O slovenščini kot jeziku znanosti

Če bomo slovenščino nehali uporabljati kot jezik znanosti, se le-ta ne bo več razvijal in bo polagoma zakrnel.

Objavljeno
31. marec 2016 00.36
Slovenija, Ormoz, 21.11.2011 - hut pes foto:Tadej Regent/Delo
Silvija Borovnik
Silvija Borovnik

O slovenščini kot jeziku znanosti

 

in univerzitetnega izobraževanja je že pred časom potekala zelo intenzivna diskusija. Na univerzah so se namreč okrepile težnje, da je treba čim več študijskih programov izvajati v angleščini, češ da je to jezik znanosti, s katerim bomo v Slovenijo privabili več tujih študentov kot doslej. V zvezi s kriteriji, kdaj in kako uvajati angleščino, pa je po mojem zavladala popolna zmeda. Ta zmeda z nejasnimi cilji pa je tem bolj žalostna, ker se je v nji izkazalo, da se za pavšalno rabo angleščine na vseh ravneh zavzemajo tudi slovenski rektorji, in to brez posvetovanja s slovenistično stroko. Kadar pa se je stroka v zvezi s tem oglasila, je bila označena kot »preveč prestrašena« in »domačijska«.

V javnosti znova poteka široka razprava o novi podobi zakona o visokem šolstvu, ki želi ponovno spreminjati rabo slovenščine na slovenskih univerzah. Ponovno se ustavljamo ob tem, ali naj bo jezik poučevanja na slovenskih univerzah predvsem slovenski. In spet smo soočeni z univerzitetnimi lobiji, ki želijo pod krinko »internacionalizacije« uzakoniti rabo tujih jezikov pri izvajanju visokošolskih študijskih programov. Spet si seveda ne prizadevajo, da bi pri nas predavanja potekala v nemščini, italijanščini, francoščini, ruščini, poljščini …, temveč samoumevno favorizirajo angleščino v razmerju do drugih jezikov. Na to je pred dvema letoma opozorilo Slavistično društvo Slovenije, na to so opozarjali jezikoslovci, na primer Marko Jesenšek na Seminarju slovenskega jezika, literature in kulture (Ljubljana FF, 2014, str. 42–49), pa tudi ugledni člani SAZU na Posvetu o slovenščini v visokem šolstvu in znanosti (6. 3. 2013), o tem so potekale vroče razprave tudi na univerzah samih. Opozarjali smo, da je slovenski jezik ustavna kategorija in da mora tudi novi zakon o visokem šolstvu to dosledno spoštovati. Zapisali smo, da odločitev o rabi slovenščine ne sme biti prepuščena posameznim univerzam, rektorjem ali rektorskim konferencam. Tudi sama sem takrat zapisala, da je slovenščina naša materinščina, hkrati pa, da je to naš državni jezik, jezik nacionalne identitete, morala pa bi biti tudi jezik nacionalnega ponosa in samozavesti.

Ne zgolj pogovorni jezik

Toda slovenščina ni le naš pogovorni jezik, temveč tudi razviti jezik znanosti in umetnosti, za katerega je trajalo stoletja, da se je lahko polno uveljavil. Slovenci si moramo prizadevati za to, da znanost in umetnost razvijamo v slovenščini, ne pa da ju začenjamo ustvarjati v tujih jezikih. Poskrbeti moramo za prevode, ne pa pisati izvirnih besedil v tujih jezikih. Univerza z vsemi svojimi študijskimi programi pa seveda ni le porabnica slovenskega znanstvenega jezika, temveč je tudi njegova zelo pomembna soustvarjalka. Ali preprosto povedano: če bomo slovenščino nehali uporabljati kot jezik znanosti, se le-ta ne bo več razvijal in bo polagoma zakrnel. Postal bo ohlapen in brez žive izrazne moči.

O tem, da je treba imeti slovensko znanost v svojem jeziku, so vedeli leta 1864 že ustanovitelji Slovenske matice, ki je pomagala ustanoviti SAZU in je pred prvo svetovno vojno nadomeščala slovensko univerzo. Neki izobraženci, trgovci in obrtniki iz davnega, takrat ponemčenega Maribora, so to vedeli. O tem, da bi lahko pisali in govorili slovensko, so sanjali tako slovenski pisatelji kot preprosti ljudje skozi dolgo zgodovino, ponovno in goreče pa posebno med drugo svetovno vojno, in to celo v nacističnih taboriščih. Slovenščina, pišejo še danes njihovi potomci, je bila zanje svetinja in obrambni ščit, bila je tisto, kar se ne zataji, proda ali zavrže.

