Tiskane izdaje
Pred novim letom smo v Raziskovalnem razredu (RR) Inženirske akademije Slovenije (IAS), druge nacionalne slovenske akademije, prejeli pobudo in dali na glasovanje naslednje sklepe: RR IAS je zaskrbljen zaradi delovanja visokega šolstva, ki bi moralo biti zgled strokovnosti in etike; nekaj posameznikov je posebno spornih, saj agresivno napadajo tiste, ki odkrivajo nepravilnosti in zagovarjajo univerze kot »države v državi«; izplačevanje dodatka za pripravljenost je pravno, moralno in etično neskladno z vodstvenimi položaji; pozivamo najagresivnejše, da razmislijo o odhodu z vodstvenih funkcij; večina zaposlenih po univerzah nima z neetičnimi potezami vodstvenih klik nič skupnega ter so strokovno in človeško lahko za zgled vsem; institucije civilne družbe, kot sta IAS ali SAZU, bi se morale izjasniti v podobnih primerih. Glasovanje je bilo v nekaj dnevih zaključeno s 14 glasovi »za« (64 odstotkov) in 10 vzdržanih. Nihče ni bil proti.
Med glasovanjem smo zbirali tudi pripombe in predloge za izboljšave izjave. Marsikdo je menil, da se z apriornim branjenjem spornih potez na univerzi povzroča škoda vsemu visokemu šolstvu in znanosti, saj bi morala biti intelektualna srenja vzor drugim in posebno študentom.
Nekaj spoštovanih kolegov se je pritožilo, da so se upravičene kritike delovanja približno sto posameznikov nekritično prenesle na šest tisoč zaposlenih Univerze v Ljubljani in na več kot deset tisoč zaposlenih na fakultetah in višjih šolah. Podobno se dogaja v zdravstvu, kjer se zelo visoke plače nekaj posameznikov nekorektno posplošuje na zelo visoke plače v celotni zdravstveni sferi. Asistenti in mladi raziskovalci ter mladi zdravniki imajo nekaj več kot tisoč evrov plače, plače rektorjev in dekanov pa so nižje od tri tisoč evrov. In še pomembneje: tako profesorji kot raziskovalci so v dobrem desetletju izgubili tretjino plače v primerjavi s slovensko povprečno, najprej pri Virantovi reformi, nato pa pri varčevalnih ukrepih, ki so porezali veliko dodatkov za vrhunske dosežke, ki so podlaga visokega šolstva in znanosti.
Kaj je bolj neetično
Veliko pripomb se je nanašalo na odsotnost razprave o omejevalnih ukrepih Zujfa, uvedenih v izjemnih časih, ko je Sloveniji grozila trojka. Ukrepi bi morali biti ukinjeni na začetku leta 2016, vendar jih je večina ostala, recimo uravnilovka, še vedno pa so ukinjeni dodatki vodjem (dekanom), obvezna upokojitev s 65 leti itd. Po mnenju večine je vlada naredila neetično in nekonstruktivno potezo: če so bili izredni ukrepi sprejeti zaradi izrednih razmer in s pogojem, do kdaj veljajo, bi morala vlada dogovor upoštevati. Tako pa ostaja nerazumna uravnilovka in nekateri ukrepi, ki v normalnih razmerah pomenijo celo kršenje človekovih pravic. Če mora zdrav in sposoben posameznik pri 65 letih v pokoj samo zaradi let, je to čisti primer starostne diskriminacije. Pri tem imajo sodniki rok 70 let, en član ustavnega sodišča, ki je z večino kolegov dosodil, da ni diskriminacije, pa se je približeval osemdesetim letom. Zato se je precej članov strinjalo s pozivom profesorjema Mramorju in Cerarju, da se ukinejo zlasti najbolj sporne določbe Zujf.
V debati se člani RR IAS nismo strinjali glede vprašanj, kaj je bolj neetično: delovanje vlade, ki ne ukine izrednih omejevalnih kriterijev; medijev, ki poročajo o dodatkih za pripravljenost kot o največjem problemu, nikjer pa ne omenjajo spornih predpisov in celo kršenja človekovih pravic; ali povprečnega dekana, ki je dovoljeval izplačevanje dodatka za pripravljenost ob informaciji pravnikov, da je legalno. Večinsko pa smo se strinjali, da nič od tega ne sodi v kategorijo etičnega ali sprejemljivega.
