O posledicah vsakdanjih odločitev in veganstvu

Ko laž v neki družbi postane običajna praksa in sprejemljiv način komuniciranja.

Objavljeno
23. januar 2017 09.48
Slovenija, Ljubljana, 01.Avgust2010, S čolnom od Ljubljane do Podpeči. Foto: Igor Zaplatil/Delo
Miloš Židanik
Miloš Židanik

Ko se srečujem z ljudmi, jih praviloma povprašam o smislu življenja. Če kaj, je pomembno, da ima naše življenje, naše odločitve in delovanje, neki smisel. Je kot svetilnik, ki nam kaže luč tudi, ko nam je temno in so oblaki na nebu. Brez smisla smo na dobri poti v depresijo. Naloga nas vseh kot posameznikov je, da slišimo svojo življenjsko poklicanost in odkrijemo svoj smisel v življenju, svojo luč, ki nam bo osvetljevala temo. Dokler tega osebnega smisla ne najdemo, se lahko pogovarjamo o smiselnih življenjskih odločitvah. In tu lahko hitro spoznamo, da so take odločitve tiste, ki naš majhni svet, na katerega imamo vpliv, spreminjajo na bolje. Če bi si vsak posameznik za to prizadeval, bi bil naš svet lepši. Bogatejši. Barvitejši. In ne bi drvel v spirali nasilja in uničevanja planeta proti koncu človeštva in Življenja nasploh.

Največji genocid v zgodovini

Rojeni smo z destruktivno agresijo. Z njo smo prežeti. Vojne. Nasilje. Zatiranje in nesprejemanje drugačnih. Sovražen, aroganten, ciničen in nespoštljiv govor v vrhovih slovenske politične scene, ki se kot norma prenaša navzdol kot model komunikacije med odraslimi. Spodbujanje neobčutljivosti, egoizma in materializma. Ujetost v denarne spone korporacij in lobijev. Podnebne spremembe. Od leta 1970 do danes nam je uspelo pobiti 60 odstotkov divjih živali. To je največji genocid, kar jih pozna zgodovina. In edini, ki je povsem spregledan. Kot največji holokavst, ki se vsak dan dogaja v industrijskih obratih živilske industrije. Ki ga aktivno podpira 99 odstotkov Slovencev. Ne da bi mignili z očesom. Kot da je njihova pravica, da za njihov kulinarični užitek trpijo nemočna in nedolžna čuteča bitja. Bizarnost reklamnih sporočil Mesne industrije Košaki: »Ustvarjeno s polno mero ljubezni« – ob fotografiji šunke in salame. Kako je možno šunko ustvariti z ljubeznijo? Posilstva, trpinčenje in umori se predstavijo kot ljubezen. Ko sem to reklamno kampanjo prijavil Oglaševalskemu razsodišču, niso v tej kampanji prepoznali nič spornega. Trenutek, ko laž v neki družbi postane običajna praksa. In se jo sprejme kot sprejemljiv način komuniciranja. Trenutek, ko me postane sram, da sem človek.

Pitagora je rekel, da dokler bodo ljudje klali živali, se bodo klali med seboj. Ko mi kak sogovornik postreže z idejo, da je pobijanje živali nekaj naravnega, ker da jih pobijamo že od pamtiveka, ga opozorim, da se ljudje od pamtiveka tudi koljemo med seboj, pa kljub temu menimo, da to ni prav. Ni vse, kar počnemo tudi prav. In nepotrebno pobijanje drugih čutečih živih bitij preprosto ni prav.

Na svetu je milijarda in pol goveda. Če bi razpustili samo to čredo (brez drobnice in perutnine) in bi na ozemlju, ki ga namenjamo za prehrano goveda, posadili koruzo za prehrano ljudi, bi nahranili več ljudi, kot nas je na Zemlji. Pregnali bi lakoto. Če bi v Evropi postali vegetarijanci, niti ne vegani, bi prihranili do 40 odstotkov pitne vode. Naslednja svetovna vojna bo vojna za vire. Za hrano in vodo. Z odločitvijo o vsebini našega krožnika bi lahko preprečili naslednjo svetovno vojno. Naša tako vsakdanja odločitev, kaj bomo jedli, ima globalne posledice. Čas je, da se tega začenjamo zavedati.

