Nujna reforma zdravstva: Za koga bo kakšna košarica pravic

Zaradi svoje kompleksnosti in velikosti so zdravstveni sistemi podvrženi stalnim spremembam. Z nacionalnimi reformami jih v vseh državah, ne glede na raven gospodarskega razvoja, usmerjamo v pravo smer, proti zastavljenim ciljem. Zadnja reforma zdravstvenega sistema je bila v Sloveniji izvedena leta 1991, od takrat pa je minilo že 25 let.

Model osnov – s promocijo izjem

Reforma predstavlja temeljne spremembe, ki jih uvajamo v sistem z določenim namenom. Medtem ko je težko natančno povedati, kaj točno naj vsebuje zdravstvena reforma, govorimo o reformi takrat, ko uvajamo v sistem spremembe, ki odgovarjajo na vprašanja: kaj, kdo in kako bo usmerjal zdravstveni sistem. Zdravstvena reforma mora biti holistična. Globalne reforme se lotimo takrat, kadar se v družbi zgodijo številne spremembe, ki spremenijo osnovne pogoje delovanja sistema (demografske, socialne, ekonomske, tehnološke, kulturne). Pogled v zgodovino pokaže, da so ZDA globalne zdravstvene reforme izvajale vsakih 25–50 let.

Leta 2006 so vsi ministri za zdravje podpisali zavezo za graditev nacionalnih zdravstvenih sistemov na osnovah univerzalnosti, dostopnosti, solidarnosti in enakosti, kot skupnih temeljnih vrednotah. Deset let po podpisu zaveze so te vrednote pri nas dosegle najnižjo točko v tem tisočletju. Vztrajanje na modelu osnov in prispevnih stopenj s promocijo izjem je nesolidarno in povečuje neenakost. Politična nesposobnost realizacije deklarirane univerzalnosti je potisnila časovno dostopnost preko meja sprejemljivega in dopustnega, z zelo verjetnim kvarnim vplivom na zdravje prebivalstva.

Če želimo vsaj ohraniti vzdržnost našega zdravstvenega sistema, obstoječo raven kakovosti, varnosti in dostopnosti javnih storitev, je nujno potreba celovita reforma. Zdravstveni sistem je namreč kvarno prizadet v temeljnih vrednotah.

Določitev osnovne košarice pravic

Kot minister za zdravje sem predlog prepotrebnih sprememb predstavil v dokumentu »Nadgradnja zdravstvenega sistema do 2020«. Leta 2011 ga je vlada RS potrdila kot osnovo za pripravo zakonodaje, kasneje so bili vsi osnovni zakoni na vladi potrjeni. Čeprav sva s sopodpisano takoj začela predstavljati in uvajati spremembe, pa žal vsi pripravljeni temeljni zakoni zaradi padca vlade Boruta Pahorja oktobra 2011 niso prešli v nadaljnji postopek.

Osnova je bila v določitvi osnovne košarice zdravstvenih pravic, reorganizaciji zdravstvenega zavarovanja in delovanja zdravstvenega sistema. Za oboje pa je potrebna predvsem politična moč ter volja, strokovni izziv je namreč zelo preprost.

Uspeh reforme je posledica sklopa več faktorjev. Prvi predpogoj za uspešno zdravstveno reformo je zagotovo ustrezno znanje ekipe, ki je vključena v reformni proces, ter dobra analiza stanja in dosedanjih sprememb. Vključitev mednarodnih organizacij in strokovnjakov na proces učenja vpliva pozitivno, saj omogoča, da se reformni proces izvaja hitreje in z manj napakami.

V Sloveniji se je vlada zdravstvene reforme lotila s celovito analizo stanja v sodelovanju z mednarodnimi strokovnjaki ter nekaterimi deležniki v slovenskem sistemu. S tem je pregledno povezala vse obstoječe znanje in opise stanja v petih vsebinskih sklopih. Seveda le analiza stanja ni dovolj. Analize so razumljive, strokovne in razumne, odsevajo današnje stanje v našem zdravstvenem sistemu. Priporočila sledijo zaključkom, žal pa ravno končne usmeritve in zaključki ne ponujajo dodane vrednosti za naš zdravstveni sistem.

Priporočila so splošna, pogosto usmerjajo v dodatne analize in finančne ocene pilotskih projektov, ki pa bi morali biti izvedeni pred samimi analizami. Dodana vrednost analiz je nizka, predvsem ob vseh prej izvedenih domačih analizah. Zanesljivo pa ne ponuja rešitev za najbolj pereča današnja problema: obseg košarice pravic in v temelje prizadeta dostopnost do zdravstvenih storitev.

