnjo zidu razumemo kot materializacijo evropske politike do priseljevanja?

Veliko ljudi bi na žalost prikimalo, da gre za manifestacijo evropske politike do priseljevanja. Je pa v madžarskem primeru evropska komisija opozorila, da zid ne vodi v reševanje problema. Verjetno se bo zdaj večina beguncev usmerila v Slovenijo, Slovaško ali Romunijo, kar pomeni, da se bo problem samo prestavil.

Evropske države se trenutno ukvarjajo s tem, koliko beguncev bo katera sprejela. Tako se zdi, da se znova ukvarjajo zgolj s posledicami, ne pa tudi z odpravljanjem vzrokov za največje število beguncev po drugi svetovni vojni, kot so razmere opisali v UNHCR.

Posledice so zdaj tu, zato se je z njimi treba ukvarjati. Bi si pa želela, da bi se hkrati ukvarjali tudi z vzroki za porast beguncev. Tu so sirska državljanska vojna, Ukrajina, Bližnji vzhod, razmere so negotove tudi v Libiji in še kje. Civilna družba bi morala hkrati bolj pritisniti na politične odločevalce, da se začnejo ukvarjati s temi ekstremnimi humanitarnimi tragedijami. Morali bi govoriti tudi o razvojni pomoči s ciljem stabilizirati politično areno v teh državah, toda to verjetno ni lahko, predvsem zaradi kontroverzne vloge Zahoda v vseh teh vojnah. In o tem vsekakor premalo govorimo.

Pogosto pa govorimo o ljudeh, ki bežijo, kot o »nezakonitih pribežnikih«.

To ni posrečen izraz, saj prositi za azil že v osnovi ni nezakonito dejanje. Po mednarodnem pravu, ženevski konvenciji je vsak človek, ki zaprosi za azil, zakonit. Zdaj se uporablja izraz neregularni migrant in ta termin bolj primerno opiše okoliščine; 99 odstotkov prosilcev za azil na Madžarskem, denimo, nima veljavnega vizuma, pogosto nimajo niti osebnega dokumenta. Sicer pa, noben človek ni nezakonit. Tudi prečkanje meje samo po sebi ni kriminalno dejanje.

Omenili ste povečanje števila ekstremističnih skupin na Madžarskem. Podoben trend je tudi drugod po Evropi.

Situacija je zelo nevarna. Ekstremističnim gibanjem in strankam raste podpora. Kot vidimo na Madžarskem, so se dobro organizirali, organizirajo shode, izvajajo racije, grozijo in tudi fizično obračunavajo s priseljenci. Celo patruljirajo ob meji s Srbijo.

O podobnem poročajo tudi iz Grčije.

Ja, toda tam vsaj preiskujejo kriminalna dejanja Zlate zore in drugih skrajnih desnih skupin. Proti posameznim članom neonacistične stranke so vložene obtožnice, kar nekaj primerov je na sodišču. Na Madžarskem pa se zdi, da so policija in pristojne službe povsem paralizirane.

Paralizirane ali se kratko malo ne odzivajo?

Rekla bi, da oboje. Policija se ukvarja predvsem s priseljenci. Je pa pri tem vsekakor nenavadno, da si država z desetimi milijoni prebivalcev ne more privoščiti, da bi nastanila nekaj tisoč ljudi, ki bežijo pred vojnami in konflikti.

Kolumnist Bloomberga Leonid Bershidsky je pred kratkim zapisal, da je gradnja zidu na Madžarskem del trenda. Število zidov in ograj se je po hladni vojni povečalo, in ne zmanjšalo. Toda njihov smisel, še piše Bershidsky, je nasproten tistemu, ko je še stal berlinski zid. Zdaj jih gradijo, da bi revni ostali zunaj.

S tem se na žalost strinjam in to je žalostno sporočilo razvitega sveta. Vsi ti ljudje bi lahko imeli dostojno življenje, a zanj ne dobijo priložnosti, in to samo zato ne, ker so se rodili na nepravem kraju ali v nepravem času.