Tiskane izdaje
Socialni 'dialog' se v Sloveniji vse od začetka krize ne more uspešno uveljaviti. Nekaj tednov smo poslušali medsebojna obtoževanja sindikatov in vlade. Ko so z muko dosegli sicer nezadosten sporazum, se je uprla Gospodarska zbornica Slovenije – ker je vlada hotela breme neuspeha s sindikati prenesti na obdavčenje gospodarstva, je socialni 'dialog' zapustila. Dialog (dvogovor) bi morali spremeniti v trojni dogovor, morda celo s sodelovanjem strokovne javnosti ali fiskalnega sveta. Posledica neuspešnega dogovarjanja je zaostajanje v razvoju in vse večje zadolževanje, ki vsako leto odnese tisto, kar je bilo z muko prihranjenega v zadnjem letu. Letošnje plačilo milijarde dvesto milijonov obresti v primerjavi s 326 milijoni evrov v letu 2008 zelo jasno kaže, kam so nas neuspešni dvogovori pripeljali. Letos naj bi imeli 2,5-odstotno rast bruto domačega proizvoda (BDP), kar pomeni, da bi dolg morali zniževati, socialni partnerji pa ga bodo ponovno, složno povečali. V primerjavi z nami, so, na primer, v baltskih državah znižali plače leta 2009 in od takrat njihovo gospodarstvo stalno raste. Zato bi bilo treba razmisliti o zakonu, ki bi avtomatsko uravnaval odhodke državnega proračuna v primeru ponovne krize.
Slabo delovanje gospodarstva
Primerjava proračunov leta 2008 in letos kaže, da so prihodki za 130 milijonov evrov nižji, odhodki pa za 906 milijonov višji, čeprav je priliv iz EU za 627 milijonov evrov višji. Prenosi javnim zavodom so za 120 milijonov nižji. Plače iz proračuna so za 60 milijonov nižje, za blago in storitve je bilo porabljenih 176 milijonov manj. Kar 440 milijonov več gre za socialne prenose. Povprečna mesečna plača v tretjem četrtletju letos je bila v zdravstvu 108,1 odstotka, v javni upravi in obrambi 103,9 odstotka ter v izobraževanju le 96,1 odstotka one iz leta 2008. Nasprotno je bila povprečna plača v predelovalnih dejavnostih za 20 odstotkov višja od one iz leta 2008. Iz teh primerjav je očitno, da so zaposleni v javnem sektorju v času krize nosili velik del znižanja javne porabe, zasebni pa (razen brezposelnih) ne. Tudi davčni izpad 794 milijonov gre predvsem na račun manjših prilivov iz gospodarstva – zaradi stečajev in znižanja davka na dobiček.
Te primerjave postavljajo veto Gospodarske zbornice Slovenije v drugačno luč, še posebno če upoštevamo 7,6 odstotno inflacijo v teh letih. Njeni predstavniki se pogosto 'hvalijo' s 77.000 brezposelnimi v času krize v primerjavi s 3500 rastjo zaposlenosti v javnem sektorju (ki pa se ni odrazilo v povečanju stroškov javnega sektorja, kot kažejo podatki v prejšnjem odstavku). V resnici podatki o povečanju brezposelnosti kažejo na slabo delovanje gospodarstva, kar je bilo posledica velikega zadolževanja za neproduktivne investicije (predvsem prevzeme podjetij), neustreznega vodenja, premajhne rasti produktivnosti oziroma dodane vrednosti in nenehnega zviševanja plač (v zadnjem letu za dva odstotka). Tudi glede dodatnega obdavčevanja gospodarstva ni vse črno-belo. Dodatno obdavčenje energetsko intenzivnih podjetij bi bilo res neupravičeno, saj morajo biti dajatve usklajene z onimi v drugih državah EU, in pri nas so okoljske dajatve že zdaj med najvišjimi. Po drugi strani pa je davek na dobiček med najnižjimi. Pri tem se je treba zavedati, da je Slovenija majhna in zato dražja država od povprečja EU. Usmerjanje v izvoz in višjo dodano vrednost je edina pravilna pot. Analize rasti izvoza in njegove kakovosti v lanskem in letošnjem letu kažejo, da se podjetja tega vse bolj zavedajo.
