Obujanje antičnih klasikov

Nujno je vedno znova prevajati klasike, ki bralcem približajo izvirnike, namesto da ustvarjajo dodatne jezikovne ovire.
Objavljeno
12. marec 2018 17.55
Gašper Jakovac
Gašper Jakovac
Te dni se mi še posebno toži po domu. Dobili smo namreč nov prevod Iliade, ki ga še nekaj tednov ne bom mogel vzeti v roke. Odštevam dneve in potrpežljivo čakam. Homerja se pač ne prevaja vsak dan. Prevajalki Jeleni Isak Kres je uspelo v štirih letih posloveniti dobrih 5000 verzov, torej približno eno tretjino celotnega epa, kar je izjemen dosežek, a domnevam in upam, da so načrti za pripravo celotnega prevoda že v polnem teku.

Pri prevajanju prateksta zahodne književnosti vendarle ne gre le za spopad z zajetno skladovnico heksametrov, ampak vedno tudi za mnogo bolj temeljno in širšo kulturno gesto. Urednik zbirke Andrej Ilc je zapisal, da vsak prevod Homerja upravičuje obstoj skupnosti, ki govori ciljni jezik. Gotovo bo nekaj na tem. V petdesetih letih prejšnjega stoletja se je Sovretov prevod Iliade nemara res zdel kot poslednji zrelostni izpit slovenščine, zaključna etapa dirke, ki se je začel v šestnajstem stoletju s Trubarjevim in Dalmatinovim prevajanjem Biblije. Po drugi strani pa ne smemo spregledati, da prevodi spet in spet potrjujejo tudi vrednost izvirnika. Homerja tako vedno znova ustoličujemo ne zgolj kot abstraktno civilizacijsko normo in osrednji tekst zahodnega literarnega kanona, ampak tudi kot besedilo, ki je preprosto še vedno vredno branja.

Čeprav je zame raziskovanje literarnih besedil vedno pogojeno z razumevanjem njihove zgodovinske enkratnosti, to nikakor ne pomeni, da književnosti ne pripisujem brezčasne vrednosti. Aristotel se v Poetiki ne moti, ko pravi, da je poezija bližje filozofiji in pomembnejša od zgodovinopisja zato, ker posnema splošno, ne pa posamezno. V splošnem – torej v tem, kar verjetni hipotetični subjekti čutijo, govorijo in delajo – se prepoznavamo in v tem prepoznanju tiči estetski užitek. Toda zato, da lahko več tisoč let stara literarna dela, zapisana v jezikih, ki jih danes suvereno berejo le redki, uspešno nagovarjajo sodobne bralce, so nujne nove zgodovinske ponovitve teh besedil.

Čeprav je mnogim Sovretova Iliada prirasla k srcu, in sicer prav zaradi kuriozne žmohtnosti njene arhaične dikcije – te v veliki meri zavestne patine, ki jo novi prevod odpravlja –, pa vendarle ostaja produkt prevajalske strategije, ki je marsikaterega bralca odvrnila od poglobljenega soočenja z epom. Nujno je torej ustvarjati nove prevode klasikov, ki sodobnim bralcem približujejo izvirna besedila in njihova sporočila, namesto da ustvarjajo dodatne jezikovne ovire.

Zanimivo je, da pri tem procesu ne sodelujejo vedno in zgolj strokovno brezhibni prevodi. V angleško govorečem svetu so ključno vlogo pri obujanju antičnih klasikov odigrali tako imenovani ustvarjalni ali umetniški prevodi, ki mejijo na adaptacije, saj si bolj kot za filološko natančnost prizadevajo za presaditev genija in duha izvirnika v sodobno dikcijo. Še več, za ameriško-angleške moderniste je bilo tovrstno prevajanje ključno pri vzpostavljanju lastnega umetniškega izraza. Pesnik Ezra Pound je tako prevajal Guida Cavalcantija, provansalske trubadurje, latinske in grške klasike, pa tudi kitajske in japonske pesnike, ki so bili ključni za njegovo zgodnjo imagistično poetiko. Mnoge jezike, iz katerih je prevajal, je poznal površno, pogosto je izvirnike v prevodu tudi namenoma predrugačil. Ko je leta 1919 objavil svoje prevode Propercijevih elegij, se je nanj usul plaz kritik klasičnih filologov. W. G. Hale je menda celo zapisal, da če bi bil Pound profesor latinščine, mu po objavi takšnega prevoda ne bi preostalo drugega, kot da nemudoma naredi samomor.

Kljub temu da je Pound svoj poklon Properciju razumel kot prevajanje, je z njim hkrati vstopal tudi v umetniško produktiven dialog. Enako kot na primer s papirusnimi fragmenti pesnice Sapfo, ki so od konca 19. stoletja prihajali na plan iz egipčanskega Oksirinha. Čeprav gre za pristen pesniški odziv na enega od Sapfinih fragmentov, bi Poundovo pesem Papirus brez težav lahko brali tudi kot prevod Sapfo. Pesem se glasi: »Pomlad … / Predolgo … / Gongula …«.

Poundovski prevajalski pristop ostaja pomemben za angleške pesnike. Pred nekaj leti se je Clare Pollard, bržčas ne brez misli na Zgodbe iz Ovidija Teda Hughesa, lotila Ovidijevih Heroid, zbirke ljubezenskih pisem grških mitoloških junakinj, ki jih je Ovidij namenoma preoblekel v nergaške rimske matrone. Heroide so zunaj strokovnih krogov le redko brane, kar je škoda, saj gre za formalno drzno poezijo v obliki dramskih monologov, ki jim kljub razčustvovanosti ne manjka duhovitosti in ironije. Za Pollardovo in sodobne bralce pa je Ovidijeva zbirka morda še toliko bolj privlačna, ker v središče izključno postavlja izkušnje in občutja žensk; dva tisoč let pred zgodbami iz Good Bones Margaret Atwood ali zbirke The World's Wife Carol Ann Duffy.

Za Pollardovo so torej Heroide živa in sodobna poezija, Ovidijeva drža pa literarni transvestizem brez primere. »Te strastne mediteranske ženske,« pravi pesnica, »me spominjajo na film Pedra Almodóvarja ali drobce italijanskih žajfnic, ki jih uzremo pozno ponoči, medtem ko v beneškem hotelu prestavljamo televizijske kanale med pornografijo in zabavnimi oddajami«. Toda verzi Pollardove kljub temu niso nekakšen anahronističen »drag show«, ampak presenetljivo zvest prevod, četudi v prostem verzu. Njen Ovidij ostaja samosvoj glas, ki ni povsem udomačen, a vendarle stopi pred nas kot glas iz preteklosti v novem telesu. Tako mu lažje verjamemo, da bi lahko bil naš sodobnik.

***


Gašper Jakovac je literarni zgodovinar in doktorski študent 
v Durhamu.


Prispevek je mnenje avtorja 
in ne izraža nujno stališča uredništva.