Četrt milijarde beguncev

Hočem povedati, ni treba, da nam je mar za živali. Dovolj je, da nam je mar za ljudi, da postanemo vegani. Zaradi vsejedov obstajajo poklici v mesno-predelovalni industriji. Med temi je, tako raziskave, ne le večja pojavnost raka in drugih bolezni, ampak tudi več alkoholizma in nasilja med domačimi stenami. Agresija do živali je povezana z agresijo do ljudi, še posebno najbližjih.

Povpraševanje po prehrani živalskega izvora se povečuje in se bo do leta 2050 podvojilo. Zaradi vse večje kupne moči v Indiji, na Kitajskem in v Afriki. Če je danes izpust toplogrednih plinov zaradi živinoreje večji od celotnega prometa na svetu, bo do takrat večji od celotne industrije, vezane na ogljik. Na to opozarjajo statistične projekcije. Zaradi posledičnega globalnega segrevanja (širjenja puščav, pomanjkanja pitne vode in rodovitne zemlje, onesnaženosti, izginjanja majhnih otoških državic) bo do leta 2050 na svetu četrt milijarde beguncev zaradi podnebnih sprememb. Milijon beguncev v lanskem letu – in Evropa je pred razpadom. Kaj bomo naredili, ko bo pred vrati Evrope sto milijonov beguncev? Kam bodo šli? Vse to tudi zaradi pravice vsakega posameznika, da v njegovem imenu redijo, zapirajo, trpinčijo in koljejo druge Zemljane.

Kolikor mi je znano, je odločitev za veganstvo edina življenjska odločitev, ki je samo pozitivna. V življenju se sicer praviloma vedno srečujemo z odločitvami, ki imajo svoje pozitivne in negativne posledice. Odločitev za veganstvo pa je enopomenska. Je največ, kar lahko naredimo zase, za svoje zdravje. Znanstvena medicinska literatura je polna člankov, ki dokazujejo, da je veganska hrana najboljša preventiva pred sladkorno boleznijo in boljši način prehranjevanja kot priporočena zdravniška dieta za sladkorno bolezen.

Princip užitka

Objavljeni so poskusi, ko je bilo mogoče s kratkim postom in prehodom na vegansko hrano opustiti večtirno antihipertenzivno terapijo. Svetovna zdravstvena organizacija je lani javno sporočila, da je procesirana mesna hrana (klobase) kancerogena, rdeče meso (meso vseh sesalcev) pa najverjetneje kancerogeno in tako v isti skupini kot cigarete in azbest. Potem sem v medijih poslušal slovensko zdravnico, ki je govorila, da je panika odveč in da so številke majhne. Kot da bi rekla, saj pet cigaret na dan ne more škoditi. Ko statistiko preračunavamo na posameznika, ne moremo vedeti, ali bo prav on zbolel za rakom ali ne. A če bo zdravo živel, bo zmanjšal verjetnost za pojav bolezni na minimum.

Zakaj ne dajemo zdravniki jasnih informacij, če so na voljo? Ker imamo tudi sami radi meso, mlečne izdelke in jajca ter bi se jim, če bi želeli biti verodostojni in podajati informacije skladno s svojimi življenjskimi odločitvami, morali odpovedati. Tudi zdravniki smo samo ljudje, ki radi sledimo principu užitka in ne odločamo se vedno tako, kot je prav.

Ste slišali in brali, da so ribe zdrave in da jih moramo jesti? Tržaški zaliv je eden najbolj onesnaženih predelov z majhnimi plastičnimi delci na svetu. Reka Pad pobere vso svinjarijo industrijskega dela severne Italije in jo odloži v morje. Katerega mulj na dnu je, mimogrede, poln živega srebra iz našega rudnika v Idriji. Kje pristanejo vse težke kovine? V ribah, ki se jim v vodi ne morejo izogniti. Kaj pa sladkovodne ribe? Mislil sem, da je od vseh rib še najbolj zdrava soška postrv. Znano je, da lahko živi samo v čisti vodi in našo Sočo prodajamo za eno najčistejših rek na svetu. Nacionalni institut za javno zdravje odsvetuje redno uživanje soške postrvi zaradi preseženih vsebnosti niklja in svinca. Poročilo je staro nekaj mesecev.