Šibek sindikat
Tudi pri sindikatih ni vse belo. Čeprav je javni sektor že veliko žrtvoval, kot smo pokazali zgoraj, te žrtve niso bile dovolj ali, bolje rečeno, prepozne – kot bi psu sekal rep po koščkih, kar dokazuje vse večje zadolževanje in z njim vse večje proračunsko breme obresti. Problem je torej dolgoročen in ga niti letošnja niti večletna rast ne bosta pozdravili brez reform. Glavna napaka sindikatov je bil nepotrebna privolitev v 60-odstotno nacionalizacijo samoupravnega premoženja zaposlenih, kar je omogočilo razprodajo podjetij, nastavljanje slabih vodij in številne malverzacije. Pod nadzorom zaposlenih se to ne bi dogajalo. Druga velika napaka je bilo nasprotovanje nujnim reformam, predvsem rušenje Svetlikovih reform (pokojninske, malega in študentskega dela), kar je zelo povečalo obrestne mere naših obveznic na svetovnem trgu. Tudi nasprotovanje nagrajevanju po učinku in gibkemu trgu dela, ki bi bil zavarovan z ustreznim skladom za brezposelne, zmanjšujeta možnosti zaposlovanja ter povzročata vse večjo neenakopravnost med zaposlenimi za določen in nedoločen čas ter velike težave mladim.
Tudi politika nosi svoj delež krivde – od vztrajanja pri zaplembi samoupravnega premoženja, prehitre ukinitve Službe družbenega knjigovodstva in njegove neustrezne preobrazbe v Agencijo Republike Slovenije za plačilni promet, nadziranje in informiranje so poznejšega spodbujanja menedžerskih prevzemov na kredit, uničevanja vzajemnih skladov in delnic, do 'Virantove' reforme in rekordnega zadolževanja v času krize. Zaradi preslabo utemeljenih reform in pomanjkljivega prikaza posledic njihovega neizvajanja v času pogostih volitev ob sorazmernem volilnem sistemu je strankokracija skrbela bolj zase in svoje vplivne člane kot za blaginjo in prihodnost državljanov – volivcev.
Iz zgornjih utemeljitev je očitno, da nobeden od treh partnerjev nima pravice zavirati družbenega dogovarjanja. Poslušanje argumentov in njihovo razumsko sprejemanje, kadar gre za dolgoročne koristi države in državljanov, mora postati obvezno pravilo dogovarjanja. Čustveni odzivi in prepiri v slogu 'deli in vladaj' pri tem ne smejo imeti mesta. Težki položaj, v katerega smo zaradi slabega dogovarjanja zašli, zahteva novo družbeno pogodbo. Zakon o fiskalnem pravilu je zelo pomemben. Vendar je na tehtnici veliko več – stoletne značilnosti slovenske družbe in zahteve državnosti. Po svoji zgodovinski naravnanosti sodi Slovenija v krog srednjeevropskih držav, kot so Avstrija, Bavarska in Češka. Zanje je značilna sposobnost strankarskega dogovarjanja v zadevah, ki so strateško pomembne za usodo države in naroda. Zaradi zgodovinskih okoliščin (trdega življenja v preteklih stoletjih, skromnosti, etike ipd.) so te države podobne protestantskim državam Skandinavije in Estoniji ter napol protestantskim v Nemčiji, na Danskem, v Švici, na Nizozemskem in v Latviji. K temu kulturnemu vzorcu sodijo tudi srednjeevropske države, v katerih je protireformacija premagala protestantizem, saj ne gre za vero, ampak za vrednote. Zato je med ljudmi mogoče doseči soglasje o izhodu iz dolgoročne krize, ki obsega razdolžitev države, ohranjanje lastnine nad najpomembnejšimi podržavljenimi podjetji ter ohranjanje vrednot, kot so poštenje, skromnost, delavnost, solidarnost, enakost in druge. Pravna država je nujen, vendar ne zadosten pogoj drugačnega razvoja (v drugo Švico).
Socialno tržno gospodarstvo
Poleg družbenega dogovora o izhodu iz težkega položaja, sprejetja kakovostnega in celovitega zakona o fiskalnem pravilu, je potrebna tudi sprememba volilnega sistema, kot ga predlaga Združenje upokojenskih društev Slovenije (nemški volilni sistem). Nujen bi bil kodeks reševanja političnih, gospodarskih in družbenih problemov (pogodba), ki bi ga morale podpisati vse stranke in druge družbeno-politične ali strokovne organizacije (sindikati, zbornice, združenja, cerkev). Potrebna je rehabilitacija kapitalskega trga v Sloveniji, ponovno vzpostavljanje zaupanja vanj, tako ogoljufanih varčevalcev in vlagateljev (Proficie, Zvonov, bank) kot tudi vzajemnih in pokojninskih skladov. Socialno tržno gospodarstvo je vrsta kapitalizma, kapitalizem brez kapitala ('kreditizem') je obsojen na propad.
Peter Glavič zaslužni profesor Univerze v Mariboru, doktor kemijskih znanosti in ekonomist
