O (ne)odgovornosti za svoje delo
tor, 24.10.2017, 09:00
O (ne)odgovornosti za svoje delo

Obema poklicema je skupno, da lahko odločilno vplivata na življenje obravnavanega ali obravnavanih.

V prvi polovici oktobra sta ugledna slovenska pravnika javnosti sporočila, da sodniki in tožilci v Sloveniji v nobenem primeru ne morejo kazensko odgovarjati za opravljeno delo. Tudi ne, če se izkaže, da so bile njihove presoje neskladne z nadrejenimi pravnimi presojami problematike oziroma se ugotovi, da so temeljile na pristranskih oziroma izkrivljenih interpretacijah zakonov.

Apriorno dobronamerni

Kot zdravnica sem bila nad neodgovornostjo pravne stroke za svoje delo presenečena. Še posebej ker so jo utemeljevali z »apriorno« dobronamernostjo pravne stroke do obravnavanih državljanov.

Toda tudi zdravniki »apriorno« ne želimo delati škode svojim bolnikom! Kljub temu pa smo za svoje napake lahko kazensko odgovorni.

Zakaj tako različna merila pri vrednotenju odgovornosti za opravljeno delo za pravnike in zdravnike?

Iz omenjenih meril bi izhajalo, da zdravniki, če nekoliko karikiram, povzročamo napake pri svojem delu namerno in smo zato pri hujših posledicah za bolnika kazensko odgovorni, medtem ko pravna stroka naredi napake vedno nenamerno in zato ne more biti za svoje odločitve retrogradno odgovorna, pa čeprav ima napačna razsodba lahko za obravnavanega tudi zelo hude posledice.

Ali ne gre pri omenjenem javno izpostavljenem stališču prava za nekakšno neodgovornost oblasti do svojih državljanov?

S čim bi lahko razložili takšno razliko pri ocenjevanju osebne odgovornosti za svoje delo pravnika in zdravnika?!

Nedvomno sta za stabilnost vsake družbe oba poklica zelo pomembna.

Obema je, kot smo že ugotovili, skupno, da lahko odločilno vplivata na življenje obravnavanega ali obravnavanih. V čem je torej razlika, da pravnik ni odgovoren za svoje delo, zdravnik pa je!?

Je razlika v politični vplivnosti obeh skupin poklicev?

Vsaka oblast teži k prilagajanju zakonodaje svojim potrebam, da z njo laže vlada. Pravna stroka je bila, kot je splošno znano, v preteklosti občasno tudi že zlorabljena za ščitenje oblastnikov.

Politika reže zdravstvu kruh

Na drugi strani medicinska stroka ni tako očitno povezana s politiko. Vsaka politika se seveda zaveda, da je dobro delujoče zdravstvo pomembno za občutek varnosti državljanov. Ugotoviti pa tudi še moramo, da politika reže zdravstvu kruh in zato to ne more biti povsem neodvisno od nje. Vprašanje pa je, koliko je odvisno.

Spomnimo se enega od znanih preteklih slovenskih okoljskih problemov, to je »anhovske azbestne problematike«, pri kateri medicina kot stroka od sedemdesetih do devetdesetih let prejšnjega stoletja ni odigrala vloge, ki bi jo morala, in vsaj deloma zamejila obseg epidemije azbestne bolezni v Soški dolini. To smo z zamudo začeli odkrivati konec devetdesetih let prejšnjega stoletja, v pogostejšem obolevanju soškega prebivalstva za rakom rebrne mrene pa se kaže še danes.

V tistem času so se upoštevali ekonomski interesi države in so bila opozorila zdravstvene stroke podcenjena. Upoštevati so se začela šele s prenehanjem konjunkturnosti azbestno-cementne proizvodnje. Takrat pa so to uporabili predvsem za pomoč pri blaženju aktualnih socialno-ekonomskih problemov v Soški dolini. Za delavce in prebivalstvo je bilo z zdravstvenega vidika precej prepozno.

Krivca za azbestno epidemijo se do danes ni iskalo. Politika in takratna medicinska stroka sta ostali neodgovorni. Bili so pač »taki časi«. Obolelim seveda takšno opravičilo ne pomaga k povrnitvi zdravja.

Opisani dogodki nakazujejo vzporednico z »apriorno« neodgovornostjo pravnikov za opravljeno delo.

Toda časi so se od devetdesetih let prejšnjega stoletja vendarle spremenili. Zdravniki danes za svoje delo odgovarjamo. Ob storjenih napakah se naša imena medijsko izpostavljajo brez zadržkov.

Zadržek, da bi kazenska odgovornost za slabo sojenje oslabila pravniško neodvisnost pri opravljanju pravniškega poklica, glede na izkušnjo z zdravniki ni utemeljen. Tudi nas zdravnike omejuje, kot bi lahko ugotovili, kazenska odgovornost do bolnikov in jo moramo sprejemati. Spodbuja pozornost in vpliva na uvajanje »kulture varnosti« pri zdravstvenem obravnavanju bolnikov oziroma sistema preprečevanja človeških napak.

Priznam, da tudi zdravniki nismo bili navdušeni, ko se je pred približno dvajsetimi leti začelo razpravljati o naši odgovornosti ter nadzoru nad našim delom. Navajeni smo bili biti nezmotljivi in pripisati svoje napake spletu nepredvidljivih okoliščin. Težko smo sprejeli, da se naše delo kritično presoja. Toda počasi se navajamo. Zahtevo po odgovornosti pri svojem delu največkrat vendarle doživljamo kot spodbudo za boljše delo, tako na ravni posameznika kot tudi za organizacijsko izpopolnjevanje našega dela.

Tudi pravosodje lahko povzroči hudo škodo

Tudi v pravosodju bodo potrebne spremembe, ki so se pred dvajsetimi leti začele pri zdravstvenem obravnavanju bolnikov in zahtevajo odgovornost poklica za odločitve pri obravnavanju bolnikov. Povečanje zahtev po odgovornosti je pripeljalo do večjega zavedanja odgovornosti do bolnikov in poklicu zdravnika ni škodilo.

Zakaj bi škodilo pravosodju? Zdravnik lahko naredi nepopravljivo škodo posamezniku in pravosodje tudi. Oba poklica sta zelo odgovorna in morata delovati po načelu transparentne in dosledne odgovornosti. Tudi pravna stroka ne more biti brez javne odgovornosti, kljub svoji »apriorni« dobronamernosti do državljanov, ki pa je vsekakor značilna tudi za zdravnike.

 

 

Prim. dr. Zlata Remškar, dr. med.,

specialist internist pulmolog

 

––––––

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.



O (ne)odgovornosti za svoje delo

Foto: Blaž Samec/Delo

Prijavi sovražni govor