Tiskane izdaje
Območje je opustošeno zaradi boja med različnima verskima tradicijama. Toda gre tudi za spor med militantnimi skrajneži in zmernimi ljudmi, spodbujajo ga voditelji sosednjih držav, ki branijo svoje interese in poskušajo okrepiti svoj vpliv. Spori se dogajajo znotraj držav in med njimi; državljanske vojne ni več mogoče razločevati od vojne, ki jo v državi bojujejo skupine zaradi interesov drugih držav. Vlade pogosto prepustijo nadzor manjšim skupinam – oboroženim enotam in podobnim združbam –, ki delujejo v državi in zunaj njenih meja. Umira zelo veliko ljudi, milijoni ostanejo brez svojih domov.
To bi bil lahko opis sedanjih razmer na Bližnjem vzhodu. Vendar ni tako, gre za opis razmer v Evropi v prvi polovici 17. stoletja.
Na Bližnjem vzhodu so se razmere spremenile leta 2011, potem ko se je ponižan tunizijski prodajalec sadja zažgal v znamenje protesta; v nekaj tednih je bila celotna regija v plamenih. V Evropi je v 17. stoletju lokalen verski upor čeških protestantov proti katoliškemu habsburškemu cesarju Ferdinandu II. povzročil takratno vojno morijo.
Protestanti in katoliki so za pomoč zaprosili druge sovernike na območju, ki je pozneje postalo Nemčija. Pridružile so se jim številne pomembne sile, med njimi Španija, Francija, Švedska in Avstrija. Začela se je tridesetletna vojna, najnasilnejši in najbolj uničevalen dogodek v evropski zgodovini do obeh svetovnih vojn v 20. stoletju.
Bližnji vzhod – zrel za upor
Med dogodki v letih od 1618 do 1648 v Evropi in tistimi v letih od 2011 do 2014 na Bližnjem vzhodu je nekaj očitnih razlik. Toda med njimi je tudi veliko presenetljivih podobnosti. Tri leta in pol po začetku »arabske pomladi« se zdi zelo verjetno, da smo v zgodnji fazi dolgotrajnega, dragega in smrtonosnega spora; čeprav so razmere zelo slabe, se kmalu lahko še poslabšajo.
Območje je zrelo za upor. Večina prebivalcev območja je politično nemočnih in revnih, so brez premoženja in kakršnih koli možnosti za boljšo prihodnost. Islam nikoli ni doživel tega, kar je povzročila reformacija v Evropi; meje med svetim in posvetnim so nejasne in jih je mogoče premikati.
Poleg tega nacionalne identitete pogosto tekmujejo z religioznimi, sektaškimi in plemenskimi identitetami, ki čedalje bolj prevladujejo nad nacionalnimi. Civilna družba je šibka. V nekaterih državah zaloge nafte in zemeljskega plina ovirajo diverzifikacijo gospodarstva in onemogočajo razvoj srednjega razreda. Izobraževalni sistem poudarja učenje ustaljenih navad namesto kritičnega razmišljanja. Oblast številnih avtoritarnih voditeljev sploh ni legitimna.
Zunanji akterji s svojimi dejanji in s tem, česar ne storijo, samo še prilivajo olja na ogenj. Iraška vojna leta 2003 je imela veliko posledic, saj je zaostrila nasprotja med suniti in šiiti v eni najpomembnejših držav v regiji pa tudi v številnih drugih razdeljenih družbah na tem območju. Zaradi spremembe režima se je Libija spremenila v zelo slabo delujočo državo; zaradi mlačne podpore spremembi režima v Siriji se je začela dolgotrajna državljanska vojna.
Prihodnost regije je skrb vzbujajoča: šibke države, ki ne morejo nadzorovati svojega ozemlja; nekaj razmeroma močnih držav med seboj tekmuje za prevlado nad drugimi; oborožene skupine in teroristi postajajo čedalje vplivnejši; državne meje izginjajo. Lokalna politična kultura zamenjuje demokracijo s prevlado večine nad manjšino in izkorišča volitve za utrjevanje svoje oblasti, namesto da bi jo delila z drugimi.
