Tiskane izdaje
Ta zapis je motivirala želja po premisleku, kakšna naj bi bila prihodnost univerze. Nastal je v času, ko sta Slovenija in z njo Evropa v krizi, katere sestavni del je tudi univerzitetno izobraževanje. Univerza ima, žal, tako usodo kot sodobni postinformacijski in krizni svet, katerega izzivi so danes večji, kot jih je ta lahko predvidela v svoji tisočletni zgodovini. Humanistične in družbene znanosti ter naravoslovje so bili v klasični dobi univerze trije stebri akademije. Danes je potreba na trgu znanja postavila pred visoko šolstvo zahteve po neposredni uporabnosti in takojšnji učinkovitosti poklicnih znanj, kar je klasična univerzalnost akademizma videla le kot posledični iztržek izobraževanja posameznika v celostno osebnost.
Akademski standardi
Slovenska visokošolska politika poskuša uravnavati opisane tokove v smeri umiritve z nenehnim krpanjem in prilagajanjem zakonodaje, kar pa nikakor ne more doseči pozitivnih učinkov. V tem ohranitvenem pristopu do starega je tudi odklonila nov zakon o univerzi, ki ga je rektorska konferenca pred nekaj leti predlagala resornemu ministrstvu v obravnavo. Nekatere države v tranziciji so se lotile večjih reformnih posegov, da bi naredile univerze učinkovite, ne da bi jim pri tem odvzele temeljno poslanstvo. Slovenija na področju visokošolske zakonodaje še vedno lovi svoj rep.
V tem prispevku želimo ponuditi nekaj misli o tem, kakšno univerzo potrebuje Slovenija, da bo ta učinkovita, razvojno in raziskovalno usmerjena ter sodobna in konkurenčna v mednarodnem prostoru. Njeno delovanje naj bi temeljilo na mednarodno primerljivih akademskih standardih in načelih njenega poslanstva, kot so: avtonomija poučevanja, raziskovanja in organiziranja, kakovost visokošolske ponudbe, partnerstvo učiteljev, študentov in raziskovalcev, subsidiarnost odgovornosti do delovanja vseh njenih členov, sodobno korporativno vodenje in odločanje vodstvenih organov, transparentnost in finančna vzdržnost delovanja, mednarodna primerljivost rezultatov študija ter slednjič sodelovanje pri razvoju širšega okolja in države. Vemo, da je večina teh načel univerzam in širši javnosti sicer znana, poudarjamo pa jih zato, ker problem ni v načelih, ampak v njihovem uresničevanju. Njihova operacionalizacija je bodisi delno predelana po starih modelih bodisi onemogočena v danih razmerah, njihovo učinkovanje pa podcenjeno in strateško potisnjeno na stran.
Razumevanje zgodovine človeškega bivanja in znanja kot temeljne razvojne sile družb je v tisočletnem obstoju univerze pogojevalo njen obstoj in razvoj. Toliko bolj ta zgodovinska percepcija stvarnosti vpliva tudi na sodobno organiziranost univerze. Kot večstoletna institucija, ki ohranja svojo čvrstost, zato da služi sedanjim in prihodnjim rodovom, in kot institucija, ki temelji na pluralnosti in multidisciplinarnosti ter partnerstvu in vzajemnosti učinkovanja, težko prenese avtokratsko vodenje. Kot alma mater različnih znanstvenih disciplin potrebuje možnosti razvoja vseh obstoječih in prostor za nove znanstvene discipline, česar centralizacija in delovanje »od primera do primera« ne omogočata. Univerza potrebuje načine delovanja, zaradi katerih je vsak posamezni člen enakovreden in avtonomen, hkrati pa različen in inovativen. Eden od načinov za zagotovitev takega položaja temeljnih organizacijskih celic univerze je demokratično participativno vodenje s pripadajočo profesionalno vodstveno strukturo. Notranji boji in intelektualni kanibalizem ne samo da niso produktivni, ampak prinašajo dolgotrajne posledice, ki se v vsej njihovi uničevalnosti pokažejo šele z nekajletnim zamikom. Univerza se s tem tudi oddaljuje od temeljnega cilja sleherne izobraževalne ustanove: graditve etičnega sveta življenja za danes in jutri.
Razvoj in delovanje univerze
Delovanje univerze zato potrebuje konsenzualno ravnanje pri odločanju o prihodnosti, prevzemanje skupne odgovornosti vseh njenih delov in stabilnost – tako v financiranju kot v oblikovanju pedagoških in raziskovalnih ter umetniških politik. Prihodnost univerze ni v prevzemanju starih modelov niti ne v iskanju oblike, ki bo kar najbolje odsevala strukturo in vodenje družbe z omejeno odgovornostjo, ampak v iskanju lastnega razvojnega prostora z odgovornostjo do države in družbe, do vseh, ki jo financirajo, in do vseh, zaradi katerih obstaja. Univerza mora spet postati prostor, v katerem se na temelju neovirane kooperativne (in demokratične) izkušnje lahko porajajo in hkrati postopno tudi uresničujejo temeljna znanja za prihodnost našega skupnega sveta.
