Tiskane izdaje
Vse se je zgodilo v prvih dneh julija. Ob razmeroma ustaljenih diplomatskih srečanjih, ki so se vrstila najprej v Sofiji pa v Zagrebu in Budimpešti ter Mariboru in Dubrovniku ter ki na prvi pogled niso imeli veliko medsebojnih povezav, se je začela kazati popolnoma nova evropska politična realnost. Drugačna od tiste izpred desetih ali celo petih let. Brez razumevanja tega dejstva tudi težko razumemo nenaden julijski poziv in vabilo nemške kanclerke Angele Merkel voditeljem balkanskih držav na konferenco, ki je bila v Berlinu predvčerajšnjim, zadnji avgustovski četrtek letos.
Iniciativa nemške kanclerke je bila še bolj presenetljiva, saj je bila izrečena tik pred začetkom srečanja predsednikov držav Zahodnega Balkana v okviru tako imenovane iniciative Brdo v Dubrovniku. Seveda bi jo lahko pojasnili z nemškimi interesi v regiji, predvsem z nadaljnjo evropsko širitvijo z državami Balkana, s tem povezanim obvladovanjem in omejevanjem možnosti novih socialnih pretresov ter z njimi povezanih verskih in nacionalnih teženj v državah regije pa tudi z nemško gospodarsko diplomacijo. Vendar ni bilo samo to. Merklova je v tistih julijskih dneh vedela tudi nekaj več. In prav ta nekaj več je bil povod za tako hitro in nepričakovano vabilo na sestanek konec avgusta.
Energetska slika regije
Ruski zunanji minister Sergej Lavrov je v prvih dneh julija letos obiskal Sofijo in Maribor. Povoda sta bila različna – za obisk v Sloveniji, pietetni, spomin na trpljenje in umiranje v veliki vojni –, vsebini pogovorov pa identični. Gradnja velikega ruskega plinovoda, ki naj bi skozi Bolgarijo, Srbijo, Slovenijo in Avstrijo s plinom preskrboval srednjo Evropo in Italijo. Njegov prvi gostitelj, bolgarski zunanji minister Kristian Vigenin, je po pogovorih suvereno zatrdil, da pričakuje, da bo njegova država dobila dovoljenje evropske komisije za gradnjo svojega dela odseka evropskega plinovoda Južni tok. Dan pozneje, v Mariboru, je slovenski zunanji minister Karl Erjavec ponovil, da gre pri gradnji Južnega toka bolj za administrativne kot politične ovire. In pojasnil, da če je bilo mogoče, v skladu s pravnim redom Evropske unije, umestiti Severni tok plinovoda, torej krak, ki vodi v Nemčijo, potem Slovenija ne vidi ovir, da ne bi tega enako storili tudi za Južni tok. Pri tem ni bila nikoli zanikana vest, da naj bi z ameriškega veleposlaništva v Ljubljani prišlo opozorilo, da bi bilo Lavrovov obisk bolje odpovedati. To razmeroma nenavadno diplomatsko opozorilo oziroma njegovo vsebino pa se je dalo razumeti, ob skoraj sočasnem obisku namestnika glavnega tajnika State Departmenta, Amosa J. Hochsteina v Zagrebu in Budimpešti. Tema je bila prav tako energetika. Pravzaprav možnost prodaje malo manj kot polovičnega deleža lastništva, ki ga ima madžarski naftni gigant MOL v hrvaški naftni družbi INA. Potencialni kupec je bila tudi ruska naftna družba Gazprom oziroma njene izpostave. S tem bi bil del balkanskega energetskega lastništva sklenjen. Gazpromnjeft je že lastnik naftne industrije Srbije, tako lastnik proizvodnih kapacitet, rafinerij Pančevo in Novi sad, distribucije ter plinske rafinerije Zrenjanin. Družba Lukoil ima dodatno distribucijsko mrežo v regiji, prav tako ruski Zarubežnjeft, pa rafinerijo v Bosanskem brodu in rafinerijo olj Modrića. Prevzeli so tudi mrežo avstrijske OMV v Bosni in Hercegovini ter bili v resni fazi pogovorov za nakup prodajne mreže derivatov v trikotniku med Hrvaško, Bosno in Hercegovino in Srbijo. Možen nakup lastniškega deleža v Ini bi spremenil energetsko sliko regije.
Velike investicije
Potem se je vse zgodilo razmeroma hitro. Najprej je po napovedi bolgarskega predsednika vlade, tudi bolgarski predsednik Rosen Plevnevljev potrdil, da država ustavlja vsa dela, povezana z gradnjo plinovoda Južni tok. Takšna odločitev naj bi bila posledica opozorila evropske komisije, da projekt plinskega giganta Gazprom ni skladen z evropskimi predpisi, ki prepovedujejo, da bi bila ista družba proizvajalec, distributer in operater plinovoda. Samo nekaj dni pozneje je tudi Srbija sporočila, da začasno ustavlja zanjo tako velik energetski in finančni projekt. In nato, pred nekaj dnevi, lahko preberemo še interpretacijo odločitve pristojnega mednarodnega arbitražnega sodišča, da madžarski MOL ne more prosto trgovati z delnicami hrvaške Ine. Če opustimo nujne finese, to pomeni, da je ne morejo prodati potencialnemu ruskemu kupcu, brez soglasja ali privolitve hrvaške vlade.
