Tiskane izdaje
Leta 1954 je drugi generalni sekretar v zgodovini Organizacije združenih narodov (OZN) Dag Hammarskjöld pod še svežim vtisom dveh svetovnih morij in holokavsta realistično opisal njeno vlogo z besedami, da »ni bila ustvarjena z namenom, da pripelje človeštvo v nebesa, temveč da nas reši pred peklom«. Sedem let pozneje je pri opravljanju svojega dela na poti v Kongo Hammarskjöld umrl v letalski nesreči. OZN v naslednjih desetletjih pa vse do danes ni (z)mogla uresničiti njegovega »minimalnega« cilja, kar dokazujejo številni primeri genocida in množičnih zločinov (Biafra, Kambodža, Bosna, Ruanda, Darfur, Sirija in drugi).
Pred eksistencialno dilemo
Tako tiste, ki so delali v OZN, kot mnoge zunaj nje preveva pesimizem, ker organizacija, ki ji je bilo naloženo ohranjanje miru in varnosti v svetu, drsi iz ene krize v drugo v globalnem okolju, v katerem je obojega čedalje manj. Odličnega poznavalca na tem področju Davida Rieffa skrbi paradoks velik(ansk)e odgovornosti ob sočasno (pre)majhni moči te svetovne organizacije. Ta pravzaprav ustreza glavnim igralcem v svetovni politiki, ker lahko s svojim vetom v varnostnem svetu (VS) na eni strani blokirajo vsakršno alternativo in nujne spremembe v delovanju OZN ter na drugi omogočajo uveljavljanje svojih nacionalnih (državnih) interesov, ki so, ko gre za mir in varnost na svetu, pogosto prej del problema kakor rešitve.
Na jesenskem zasedanju generalne skupščine (GS) leta 2003 je Kofi Anan v govoru, ki ga imajo številni za zgodovinskega, dramatično opozoril, da je OZN pred resno eksistencialno dilemo: da še naprej (ne) dela isto, kar pa vodi neizogibno v njen propad, ali pa da na novo premisli po letu 1945 vzpostavljeno arhitekturo mednarodnega sistema in jo nadgradi z bolj učinkovito strukturo globalne vladavine. V času hladne vojne je bila ta organizacija postranska žrtev konfrontacije med obema blokoma, ki sta do maja 2014, se pravi tudi po hladni vojni, 272-krat uporabila veto (ZDA 83-krat in Rusija 130-krat) ter z njimi tako rekoč ohromila delo OZN.
»Klub aristokratskih držav«
O spremenjenem mednarodnem okolju največ pove podatek, da je OZN ob ustanovitvi štela 51 članic, njihovo število pa se je do zdaj skoraj početverilo (193). Poleg tega v svetu ne prevladujejo več Evropa in ZDA, temveč so v večini države z Juga, vodilne države pa tudi niso več samo tiste, ki so to bile leta 1945. Med petnajstimi članicami VS jih je pet (tako imenovani klub aristokratskih držav) s pravico do veta, med njimi pa ni na primer Japonske, ki je na drugem mestu po svojem prispevku v proračun OZN, nato Nemčije kot četrtega največjega gospodarstva na svetu, Indije ter Brazilije, kaj šele katere od velikih držav v arabskem svetu in Afriki, kjer je v zadnjem času čedalje več vojn in množičnih umorov (genocidi). Nereprezentativnost VS je v 21. stoletju očitni anahronizem, ki hromi njegovo delo, nerešeni izziv za OZN pa je, da so v osemdesetih odstotkih v vojnih konfliktih, ki se znajdejo na njenem dnevnem redu, udeleženi nedržavni igralci.
Poleg tega prevladuje predvsem med stalnimi članicami VS fetiš vojaške moči, da je mogoče nastale probleme rešiti z vojaškimi sredstvi ali ekonomskimi sankcijami, medtem ko se na socialne in razvojne vzroke gleda kot na drugorazredni vidik, ki se v najboljšem primeru prepušča Ekonomskemu in socialnemu svetu (Ecosoc). Ta pa je tako kot VS medtem tudi sam izgubil kredibilnost. Iz povedanega je razumljivo, da je Ananova napoved reforme OZN naletela na gluha ušesa stalnih članic VS, še posebno ZDA, ker OZN v tistem času ni pokazala prave vneme za Busheve vojne. Verjetno je težko pričakovati, da bi lahko katerakoli ameriška vlada privolila v večja pooblastila OZN, ki bi omejevala njeno avtonomijo v zunanji politiki.
Za OZN je tragično, da ne (z)more spregovoriti resnice in ustrezno reagirati niti v primerih, ko se ta resnica nanaša na povzročanje množičnih zločinov (genocid). Poglejmo naslednji primer: zaradi nasprotovanja in tesnega sodelovanja Rusije in Kitajske z režimom v Kartumu VS ni mogel sprejeti resolucije, ki bi omogočila zaščito civilistov v Sudanu. Dodajmo pa še ambivalentno obnašanje ameriške vlade do sudanskega režima, ki je zaradi njegove pripravljenosti, da sodeluje v »globalni vojni proti terorizmu«, lahko računal na »odpustke« pri masakru nad lastnimi državljani ali pa na nemoč VS v zvezi z rusko aneksijo Krima. Edino, o čemer obstaja soglasje med (stalnimi) članicami VS, je to, da ni treba ničesar spreminjati. Od teh držav je potem iluzorno pričakovati, da se bodo odrekle nekoč pridobljenim pravicam. Za spremembo njihove privilegirane vloge bi bil potreben amandma k ustanovni listini OZN, na katerega pa bi stalne članice zanesljivo podale veto.
