O nespodobnosti in varčevanju

Od ljudi, ki so tako pogumni, da kandidirajo za najvišje položaje v državi, čeprav so v kazenskih postopkih, je težko pričakovati, da se bodo spodobno obnašali do dejstev ali pri svojih odločitvah spodbujali razpravo o njih. V njihove pogovore o tem, kako je z varčevanjem treba spraviti v red zapravljivo kulturo (tokrat načelna stališča puščamo ob strani), bi radi vnesli nekaj številk.

Dajanje ali jemanje?

Primož Suhodolčan je že več let med avtorji, katerih dela so v javnih knjižnicah med najbolj izposojanimi. Gre za približno od 50.000 do 60.000 izposoj na leto. Njegova dela so tudi že nekaj let zapored izbrana za »Mojo najljubšo knjigo«, o čemer glasuje več deset tisoč mladih bralcev. Država je Primožu (tako kot avtorjem vseh drugih del v javnih knjižnicah) odvzela pravico, da sam odloča, ali se njegova dela sme brezplačno izposojati; v zameno mu (po evropski direktivi) izplačuje knjižnično nadomestilo v višini približno 6000 evrov na leto.

Je to darilo države kulturnemu požrešnežu?

Če ne bi imeli knjižnic, bi morali bralci knjige kupovati. Denimo, da bi si v tem primeru knjigo kupil le vsak deseti bralec: Primož bi (namesto izposoj) na leto dodatno prodal 6000 knjig. Pri povprečni ceni 17 evrov bi to pomenilo 102.000 evrov prodajne vrednosti. Ker je priljubljen, slaven in se njegove knjige dobro prodajajo, bi od založnika verjetno lahko iztržil (vsaj!) sedem odstotkov za avtorske pravice, skupaj torej 7140 evrov.

Če bi knjigo kupil vsak peti bralec, bi se prodaja povečala na 12.000 knjig, avtorske pravice pa na 14.280 evrov. Pri nadaljnjem špekuliranju nakupa kar polovice bralcev bi šlo za 30.000 knjig in 35.700 evrov avtorskih pravic.

Če bi zaradi priljubljenosti avtorske pravice povišali na deset odstotkov (kar slovenskim založbam pri nakupu tujih uspešnic ni tuje), bi govorili o 10.200 evrih v prvem, o 20.400 evrih v drugem ter o 51.000 evrih v tretjem primeru.

Z drugimi besedami, v prvem primeru država ne pokloni Primožu 6000 evrov, ampak mu jih 1140 vzame … in tako do zadnjega primera, ko mu jih ne bi dala 6000, ampak bi mu jih 45.000 vzela.

Pisatelju Primožu Suhodolčanu torej država v resnici ne daje nič, ampak mu po svoji volji jemlje in v svojem imenu (skozi od države vzdrževani sistem javnih knjižnic) podarja bralcem. (Odlično je, da imamo sistem javnih knjižnic, ki veliko pomenijo za uveljavljanje naših avtorjev, a to je druga tema.)

O osnovah kulturne industrije

Pred leti smo izračunali (z avtorjevim soglasjem), da je Kajetan Kovič v svojem življenju za vsa avtorska dela (za otroke in odrasle) dobil približno 400.000 evrov honorarja. Pri poenostavljeni predpostavki, da so avtorske pravice znašale šest odstotkov, to pomeni, da je iz njegovega avtorskega dela nastalo za 6,4 milijona evrov prodajne vrednosti knjig (zaslužka papirničarjev, tiskarjev, založnikov, knjigotržcev …). Pri 8,5 odstotka davka na knjigo je država od prodaje tako dobila 544.000 evrov davka, torej 144.000 evrov več kot avtor. Dober pisatelj je torej za pametno državo zelo smiselna naložba, in nikakor ne njen strošek.

Na Danskem država vsako leto nameni svojim avtorjem 24 milijonov evrov iz knjižničnega nadomestila; v prihodnjih petih letih se bo ta znesek povečeval za 600.000 evrov na leto. Zgornja meja prejemka za posameznika je 100.000 evrov na leto. Državna filozofija je, da je treba podpirati ustvarjalnost. Najrazvitejše države na svetu (Skandinavija) so tiste, kjer je tudi »poraba« knjig največja.

V Sloveniji namenjamo za knjižnično nadomestilo, torej za poplačilo avtorjem, katerih dela se v javnih knjižnicah brezplačno izposojajo, približno 800.000 evrov na leto, tridesetkrat manj kot na Danskem (Dancev je štiri milijone).

Zlobne primerjave

Po javno objavljenih podatkih je lani direktor banke na Gorenjskem dobil malo več kot 400.000 evrov prejemkov – to je dvakrat toliko, kot so znašale letne plače za sedem (visoko izobraženih) uslužbencev Javne agencije za knjigo.

Po javno objavljenih podatkih si je lani uprava jeklarne na Slovenskem (ki jo je sanirala država in jo nato za nekaj deset milijonov evrov manj, kot je vložila vanjo, prodala tujcem) poleg plač razdelila 2,8 milijona evrov bilančne nagrade; to je triinpolkrat več, kot je prejelo tisoč slovenskih avtorjev iz knjižničnega nadomestila, oziroma pol manj, kot znaša letna vrednost vseh kulturnih razpisov na področju knjig, revij, bralne kulture, literarnih festivalov, knjigarn, poklicnega usposabljanja in mednarodnega sodelovanja – skratka, pol zneska, kot je bilo lani razdeljenega na 22 javnih razpisih, na katerih je kandidiralo približno 1500 prijaviteljev.

Zdaj, kakor nas poučujejo, bo na področju kulture/knjige treba varčevati in na vse načine spodbujati gospodarstvo.

Podpori knjigi na majhnem slovenskem bralskem področju država namenja znesek, ki je enak strošku pol kilometra zelo preproste avtoceste. V trenutkih rahle slabe volje človeka spreleti, da pri nižanju še tega zneska ne gre za varčevanje, ampak za precejšen strah pred razgledanimi ljudmi, ki jih oblikuje branje knjig.


P. S. Strinjamo se, da Slovenija potrebuje ukrepe in spodbude, ki jo bodo popeljali iz gospodarske krize in pripomogli k vzpostavitvi pravne družbe in k dostojanstvu vrednot, na katerih je bila ustanovljena. Toda bistveni pogoj na poti k temu cilju je vzpostavitev ustreznih družbenih razmerij med vloženim družbenokoristnim delom in njegovim vrednotenjem, ki so v najbolj inovativnih sferah produkcije do absurda popačena in za omenjene cilje škodljiva. Foto Uroš Hočevar Odprta polemika


Veno Taufer
predsednik Društva slovenskih pisateljev

Marjan Strojan
predsednik Slovenskega centra PEN

Slavko Pregl
direktor Javne agencije 
za knjigo

Prispevek je mnenje avtorja 
in ne izraža nujno stališča uredništva.