Stanje na univerzah tega zdaj ne omogoča. Namesto ideala »kakovosti«, ki je bil med glavnimi vodili bolonjske prenove se, prav nasprotno, zdaj z veliko hitrostjo vzpostavlja polje pragmatičnega prilagajanja univerz vse dražjemu načinu študija, ki pa ga država že leta ne zmore, ne zna ali pa noče podpreti. Šibke nacionalne politike v visokem šolstvu, slabo materialno stanje univerz, razpršenost visokošolske ponudbe, zahteva po služenju univerze neposrednim interesom trga dela in zaposlovalcev, krčenje vsebin v študijskih programih in vse manj sredstev, namenjenih raziskovanju – vse to v svojem bistvu pomeni proces hitrega odtekanja kakovosti iz univerzitetnega študija, kar najprej občutijo študenti, takoj nato pa tudi ožje in širše univerzitetno okolje. S pasivnim opazovanjem dogajanja, kar pomeni tudi neodgovoren odnos do novih generacij študentov, akademska skupnost ne bo preprečila njegovih predvidljivih posledic: dezintegracije in trajnega osiromašenja slovenskega visokega šolstva. Nezanemarljivo vlogo pri tem imajo gotovo tudi nenehni pritiski na zaposlene in pripadajoči strah pred izgubo varnosti in pridobljenih individualnih pravic, velik del pa je povezan tudi s prekarnostjo zaposlitev v sodobnem akademskem okolju. Želja mladih raziskovalcev (mnogi so prav prekarni delavci) po ohranitvi zaposlitve je idealno orodje obvladovanja mladega kadra oziroma je to, kar je Michel Foucault poimenoval z discipliniranjem ter razširjanjem mreže ubogljivih teles, ki so v upravičeni skrbi za zaposlitev in s tem za svoje družine prisiljeni zapreti oči za svet okoli sebe in se ozko usmeriti le v svoje neposredno delo in pogoje zanj. Krčenju predragih dejavnosti, ki ne prinašajo takojšnjih učinkov, kot sta visokošolsko izobraževanje in raziskovanje, je zaradi medijskih pritiskov ob finančni krizi naklonjena že tudi širša javnost. Povečuje se prisila države ob zmanjševanju državnega proračuna in manjša se svoboda na ravni akademske hierarhije (rektorji – dekani, dekani – zaposleni, zaposleni med seboj). Odnosi, ki bi morali določati najvišje norme akademske skupnosti, razumljene v smislu univerzitetnega zbora kot collegiuma, se krhajo in interesi se razhajajo. Vse to odpira polja, kjer se lahko pojavljajo tudi različne manipulacije in celo diskreditacije.
Dolžnost slovenske politike, če je usmerjena v razvoj, je, da zna razumeti, sprejeti in podpirati univerze kot enega izmed temeljev državnosti v najširšem smislu. Dolžnost univerz je, da delajo kakovostno, transparentno in v skladu z najvišjimi etičnimi in akademskimi normami. Obe dolžnosti sta del družbenih vrednot nekega naroda in njegove kulture. Alain Badiou je nekoč citiral znane besede političnega veljaka: »Če vas to veseli, lahko študirate antično književnost, ne morete pa pričakovati od države, da vam bo ta študij plačala. Davkoplačevalski denar moramo usmeriti v informatiko in gospodarstvo.« Skrb za prihodnost države in ljudi, ki jo sestavljajo, se ne končuje pri dobri informacijski mreži in okolju, pa tudi ne zgolj pri ekonomiji. Skrb za razvoj univerze ne more biti uvrščena na neko listo strateških prioritet (ceste, železnice itd.), ampak se mora vedno znova pojavljati in vzpostavljati na ravni same ideje državnosti. Vzgoja vrednot humanizma ter ohranjanje zgodovinskega in kulturnega spomina so omogočili obstoj mnogim, tudi manj številnim narodom, kot je slovenski. Poslanstvo univerze je zato v nekem smislu unikatno in ne potrebuje le zaščite pred negativizmom prestižnih ali ideoloških bojev, temveč tudi trajno(stno) in pozitivno naravnano skrb za njeno poslanstvo in njen prihodnji razvoj.
***
*Prispevek je mnenje avtorjev in ne institucije, v kateri so zaposleni, ter ne izraža nujno stališča uredništva.
Lenart Škof, redni profesor Univerze na Primorskem
Anita Trnavčević, redna profesorica Univerze na Primorskem
Lucija Čok, zaslužna profesorica in prva rektorica Univerze na Primorskem
