Obupati nad obupom
tor, 19.09.2017, 12:00
Obupati nad obupom
Optimizem je stanje duha. Pri soočanju z zlom se ne opoteka. Prav nasprotno, proti zlu se je treba boriti.

Moj optimizem glede prihodnosti Izraela marsikoga razburja. Le kako sem lahko optimist glede na vse, kar se vsak dan dogaja tukaj? Dejanska priključitev zasedenih ozemelj? Neprimerno ravnanje z Arabci? Implantacija škodljivega naseljevanja? A optimizem je stanje duha. Pri soočanju z zlom se ne opoteka. Prav nasprotno, proti zlu se je treba boriti.

Vendar pa se ne moreš boriti proti njemu brez prepričanja, da lahko zmagaš. Nekateri od mojih prijateljev so prepričani, da je boj izgubljen, da Izraela ni več mogoče spremeniti »od znotraj« in da je edini način za spremembo pritisk od zunaj. Prepričani so, da (na srečo) obstaja neka zunanja sila, ki je pripravljena in zmožna opraviti naše delo. Imenuje se BDS, »Boycott, Divestment, Sanctions« (bojkot, odprodaja, sankcije).

Eden takšnih prijateljev oziroma prijateljic je Ruchama Marton. Če ima že kdo pravico obupavati in kritizirati, potem je to ona. Ruchama je psihiatrinja ter ustanoviteljica in častna predsednica izraelskega združenja Zdravniki za človekove pravice. Odlična ekipa. Zdravniki gredo vsak teden v eno od arabskih vasi in nudijo zastonj zdravstveno pomoč vsem, ki jo potrebujejo. Celo izraelske oblasti jih spoštujejo. Pogosto ugodijo njihovi prošnji za prevoz bolnih iz zasedenih ozemelj v izraelske bolnišnice.

Ko smo prejšnji teden praznovali njen 80. rojstni dan, se je obrnila k meni in me obtožila, da vzbujam lažno upanje glede možnosti, da bo Izrael kadar koli sklenil mir in se umaknil s palestinskih ozemelj. Sama meni, da smo priložnost že zamudili. Ostala nam je zgolj dolžnost, da podpiramo BDS. Gre za svetovno gibanje, ki propagira popolni bojkot vsega izraelskega. Korporacije, še posebej pa univerze, hoče prepričati, da odprodajo svoje naložbe v Izraelu in podprejo raznovrstne sankcije proti Izraelu. V Izraelu je BDS osovražen kot hudič, če ne še celo bolj. Res moraš biti zelo pogumen, da ga javno podpreš, tako kot to počno nekateri ljudje. Ruchami sem obljubil, da bom odgovoril na njene obtožbe. Tukaj je moj odgovor.

Kot prvo imam moralne zadržke glede katere koli trditve, da ne moremo nič storiti za rešitev naše države ter da moramo položiti naše upe v tujce, da opravijo naše delo. Izrael je naša država, za katero smo odgovorni. Bil sem med tisočimi, ki so jo ob njenem rojstvu branili na bojišču. Zdaj pa je naša dolžnost boriti se za to, da postane takšna država, kakršno smo si želeli. V pri vrsti pa ne sprejemam prepričanja, da je bitka izgubljena. Nobena bitka ni zgubljena toliko časa, kolikor so se ljudje pripravljeni bojevati.

Verjamem v mir. Mir pomeni sporazum med dvema ali večimi stranmi, da živijo v miru. Izraelsko-palestinski mir pomeni, da se država Izrael in palestinsko nacionalno gibanje med seboj pogodita. Mir med Izraelom in Palestino predpostavlja, da država Izrael obstaja s palestinsko državo ob strani. Vendar pa nisem povsem prepričan, da je to namen gibanja BDS. Večino tega, kar izvaja in izjavlja, pripelje do zaključka, da hoče mir brez Izraela. Prepričan sem, da je BDS dolžan to točko popolnoma razjasniti. Mir z Izraelom ali brez Izraela?

Nekateri ljudje menijo, da je mir brez države Izrael mogoč in zaželen. Mnogi med njimi so privrženci nečesa, čemur se reče »načelo ene države«, kar pomeni, da naj bi Izraelci in Palestinci živeli srečno v eni državi kot enakopravni državljani. To so sicer prijetne sanje, a na žalost zgodovinska dejstva govorijo proti njim. Sovjetska zveza, Jugoslavija, Češkoslovaška in Indokina so razpadle, Belgija, Kanada in Velika Britanija pa so v nevarnosti, da razpadejo. Prav v tem času poteka v Burmi genocid pod pokroviteljstvom Nobelove nagrajenke za mir. Ali bosta torej dve zagrizeno nacionalistični ljudstvi, ki si lastita isto domovino in se bojujeta skoraj 150 let, lahko živeli v skupni državi v miru? Verjetno ne. Življenje v takšni državi bi bil pekel. (Izraelska šala pravi: »Ali lahko volk in ovca živita skupaj? Ni problema! Seveda pa je potrebno vsak dan priskrbeti novo ovco.«)

Ljudje, ki podpirajo BSD, večinoma izpostavljajo Južno Afriko kot temelj svoje strategije. Zgodba gre takole. Črno večino v Južni Afriki je zatirala bela manjšina. Črna večina se je obrnila k razsvetljenemu (belemu) svetu, ki je razglasil svetovni bojkot Južne Afrike. Na koncu so se belci vdali. Čudovita moža Nelson Mandela in Frederick Willem de Klerk sta si padla v objem. Konec predstave.

