Tiskane izdaje
Benjamin Netanjahu je napenjal možgane. Vsa njegova kariera temelji na razpihovanju strahu. Ker Judje že tisočletja živijo v strahu, ga je možno z lahkoto spet priklicati. Z njim so zasvojeni.
Netanjahu je svojo kariero vrsto let gradil na strahu pred iransko jedrsko bombo. Iranci so norci. Ko bodo imeli bombo, jo bodo odvrgli na Izrael, pa čeprav bi izraelski povračilni napad neizbežno uničil Iran in njegovo tisočletno tradicijo.
Toda Netanjahu čedalje bolj prestrašeno opazuje, kako se grožnja Irana krha. Videti je, da bodo ZDA kmalu dosegle z Iranom sporazum, ki bo preprečil izdelavo jedrske bombe. Celo Sheldon Veliki tega ne more preprečiti. Kaj storiti?
Ko se je oziral za rešitvijo, so na plan skočile tri črke: BDS, ki so kratica za Boycott, Divestment and Sanctions (bojkot, odvzem in sankcije), svetovno kampanjo za bojkot Izraela zaradi 48 let dolgega podjarmljenja palestinskega ljudstva.
Aha, resnična grožnja, ki je hujša od jedrske bombe. Grozi drugi holokavst. Mali, pogumni Izrael proti celotnemu zlobnemu, antisemitskemu svetu.
Že res, da Izrael do zdaj ni utrpel kake pretirane škode, saj je BDS bolj gesta kakor pa resnično ekonomsko orožje. Ampak, ali kdo vodi evidenco? Legije antisemitov so na pohodu!
Kdo nas bo rešil? Bibi Veliki, se razume!
Pošteno razkritje: s prijatelji smo začeli prvi bojkot, ki je bil uperjen proti izdelkom z območja naselbin.
V našem mirovnem gibanju Guš Šalom smo preudarjali, kako ustaviti širjenje naselbin. Vsaka od njih je namreč mina na poti do miru. Edini razlog za graditev naselbin je preprečiti načelo dveh držav, ki je edina obstoječa mirovna rešitev.
Naši raziskovalci so opravili veliko potovanje po naselbinah ter opazili podjetja, ki jih je vlada zvabila, da so odprla poslovalnice na drugi strani zelene meje. Njihova imena smo objavili na seznamu ter spodbujali njihove stranke, da se vzdržijo kupovanja njihovih izdelkov.
Bojkot je demokratično orodje protesta, ki je nenasilno in ga lahko vsakdo izvaja zasebno, ne da bi se pridružil katerikoli skupini ali se izpostavljal v javnosti.
Naš namen je bil, da bi izraelska javnost jasno razlikovala med Izraelom in naselbinami na okupiranih ozemljih.
Marca leta 1997 smo organizirali tiskovno konferenco, da bi napovedali kampanjo bojkota. Dogodek je bil izreden. Sodeloval sem na tiskovnih konferencah, kjer se je trlo novinarjev − na primer, po mojem prvem srečanju z Jaserjem Arafatom v obkoljenem zahodnem Bejrutu − ter na konferencah s pičlo udeležbo. Toda tokratna je bila res posebna. Prikazal se ni niti en izraelski novinar.
Kljub temu se je zamisel širila. Vendar pa mi ni znano, koliko tisoč Izraelcev trenutno bojkotira izdelke iz območij naselbin.
Smo pa bili razburjeni zaradi odnosa Evropske unije, ki je naselbine sicer obsodila, a v praksi subvencionirala njihove izdelke z oprostitvijo carin. Kot da bi šlo za izraelsko blago. S kolegi smo šli v Bruselj protestirat, a so nam vljudni birokrati povedali, da Nemčija in še nekatere druge države blokirajo kakršen koli korak v smer bojkota naselbin.
Končno so se Evropejci le premaknili, čeprav počasi. Trenutno zahtevajo, da so izdelki z območja naselbin izrecno označeni.
Gibanje BDS ima povsem drugačne namere. Hočejo bojkotirati celotno državo Izrael.
Takšno početje sem imel vedno za hudo strateško napako. Namesto izolacije naselbin in njihovo ločitev od preostalega Izraela, splošni bojkot požene vse Izraelce v roke naseljencev, ker vzbudi starodavne strahove. Pri soočanju s skupno nevarnostjo so Judje enotni.
Netanjahu si ni mogel želeti boljšega, zato zdaj jaha na valovih odziva Judov. Vsak dan je poln naslovnic o še enem uspehu gibanja za bojkot in vsak njegov uspeh je dodaten plus za Netanjahuja.