Poleg neskončnega človeškega trpljenja in smrtnih žrtev so najznačilnejši stranski učinek nemirnega dogajanja v regiji ugodne razmere za še pogostejša in bolj uničevalna teroristična dejanja – tako na Bližnjem vzhodu kot drugod po svetu. Motena bo lahko tudi proizvodnja in dobava energentov.
Zunanji opazovalci lahko samo delno pomagajo izboljšati razmere. Politiki morajo v nekaterih primerih poskušati preprečiti poslabšanje razmer in se manj posvečati velikopoteznim načrtom za njihovo izboljšanje. To bi morali početi tudi zdaj na Bližnjem vzhodu.
Zato bi bilo treba preprečiti predvsem razvoj jedrskega orožja (najprej v Iranu) z diplomacijo in sankcijami; če bo treba, tudi s sabotažo in vojaškimi napadi. Druga možnost – Bližnji vzhod, na katerem ima več vlad dostop do jedrskega orožja in materiala, dosegljivo pa je tudi oboroženim skupinam in teroristom – je preveč grozljiva, da bi o njej sploh smeli razmišljati.
Stanje, ki ga bo treba znati primerno upravljati
Tudi ukrepi, s katerimi bi zmanjšali globalno odvisnost od energentov iz regije (med drugim bi morali izboljšati izrabo goriva in razvijati nadomestne vire), se zdijo smiselni. Gospodarsko bi morali pomagati Jordaniji in Libanonu, da bi lažje nastanila množice beguncev. Pri spodbujanju demokracije v Turčiji in Egiptu bi se morali posvečati predvsem krepitvi civilne družbe in ustvarjanju trdnih ustav, ki omogočajo delitev oblasti.
Protiteroristični ukrepi proti skupinam, kakršna je Islamska država Iraka in Sirije (zdaj se imenuje samo »Islamska država«), bi morali postati sestavni del kakršne koli politike, ne glede na to, ali proti njim ukrepamo z brezpilotnimi letali, manjšimi napadi ali z usposabljanjem in oboroževanjem lokalnih zaveznikov. Čas je, da se sprijaznimo z neizogibnim razpadom Iraka (država zdaj pravzaprav omogoča širitev iranskega vpliva, namesto da bi ga preprečevala) in podpremo neodvisni Kurdistan znotraj nekdanjih iraških meja.
Ne bi se smeli slepiti. Sprememba režima nikakor ne more odpraviti vseh težav; težko jo je izvesti in skoraj nemogoče utrditi novo oblast. S pogajanji ni mogoče rešiti vseh ali večine sporov.
To je za zdaj vsekakor res za izraelsko-palestinski spor. Tudi če se razmere spremenijo, bodo premišljeno načrtovane naselbine pomagale tamkajšnjim prebivalcem, hkrati pa ne bodo vplivale na dogajanje v sosednjih državah ali bližnje spore. Toda prizadevati si je treba za prekinitev ognja med Izraelom in Hamasom.
Diplomacija lahko začne delovati tudi v Siriji, samo če se bo sprijaznila s sedanjim stanjem (med drugim s preživetjem Asadovega režima v bližnji prihodnosti), namesto da ga poskuša spremeniti. Težav ne bomo rešili z risanjem novih zemljevidov, čeprav bi bilo po selitvah prebivalstva in ponovni vzpostavitvi stabilnosti morda izvedljivo in zaželeno priznati nove meje.
Politiki se morajo zavedati svojih omejitev. Za zdaj in v bližnji prihodnosti – dokler ljudje v regiji ne vzpostavijo nove ureditve ali se kratko malo naveličajo nasilja – Bližnji vzhod pravzaprav ne bo težava, ki jo je treba rešiti, ampak bolj stanje, ki ga bo treba primerno upravljati.
***
Richard N. Haass je predsednik Sveta za zunanje odnose