Tako je videti zgodba skozi belske oči in je tipičen odsev egocentričnega belskega samoljubja. Črnske oči pa vidijo zgodbo nekoliko drugače. Črnci, ki tvorijo v Južni Afriki večino, so začeli boj s stavkami in nasiljem. Tudi Mandela je bil terorist. Svetovni bojkot je prav gotovo pomagal, toda odločilen je bil boj domačinov. (Izraelski voditelji so svojim belim južnoafriškim prijateljem rekli, naj razdelijo deželo, toda na nobeni strani ni bilo interesa za to.)

Razmere pri nas so povsem drugačne. Izrael ne potrebuje arabskih delavcev. Lahko preživi tudi brez njih. Delavce lahko izvozi iz vsega sveta. Življenjski standard Izraelcev je 20-krat (!) višji od standarda Palestincev na zasedenih ozemljih. Obe strani sta zagrizeno nacionalistični. Judovska stran zaradi holokavsta uživa globoke simpatije vsega sveta. Antisemitizem je out in izraelska propaganda obtožuje BDS, da je antisemitsko gibanje. V trenutku nenavadne modrosti so Združeni narodi odredili razdelitev Palestine. Boljše rešitve praktično ni.

Načeloma nisem proti bojkotu. Gibanje Guš Šalom, kateremu pripadam, je leta 1977 kot prvo razglasilo bojkot naselbin na zasedenih ozemljih. Razdelili smo na tisoče seznamov podjetij, ki so tam poslovala. Posledica tega je bila, da so se mnoga preselila v Izrael. Z lahkoto si predstavljam še širši bojkot vseh podjetij, ki podpirajo naselbine. Toda po mojem mnenju je bojkot celotnega Izraela napaka. Vse Izraelce bo namreč nagnal v naročje naseljencev. Naša naloga je namreč samo to, da osamimo naseljence in jih ločimo od ostalih Izraelcev. Ali je to možno? Ali je to sploh še možno? Menim, da.

Trenutne razmere kažejo, da smo storili napake. Moramo se ustaviti in vse od začetka ponovno premisliti. Organizacija, ki jo je ustanovila Ruchama Marton, ni edina skupina, ki prispeva svoj delež k miru in človekovim pravicam. Na desetine jih je. Ustanovili so jih odlični možje in žene. Vsak od njih je aktiven na svojem področju. Najti moramo način za kombiniranje njihovih prizadevanj, ne da bi ogrozili njihovo neodvisnost in posebno naravo dela. Najti moramo način za oživitev političnih strank na levi (Laburisti, Meretz in Arabska združena lista), ki so v komi. Lahko pa ustanovimo tudi novo stranko.

Spoštujem BDS in vse njegove aktiviste, ki si iskreno prizadevajo za osvoboditev Palestine ter za mir med njimi in nami. Prizadevanja v ZDA za uveljavitev zakona, ki bi prepovedal njihovo delovanje, se mi zdijo neumna in nedemokratična. Naj tam opravijo svoje delo. Naše delo tukaj, v Izraelu, pa je, da se ponovno zberemo skupaj, se reorganiziramo in podvojimo prizadevanja za zrušitev trenutne vlade in njenih zaveznikov ter da pripeljemo na oblast sile miru.

Menim, da si večina judovskih Izraelcev želi miru. Seveda ob predpostavki, da se jim zdi mir sploh mogoč. Razpeti so med energično desničarsko manjšino s fašistično ostjo, ki razglaša, da mir ni mogoč in je nezaželen, ter slabotno in mehko levičarsko večino. Takšne razmere niso brezupne. Boj še zdaleč ni končan. Opraviti moramo svoje delo znotraj Izraela ter pustiti zunanje sile, da opravijo svoje delo zunaj Izraela.

Nad ničemer ni treba obupovati, razen nad obupom samim.

***

Uri Avneri je starosta izraelskega mirovniškega gibanja, veteran izraelske vojne za neodvisnost, dolgoletni poslanec kneseta, novinar, aktivist, ustanovitelj mirovniške organizacije Guš Šalom.

Njegove prispevke smo zbrali v dosjeju Sporočila miru iz dežele vojne.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.



Obupati nad obupom

Foto: Ibraheem Abu Mustafa/Reuters

Prijavi sovražni govor