Velika investicija v plinovod, od katere so posamezne države Zahodnega Balkana pričakovale velike finančne učinke in posledično tudi zagon dela gospodarskih kapacitet je torej začasno – pa naj bo ta začasnost šteta v letih ali desetletjih – ustavljen. Sestanek, ki je na začetku leta 2008 napovedal projekt, kljub že znani strategiji skupne evropske energetske strategije, namenjene zmanjšanju evropske energetske odvisnosti od Rusije – Romana Prodija in Vladimirja Putina, italijanskega in ruskega predsednika, pravzaprav njun podpis velikega sporazuma o neposredni dobavi ruskega plina Italiji, gradnji plinovoda Južni tok, ostaja bolj ali manj del evropske politične zgodovine. Tako kot poznejši, januarja istega leta v Sofiji, ko je bila določena operacionalizacija sporazuma. Po celonočnih pogajanjih delegacij in strokovnjakov, Bolgarije in Rusije ter njihovem poročilu, da dogovor ni mogoč, sta se zjutraj sestala oba predsednika Putin in Georgi Parvanov. Prvi je hotel dobiti potrebno traso za gradnjo plinovoda, drugi promovirati novo doktrino, da ne gre več za izbiro Evropska unija ali Moskva, ampak za Evropsko unijo in Moskvo. Sporazum je bil podpisan.
Strateška vlaganja
Že na začetku aprila 2008 sta se nenapovedano srečala slovenski predsednik vlade Janez Janša in predsednik ruskega koncerna Gazprom, Aleksej Miller. Sestanek je bil seveda popolnoma zaupen, zato tudi zdaj težko povzemamo njegovo vsebino. So pa bila jasna politična izhodišča takratnega predsednika slovenske vlade. Strnem jih lahko v tri točke.
Prvič, Evropa nima takšne energetske politike, ki bi vsaki članici zagotavljala dolgoročno energetsko varnost. Drugič, Slovenija si mora zagotoviti dolgoročno stabilnost pri dobavi energentov, posebno zemeljskega plina. In tretjič, danes spet aktualna, da je plinovod najboljša alternativa načrtovanim plinskim terminalom v Tržaškem zalivu.
Janša je razumel pomen strateških vlaganj tudi kot del stabilnosti regije.
Podobno usklajena sta bila leto pozneje v pogovorih z ruskim vodstvom, predsednika dr. Danilo Türk in Borut Pahor. Zadnji je nato novembra v Moskvi s Putinom podpisal sporazum o gradnji in uporabi plinovoda Južni tok v Sloveniji. Pahor se je pozneje sestal in na več razmeroma trdih pogajalskih sestankih z Millerjem sporazum tudi operativno usposobil.
Poleti sem prebral disertacijo o energetski diplomaciji ruske federacije, ki jo je napisal Denis Mancevič. Njegova teza, ki pojasnjuje zamrznitev projekta Južni tok je, da so bili energetski odnosi med Rusko federacijo in Evropsko unijo vsaj po letu 2006 podvrženi političnim dejavnikom, ki neposredno vplivajo na uresničitev nekaterih novih projektov, predvsem gradnji plinovoda Južni tok. Zamrznitev projekta Južni tok pomeni, predvsem za posamezne države Zahodnega Balkana, sorazmerno velik izpad pričakovanih investicijskih vlaganj.
Ne dvomim, da je nemška kanclerka Angela Merkel poznala dejstva, ki so avgusta letos določila takšne odločitve. In to je tudi tisto več, kar jo je najverjetneje dodatno prepričalo v sklic berlinskega sestanka.
Z veliko verjetnostjo zato lahko trdim, da je bilo četrtkovo povabilo voditeljem zahodnih balkanskih držav v Berlin, namenjeno tudi amortizaciji te investicijske izgube in njenih političnih posledic. Srbski predsednik vlade Aleksandar Vučić je na sestanek prinesel zelo določene projekte, tako infrastrukturne, posodobitev železniških povezav v regiji, s posodobitvijo proge Beograd–Bar in ustreznih povezav s Kosovom, Bosno in Albanijo, kot v predelovalni industriji in kmetijstvu. Predsedniki vlad Hrvaške, Bosne, Črne gore in Albanije zagovarjajo skupni projekt končanja jadransko-jonske avtoceste, ki bo povezala srednjo Evropo prek Črne gore z Albanijo in Kosovom. Nemčija pripravlja projekt, v skladu z doktrino najkrajših transportnih povezav z Grčijo in Turčijo ter razumevanje regije kot enotnega evropskega prostora, železniške hitre proge München–Istanbul.
Nemška kanclerka je s sklicem berlinskega sestanka in napovedjo, da bodo taka srečanja redna, pomembno posegla ne samo v novo razvojno spodbudo regije, ampak tudi v zagotavljanje ekonomske, socialne in politične stabilnosti držav Zahodnega Balkana. Slovenija, nova vlada dr. Mira Cerarja, bo morala na novo določiti svojo vlogo in svoje prioritete v tej novi politični realnosti.
––––––
Borut Šuklje, mednarodni svetovalec, Agencija za strateške študije