Morda se na tem mestu lahko pogovarjamo o antibiotikih v prehrani živalskega izvora in o rastnih hormonih (da se pujs v treh mesecih zredi za 120 kg), pa o prionih, virusih in bakterijah, ki so lahko v mesu, mleku in jajcih. Ko umirajo otroci zaradi bakterijsko oporečnih živil živalskega izvora, na TV hitro zagledamo obraz zdravnika, ki nam govori, da mora biti meso dobro prekuhano in zapečeno.

Zdravilo za debelost je rastlinska hrana

Zakaj ne preprosto sporočiti, da meso ni hrana? Konzervansi in ostanki pesticidov, herbicidov in insekticidov. Če sami nakupimo rastlinsko hrano, bomo lahko izbirali in imeli možnost odločiti se za biološko pridelano hrano, ko kupimo meso, pa nikoli ne bomo mogli vedeti, s kakšno hrano so hranili pujsa, katerega kos držimo ob nakupu v rokah. To pomeni – tudi če nam ni mar za živali in okolje, bi nam lahko bilo mar vsaj za svoje zdravje.

V Sloveniji je prava epidemija debelosti (s posledičnimi zapleti v smislu sladkorne bolezni in srčnožilnih obolenj). Tudi med otroki, kjer smo v evropskem vrhu glede na delež predebelih in čezmerno prehranjenih otrok. Znanost v tem primeru priporoča prehod na rastlinsko hrano. V Sloveniji pa šole ne smejo imeti vegetarijanskega menija, da ne govorimo o veganskem. Če že vegetarijanski meni v šoli obstaja, ga imenujejo »brezmesni«. Hitra in procesirana hrana, pizze, posladki, slani prigrizki in sladke pijače, kar je med otroci najbolj priljubljen način prehranjevanja, so, glede na spoznanja znanosti, povezani z večjim deležem depresije, bojazni in hiperaktivnosti.

Ko so avstralskim najstnikom spremenili prehranjevalne navade v smeri zdravega prehranjevanja, se je pri njih čez čas psihično stanje izboljšalo in stabiliziralo. Podobno pri odraslih. Neka zavarovalnica je zaradi pogostih bolniških staležev stimulirala svoje zaposlene k prehodu na vegansko hrano za nekaj mesecev. Ne le da so se jim izboljšale telesne bolezni, ampak tudi depresija, bojazen in občutek, da so pod stresom. Poročali so, da so s svojim življenjem bolj zadovoljni.

Hočemo biti agresivni ali empatični?

Če sklenem: če se ozremo okoli sebe ali če prižgemo TV, se hitro srečamo z nasiljem in destruktivno agresijo. Edino, kar to agresijo lahko nevtralizira, je ljubezen. Vse, kar spustimo vase skozi oči, ušesa in naše srce, postane del nas, del naših vedenjskih in čustvenih vzorcev. Bolj kot se bomo ukvarjali z agresivnimi vsebinami (računalniške igrice, filmi, izbor poklicev in konjičkov, vezanih na posedovanje orožja – od vojakov, policistov in mesarjev do lovcev in ribičev), bolj bo agresija del nas in bolj ko se bomo usmerjali v pomoč nemočnim, spregledanim in zatiranim, bolj bomo v stiku z ljubeznijo, spoštovanjem in empatijo.

Živali so najbolj spregledana in nemočna bitja, ki so hkrati polna brezpogojne ljubezni do ljudi. Pomembno je, da ozavestimo, kako naša hoja po eni ali po drugi poti vpliva na našo notranjost, in da izberemo, kakšni ljudje bi želeli biti. Agresivni ali empatični. In kdaj bo svet lepši – če bomo izbirali to ali drugačno pot. Zato ponujam veganstvo kot odgovor na prvo vprašanje, kaj so smiselne življenjske odločitve. Veganstvo je največ, kar lahko naredimo zase, za živali, za planet in naše potomce. Z veganstvom bomo spustili ljubezen in spoštovanje v naše vsakdanje življenje. Zakaj tega ne bi storili? Kmalu bo namreč lahko že prepozno.

***

mag. Miloš Židanik, zdravnik psihiater

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.