Prav tako je to dodaten plus za njegovega nasprotnika Omarja al-Bargutija, palestinskega organizatorja BDS.
V Palestini se tre Bargutijev. Širša rodbina je zelo vidna v nekaterih vaseh severno od Jeruzalema.
Najbolj znan je Marvan al-Barguti, ki je bil obsojen na več dosmrtnih zaporov zaradi vodenja Fatahove mladinske organizacije. Niso ga obtožili nikakršnega »terorističnega« dejanja, odgovornosti kot voditelja organizacije. Skupaj z njim sem organiziral nekaj nenasilnih protestov proti okupaciji.
Ko so ga privedli na sojenje, smo protestirali pred stavbo sodišča. V bitki z nasilno sodniško stražo je eden mojih kolegov izgubil noht na nožnem prstu. Marvan je še vedno v zaporu in številni Palestinci ga imajo za naslednika Mahmuda Abasa.
Še en Barguti je Mustafa, simpatičen vodja levičarske stranke in Abasov volilni tekmec za predsednika palestinske oblasti. Srečala sva se na številnih demonstracijah proti razmejitvenemu zidu, kjer je posredovala vojska.
Omar Barguti, vodja gibanja BDS, je podiplomski študent na univerzi v Tel Avivu. Zahteva neovirano vrnitev vseh palestinskih beguncev, enakopravnost Palestincev v Izraelu in konec okupacije.
Vendar pa BDS ni strogo organizirana svetovna organizacija, ampak bolj prepoznavni znak. Skupine študentov, umetnikov in drugih se spontano združujejo ter se vključujejo v boj za osvoboditev Palestincev. Tu in tam se hočejo gibanju pridružiti tudi pravi antisemiti, toda za Netanjahuja so vsi, prav vsi antisemiti.
Kot smo se že od vsega začetka bali, je bojkot Izraela − ki ga je treba ločiti od bojkota naselbin − združil judovsko prebivalstvo z naseljenci pod Netanjahujevim vodstvom.
Očetnjava je v nevarnosti in na dnevnem redu je nacionalna enotnost. »Vodja opozicije« Jicak Herzog hiti s podporo Netanjahuju, kakor tudi vse ostale stranke.
Izraelsko vrhovno sodišče, prestrašena senca nekdanje mogočnosti, je odločilo, da je poziv k bojkotu Izraela zločin, vključno s pozivi k bojkotu naselbin.
Novice o bojkotu so skoraj vsak dan na naslovnicah. Šef francoskega telekomunikacijskega giganta Orange se je sprva pridružil bojkotu, nato pa si je hitro premislil ter sklenil priti v Izrael, da se pokesa. Študentske organizacije in poklicne organizacije v Ameriki in Evropi so bojkot podprle. EU vztrajno zahteva označitev proizvodov z območij naselbin.
Netanjahu se veseli. Jude po svetu poziva k boju proti antisemitskemu nasilju. Netanjahujev lastnik, multimilijarder in igralniški mogotec Sheldon Adelson, je v Las Vegasu sklical vojaški svet bogatih Judov. Pridružil se mu je tudi njegov tekmec, prolaburistični multimilijarder Haim Saban. Tudi tisti, ki so si izmislili Protokole sionskih modrecev, ne bi mogli verjeti svojim očem.
Že prav komično je, da se za naslovnice poteguje še en lastnik igralnice, ki pa deluje na veliko manjšem področju in ga ni mogoče primerjati z Adelsonom.
Oren Hazan je član novega sklica kneseta in je bil na Likudovi listi na 30. mestu in mu je kot zadnjemu na listi uspelo priti v parlament. V neki oddaji na televiziji so trdili, da je v Bolgariji lastnik igralnice, ki svoje stranke oskrbuje s prostitutkami in jih omamlja s trdimi drogami. Izvoljen je bil za podpredsednika kneseta, a ga je predsednik parlamenta začasno suspendiral z dolžnosti vodenja parlamentarnih sej.
Dva lastnika igralnic, en velik in drugi majhen, obvladujeta novice. Prav bizarno za državo, kjer so igralnice prepovedane in kjer policija obiskovalce skrivnih igralnic redno preganja.
Življenje je pač igra rulete. Celo v Izraelu.
***
Uri Avneri je starosta izraelskega mirovniškega gibanja, veteran izraelske vojne za neodvisnost, dolgoletni poslanec kneseta, novinar, aktivist, ustanovitelj mirovniške organizacije Guš Šalom.
Njegove prispevke smo zbrali v dosjeju Sporočila miru iz dežele vojne.
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.
