Tiskane izdaje
Pred kratkim sem očaran opazoval mladega doktorja ekonomije, ki je na TV-ekranu razložil, da mu univerzalni temeljni dohodek filozofsko ne gre v račun. Nikakor da se namreč ne more sprijazniti s parazitizmom, ki bi zaradi izplačevanja takega brezpogojnega dohodka vsem našim državljanom postal družbena norma.
V razpravo na to temo je tako vnesel nedvomno zelo samosvoj razmislek.
Sam z velikim zanimanjem ves čas sledim razpravam in resnim študijam, ki so jih tudi pri nas v velikem številu objavili različni strokovnjaki. Prepričan sem, da je univerzalni temeljni dohodek pravi odgovor na potrebo po resni družbeni spremembi v času, ko postaja popolnoma jasno, da so krize res sestavni del kapitalizma in še posebno kapitalizma, ki so mu tuje osnovne etične človeške vrednote. Bogatenje peščice na račun večine gre čez vse meje spodobnosti, polagoma tudi vzdržnosti.
Izhajam iz nekoliko poenostavljene predpostavke, da noben posameznik ne more ustvariti tržno priznanega bogastva, ki presega njegove normalne življenjske potrebe, brez sodelovanja drugih ljudi. Kmet z debelim krompirjem postane bogat, ko presežek proda sosedom. Če drugih ljudi ne bi bilo, ne bi imel kaj početi z njim. Lastnik gozda prodaja les tistim, ki ga uporabljajo naprej. Čevljar potrebuje potrošnike. In tako dalje. Dohodek in dobiček je mogoče uresničiti le v širši skupnosti. V tej skupnosti, ki je pogoj za tržni uspeh, se množica mladih pripravlja, da bo vstopila v ustvarjalne odnose, za številne zaposlene začasno zmanjka dela in se morajo usmeriti drugam. Dobro bi bilo, da jim družba tistih, ki delajo, omogoči, da ta čas preživijo z nekim minimalnim prehodnim dohodkom, in jih pri tem ne žali ali ponižuje.
Razmislek o ukradenem temeljnem dohodku
Tu se rodi zamisel univerzalnega temeljnega dohodka.
Slovenci smo se rodili v deželi, ki ima morje, reke, gozd, rodovitno zemljo. Ali so do naravnih rent, ki izhajajo iz tega, upravičeni tisti, ki slučajno živijo ob morju, ob izvirih čiste vode, so nekako postali lastniki gozdov, iz vodne energije pridobivajo elektriko …? Norvežani pa Arabci, in še kdo, uživajo od svojih naravnih virov (nafte) rento v taki ali drugačni obliki. Zakaj je ne bi Slovenci v obliki univerzalnega temeljnega dohodka od svojih naravnih virov, katerih cena je vključena v družbeni proizvod?
Ekonomisti, še posebno tisti, ki v malih denarjih vidijo parazitizem, velikanskim prisvajanjem tujega dela pa pravijo sposobnost ali uspešnost, bodo zakašljali, da likvidnostno to ni mogoče. Kje bomo vzeli denar za to, saj bi brezpogojni univerzalni temeljni mesečni dohodek 300 evrov na državljana v Sloveniji pomenil sedem milijard evrov na letni ravni?
Zabavno se mi zdi, da se zdrznemo ob 300 evrih; tistim brez dohodkov bi to izplačilo pomenilo preživetje; tistim z visokimi dohodki bi tako doplačani znesek povečal dohodninsko osnovo in bi razmere uredil davek.
Vsemu tistemu na rob, kar je že bilo zapisanega na temo, kje dobiti denar, bi dodal svoj razmislek o ukradenem temeljnem dohodku, o denarju, ki je bil ljudem odvzet, ne da bi jih kdo kaj vprašal. Z drugimi besedami: obrniti moramo pogled in doslej ukradeni temeljni dohodek spremeniti v univerzalni temeljni dohodek. Treba je prerazporediti obstoječi denar, in ne iskati novega. Bogastvo enega odstotka ljudi moramo spremeniti v zagotovilo preživetja devetindevetdesetim odstotkom ljudi. Dati jim moramo možnost, da dostojanstveno vstopijo v skupnost ustvarjalnih državljanov.