Demokratizacija OZN
Pozive k reformi OZN, usmerjeni v njeno demokratizacijo in s tem večjo legitimnost, na primer, da bi GS sestavljale tudi nevladne organizacije, mednarodna civilna družba in drugi, je treba jemati resno, vendar jih je treba razumeti v širšem kontekstu. Demokratizacija ne zadeva le OZN, temveč tudi druge mednarodne ustanove (EU, Mednarodni monetarni sklad, Svetovno banko itd.), ne nazadnje pa tudi ni manj aktualna in pomembna pri uveljavljanju demokracije v posameznih (nacionalnih) državah. Rešitev je torej treba iskati v alternativni strategiji, ki bo zamenjala diskreditirani izvoz demokracije, kot se je pokazal v Iraku, Afganistanu in drugje.
Demokratizacija OZN ne pomeni nerazumnih pričakovanj, če potegnemo iz zaprašenega predala resolucijo GS iz leta 1950 z naslovom Združeni za mir, ki v primeru uporabe veta v VS in s ciljem vzdrževanja miru in varnosti v svetu pooblašča GS, da sama predlaga kolektivne ukrepe, v skrajnem primeru tudi uporabo vojaške sile. S tem bi lahko razveljavila vloženi veto v VS in odigrala vlogo »nasprotovanj in ravnotežij« (checks and balances), ki sicer veljajo v demokratičnih sistemih. Izvedenec za mednarodno pravo Wolfgang Friedman s kolumbijske univerze je omenjeno resolucijo, ki se je »izognila zapleteni amandmajski proceduri, obravnaval kot indirektni amandma k listini, ki prenaša določene pristojnosti z VS na GS«.
Manjkajoči delec
Ko so Britanija, Francija in ZDA leta 1974 v VS z vetom preprečile predlog, da se rasistična Južna Afrika izključi iz OZN, je GS z veliko večino sprejela in tudi uresničila predlog, da ta država ne more več sodelovati pri njenem delu, s čimer je bilo pravzaprav suspendirano njeno članstvo. Žal pa pozneje leta 2012 pet držav (Kostarika, Jordanija, Liechtenstein, Singapur in Švica) v GS ni vztrajalo pri njihovem predlogu, da bi VS odvzeli uporabo veta v primerih, ko gre za genocid, zločine proti človeštvu in vojne zločine, ker so ugotovile, da predlog zaradi ostrega nasprotovanja v VS ne bi dobil dvotretjinske podpore v GS.
To je ponovno povzročilo razočaranje nad OZN, ki je sedem let prej na največjem vrhu državnikov v zgodovini te organizacije soglasno sprejela mednarodno normo »Odgovornost zaščititi« (Responsibility to Protect – R2P), po kateri suverenost držav ni absolutna pravica, kadar te niso pripravljene ali zmožne zavarovati svojih državljanov pred množičnimi zločini in hudimi kršitvami človekovih pravic. Žal pa je »R2P«, ki je obudila pozitivna pričakovanja in so jo ugledne politične in akademske avtoritete v svetu označile za najpomembnejši premik v razumevanju nacionalne suverenosti po vestfalski pogodbi (1648), danes bolj ali manj prezrta in znova predmet sporov o tem, ali lahko ta mednarodna norma vključuje tudi vojaške posege, in pozivov, da je treba za vsako ceno ohraniti nacionalno suverenost kot absolutno normo v mednarodnih odnosih. Ironija je, da sočasno z omenjenimi pozivi velike države ne zmanjšujejo stare politike interesnih sfer, temveč jo celo razširjajo.
S tem pa seznam nalog, pred katerimi je OZN, seveda še daleč ni izčrpan. Poleg deficitarne reprezentativne strukture GS in tega, da VS deluje v skladu z geopolitičnimi interesi svojih stalnih članic, so tu še novi izzivi 21. stoletja. Gre za to, da bi morala biti OZN prek svojih specializiranih agencij najmanj enakovredna VS, pri čemer najprej pomislimo na Ekonomski in socialni svet (Ecosoc), razširiti bi morala njihovo delovanje na regulacijo in nadzor nad globalnimi javnimi dobrinami (voda, energija, zrak in drugo), okoljskimi problemi, problemi razvoja in zadolženosti, migracijami in drugim. Zadnje bi lahko združili na skupni imenovalec vzpostavljanja razmer za mednarodno socialno solidarnost, ki je najboljše zagotovilo za mir in varnost ljudi in narodov na svetu.
––––––
Prispevek je mnenje avtorja
Ddr. Rudi Rizman
profesor sociologije na Univerzi v Bologni