Kdaj je pravi čas

Vsak mandat vlade je časovno omejen. Zmaga in parlamentarna večina še ne zagotavljata uspeha; reforme se je na podlagi znanja potrebno lotiti čim prej – volivcem jo je potrebno predstaviti že med volilno kampanjo, sicer bo časa za izpeljavo reforme zmanjkalo. Sprejetje zakonodaje v prvih mesecih vladanja poveča možnosti izpeljave uspešne reforme, ne more pa je zagotoviti.

Politična volja in zaveza sta pomembna faktorja. Glavni cilji reforme morajo zato biti del vladnega političnega programa, s katerim se mora v celoti strinjati tudi ministrstvo za finance. Pomembna ovira pri implementaciji zdravstvenih reform je namreč položaj ministrov za zdravje znotraj vlade, ki ima razmeroma nizko prioriteto v politični hierarhiji. Še dodatno ima ministrstvo za zdravje tudi v primerjavi z drugimi deležniki v zdravstvenem sistemu (izvajalci, plačnik) šibek položaj. Zdravstvene reforme tako prevečkrat zdrsnejo navzdol po lestvici vladnih prioritet.

Močne kompetence in karizma nosilca reforme in ekipe, ki je odgovorna za zdravstveno reformo, so nujne. Če močnega vodje in nosilca reforme ni, reforma zbledi v nedefiniranih ciljih in nejasnih idejah in ustvari praznino na zdravstvenem parketu, ki jo s svojimi idejami in pobudami takoj poskušajo zapolniti forumi, zbornice, inštituti, zavarovalnice in druge ad hoc skupine, ki promovirajo svoje cilje. Nejasna ali celo nekonsistentna vsebina sproži reakcijo: množica idej in predlogov vodi do nepreglednosti, izgube jasnega cilja in neaktivnosti ter daje še dodaten zagon ostalim deležnikom, ki v reakciji ideje o spremembah pogosto prilagajajo svojim, večinoma parcialnim interesom. Slovenija gotovo ni izjemna na tem področju. Skupine vznikajo kot gobe po dežju, število predlogov je obratnosorazmerno dialogu regulatorja. Žal se večina predlogov ovrže z bežnim pregledom tekstov ob prvem ugotovljenem odklonu od veljavne zdravstvene politike.

Posledice morajo biti jasne

Cilji reforme morajo biti skozi celotni proces jasno predstavljeni deležnikom in javnosti, prav tako pa morajo biti jasne posledice, ki jih reforma različnim subjektom prinaša. Za dosego ciljev reforme so potrebne spremembe, ki pa vedno prinesejo tudi slabe strani za nekatere udeležence zdravstvenega sistema. Negativne posledice je potrebno jasno izpostaviti in najti možnosti kompenzacije, kot je zamik uveljavljanja ukrepov ali pa postopnost uveljavljanja sprememb. Potencialni poraženci ne smejo ogrožati bistva reforme, zato se je potrebno z njimi soočiti takoj na začetku in najti rešitev, preden je nasprotovanje reformi preveliko. Čeprav zaradi sprotnega obveščanja javnosti in jasne komunikacije reforma morda teče počasneje, le pregleden način obveščanja javnosti zgradi zaupanje do ukrepov in na dolgi rok poveča možnosti za uspeh reforme. Dobro sodelovanje z mediji je izjemnega pomena, saj lahko pomagajo pri razlagi ciljev in posledic ukrepov in celotne smeri razvoja zdravstva. Vsakodnevno medijsko izpostavljanje posameznih, resnično nesprejemljivih odklonov v našem zdravstvu, doslej ni pospešilo prepotrebnega procesa sprememb. Napihovanje afer je lahko všečno in povečuje naklade medijev, a pospešuje zapiranje sistema in zmanjšuje pripravljenost za izboljšave.

Dobrodošla je mednarodna pomoč

Recept za najbolj uspešno reformo je težko zapisati. Pristop k reformam je namreč v veliko meri odvisen od postavljenih ciljev, poleg tega pa je odvisen od vodstvenih struktur, politične volje ter ekonomskega stanja v državi. Nobena reforma nima popolne podpore in jasno začrtane poti v podatkih in analizah, zato je dobrodošla pomoč nacionalnih ali mednarodnih organizacij, ki lahko zagotovijo dodatno podporo političnim izidom s primeri dobrih praks in analizami. Kritična točka vsake reforme je razpoložljivost finančnih virov. Zdravstvene reforme so zaradi kompleksnosti sistemov drage – celo kadar so usmerjene v obvladovanje stroškov, učinki ne bodo vidni v kratkem roku, zato so finančna sredstva za izpeljavo reforme potrebna. Zato je predpogoj za uspeh prav politična volja za začetno investicijo v spremembe.

––––––

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.