Ukradeni temeljni dohodek (UTD) se je po mojem iskrenem prepričanju v zadnjih dvajsetih letih pri nas oblikoval takole:
• UTD tiči v znesku denarja, ki je bil v Sloveniji prisvojen iz prodaj in preprodaj orožja državam v vojni na področju nekdanje Jugoslavije,
• UTD je sestavljen iz razlike med predračunsko in dejansko ceno slovenskega cestnega križa (lep kos UTD najdemo tudi v razliki med začetno in končno ceno avtocestnega predora v mojem rodnem Šentvidu),
• UTD sestavlja vsota neprimerno zavarovanih ali nezavarovanih kreditov, ki so jih izplačali bankirji svojim in politično določenim prijateljem (in jim zdaj pravimo bančna luknja) v gospodarstvu,
• v UTD sodi znesek za vzdrževanje Slovenske vojske, ki izvaža ameriško demokracijo in posredno sodeluje v moriji nedolžnega prebivalstva v deželah, kjer naravna bogastva ne smejo biti last tamkajšnjih ljudi,
• UTD je v razliki med predvideno in dejansko ceno Teša 6,
• k UTD šteje razlika med vrednostjo gospodarskih družb, ki so jih v dolgih letih ustvarili zaposleni, in zneski, ki so jih izplačali duhoviti sveži lastniki, ko so delavce poslali na cesto in podjetja v stečaj,
• del UTD dobimo, ko od množičnih vplačil v Zvonove odštejemo njihov rezultat,
• k UTD sodi razlika med predvideno in dejansko ceno otroške bolnice v Ljubljani,
• lep del UTD so prispevali kupci delnic NKBM ter izvedenih inštrumentov v drugih bankah, ki zdaj nimajo nič,
• UTD nastaja v praznini parlamentarnega čvekanja o nebistvenem in zanemarjanju ustvarjalnega povezovalnega iskanja odgovorov na temeljna vprašanja naše države.
Pogled v ogledalo
Iz povedanega izhaja, da v Sloveniji UTD že imamo. Gre samo za nesporazum. Ljudje ne potrebujemo in nočemo ukradenega temeljnega dohodka. Nam gre za univerzalni temeljni dohodek.
Vsakdo, ki pogleda okoli sebe, lahko brez težav najde nove in nove primere. Zato bi dodal še pisateljski del.
V Evropi se je (1992) na splošno uveljavila praksa, da ustvarjalci gradiva v knjižnicah, ki se brezplačno izposoja, dobijo nadomestilo za svoje avtorsko delo. V Sloveniji smo s tem začeli (šele) leta 2004. Približni izračun s sedanjega zornega kota pokaže, da avtorji v času neplačevanja niso dobili (vsaj) 15 milijonov evrov. To ustreza 4200 letnim univerzalnim temeljnim dohodkom ali 625 pisateljskim letnim rentam po 2000 evrov na mesec.
V Evropi se je uveljavila praksa, da ustvarjalci gradiv, ki se jih fotokopira, dobijo nadomestilo za avtorsko delo. V Sloveniji se je načelo uveljavilo leta 2005, denarja pa se iz tega naslova ne pobira. Če bi ga od leta 2005 pobrali primerjalno toliko, kot ga v Avstriji, bi avtorji v tem času dobili naslednjih 15 milijonov evrov. Podrobnejša delitev ustreza tisti iz prejšnjega odstavka.
Oba skoraj obrobna primera precej nazorno kažeta, da denar je, da gre za načrtno oblikovanje ukradenega temeljnega dohodka, namesto da bi imeli univerzalni temeljni dohodek.
Treba je pač opraviti razmislek, izračune, ukrepati in odpraviti slovenski nesporazum.
Mladi doktor ekonomije iz začetka tega zapisa pa bi morda lahko stopil pred ogledalo in se s človekom, ki ga bo zagledal v njem, intimno pogovoril o parazitizmu.
––––––
Slavko Pregl, pisatelj, upokojenec