V samostojni in svobodni Sloveniji pa se dogaja brezsramno jezikovno odpadništvo. Slovenščina, slišimo iz ust najvišjih predstavnikov slovenskih univerz, ni več pomembna. Po vsej državi se kar vrstijo simpoziji, konference in seminarji le še v angleščini. V angleščini nas pozdravljajo, v angleščini nam predavajo. Ali bolje: pozdravljajo in predavajo nam v slabi angleščini, v kreolskem jeziku.

V svojem študijskem času sem bila večkrat študentka na tujih univerzah, pozneje pa sem na njih predavala kot gostujoča profesorica. Zato si drznem trditi, da poznam tako pozicijo tujca v neki državi kot tudi odnos tujih univerz do njihovih materinščin oziroma državnih jezikov. Na primer: če hoče tuji študent študirati na nemški univerzi, mora ob siceršnjih spričevalih predložiti tudi mednarodno potrdilo o znanju nemščine ali pa mora obiskovati tako imenovani uvajalni semester, po koncu katerega opravlja izpit iz nemščine. Brez vsaj osnovnega znanja tega državnega jezika sploh ne more začeti študirati. Če pa želi na primer tuji profesor kandidirati za univerzitetno profesorsko mesto v Avstriji ali Nemčiji, mora prav tako znati nemško. Angleščina ali drugi jeziki so pri tem šele na drugem mestu.

Profesorji ne znajo slovensko

Kaj bi se od tega lahko naučili? Prvič vsaj to, da od slovenskega profesorja na slovenski javni univerzi pričakujemo odlično znanje slovenščine. Toda ne, pri nas slišimo prav iz ust profesorjev zlasti na tehniških in naravoslovnih smereh, da se slovensko ne znajo več izražati, ker da predavajo in pišejo znanstvene članke le še v angleščini. – Izginjanje slovenščine na tej ravni se torej že dogaja, pri tem pa jih zelo podpira razvpito slovensko vrednotenje pri ARRS, ta sramotna točkokracija, ki objave v tujih znanstvenih revijah ocenjuje z višjim številom točk kot objave v domačih znanstvenih revijah in pri domačih založbah. Tako si pač mali Janezki predstavljajo vstop v veliki in ugledni znanstveni svet! Pisali bodo po angleško in pot do Nobelovih nagrad se jim bo odpirala kar sama …

S svojimi zapisi sem doslej opozarjala na to, da takega poniževanja slovenščine, kakršnemu smo priča v najnovejšem času, v vsej zgodovini še nismo doživeli, saj si slovenščine še nikoli nismo ukinjali kar sami. Tragično pri tem pa je seveda, da si za ukinjanje znanstvene slovenščine ne prizadevajo neki ljudje z obrobja, neki neuki franceljni s ceste ali ulice, temveč da to nasilno željo izražajo tudi predstavniki slovenskih univerz, ki naj bi veljali za vrhove slovenske inteligence. Če bodo njihovi predlogi zmagali in bo raba slovenščine postala »kvota«, ki jo bomo profesorji morali izračunavati glede na število tujih študentov v predavalnici, bomo postali tujci v hiši domačinov, sem zapisala že v Delu, 17. 12. 2013. Slovenščina bo postala to, kar je nekoč že bila, namreč hišni in dvoriščni jezik.

O rabi slovenščine v univerzitetnem oziroma znanstvenem svetu pa je nadvse kritično razpravljala tudi Slovenska akademija znanosti (Razprave SAZU XXII, 2014). Pisatelj Saša Vuga, Prešernov nagrajenec, je zapisal: »Vsak, ki nas je hotel uničiti, je najprvo uničeval našo besedo.(…) Dobro so vedeli: Iztrgati je treba besedo – zakaj s tem iztrgaš srce.« (Prav tam, str. 37.) Marko Snoj, jezikoslovec, pa je opozoril, da je tisti, ki se izraža v tujem jeziku, avtomatično v podrejenem položaju v primerjavi s tistimi, ki so naravni govorci. Če pa o strokovnih rečeh ne bomo več govorili slovensko, slovenščine ne bomo mogli več uporabljati niti na poljudni ravni. Taka raba vodi po njegovem v razkroj jezika.

Za to, kaj se bo dogajalo s slovenščino v prihodnosti, smo odgovorni predvsem sami. Svoj materni jezik bi morali spoštovati tako, kakor ga spoštujejo in ohranjajo veliki narodi, nam je polagal na dušo in srce tudi slovenski jezikoslovec Jože Toporišič.

 

 

Red. prof. dr. 
Silvija Borovnik

Filozofska fakulteta 
Univerze v Mariboru

 

––––––

Prispevek je mnenje avtorice in ne izraža nujno stališča uredništva.