Čeprav je bila debata v RR IAS zanimiva in konstruktivna, se nam v Izvršnem odboru IAS 12. 1. 2016 ni uspelo uskladiti o primernem besedilu. Ta dopis zato pišem v osebnem imenu in ne kot predstojnik RR IAS.
Usmeritev je pravilna
Na koncu še nekaj osebnih misli. Slovenija gre počasi in trpeče skozi proces očiščevanja. Ko so se pojavili prvi tajkuni, je bilo večinsko mnenje, da je to dobro za Slovenijo. Približno desetletje smo potrebovali, da smo ugotovili, kakšna nečedna dejanja so počeli, in kljub temu naše sodstvo še vedno ni sposobno obsoditi več kot delček najbolj izstopajočih, še manj pa povrniti odtujene milijone. Pri bančništvu je še slabše, saj sploh še nismo zaprli niti enega goljufivega bančnika, čeprav so pri bančni luknji pet milijard gotovo imeli prste vmes. Se pa vsaj javnost zaveda, da so tajkuni masovno zlorabljali svoj položaj na račun vseh davkoplačevalcev oziroma preprosto povedano: nam nekaznovano jemljejo denar iz žepa (po dva tisoč evrov vsakemu za bančno luknjo) in zadolžujejo prihodnje rodove. Deli slovenskega javnega sektorja so v podobni poziciji: korupcija v zdravstvu počasi leze na dan, anomalije univerzitetnih tajkunov dobivajo vsaj neke vrste epiloge. Morda bi kdo rekel, da je nesorazmerje zelo veliko, saj je državljanu Slovenije slaba banka pobrala okoli sto evrov vsakemu, izplačevanje stalne pripravljenosti pa nekaj deset centov. Gre pa za ureditev sistema, da se ve, kaj je sprejemljivo in kaj ne, zato je treba vsakemu, tudi univerzi, dopovedati, da ne more delovati mimo slovenskih zakonov, in še pomembneje: mimo morale in etike na odgovornih mestih. Vse skupaj gre po mojem mnenju prepočasi in je premalo uspešno, a usmeritev je prava, pri njej vztrajajmo in pohvalimo tako medije kot policiste, tožilce in inšpektorje in vse tiste, ki visoko postavijo mejo poštenja.
Tudi v visokem šolstvu smo še daleč do normalne miselnosti. Pri glasovanju v RR IAS so praviloma najbolj negodovali člani univerz, na koncu se nam je zdelo, da so nekateri nastopali enotno, monolitno: »Nepravilnosti so bile, vendar so se opravičili in s tem je zadeva zaključena.« Čeprav je to korak naprej od prejšnje afere, zaradi katere se nihče ni niti opravičil, je premalo. Nujno je korenitejše očiščenje vsaj tistih najbolj agresivnih na vodstvenih položajih (pri tem večina ne omenja ministrice za visoko šolstvo, v primeru prof. Mramorja so mnenja različna, mogoče zato, ker je podaljšal ukrepe Zujfa, večina nezadovoljstva pa leti na dekanjo ekonomske fakultete). Tudi delovanje sindikatov je bilo v zvezi s tem vsaj delno sporno. Čeprav so znani slovenski visokošolski sindikati kritizirali storjena dejanja, so pozabili omeniti, da si visokošolski učitelji poleg 20 odstotkov za raziskovalno delo na isti instituciji (unikum poleg zdravnikov) lahko delijo tudi dodatno tretjino nadobremenitev (torej osem namesto šest ur učenja na teden). S tem si sistemsko popravljajo plače na 1,5 osnovne, zato pa je zaposlenih toliko manj, posebno novih mladih. Še več, predsednik enega sindikata je na televiziji omenil, da mora univerza ne glede na afere dobiti dodatna raziskovalna sredstva kar tako, ker je univerza, osnutek zakona pa deklarira veliko več pedagoških, raziskovalnih in drugih sredstev. Konec koncev so tako univerze kot instituti izgubili več kot 30 odstotkov raziskovalnega financiranja in so upravičeni do povečanj ob gospodarski rasti, vendar so apetiti zelo neenakomerni.
Čaka nas še veliko očiščevanj, da bomo dosegli primerno civilizacijsko raven, ki jo kot posamezniki Slovenci gotovo imamo. Vsak korak naprej pa je pomemben dosežek, zato si želim, da bodo na novo odkriti primeri nepravilnosti vsaj objavljeni v medijih, če že ne pravno sankcionirani. Trend je pravi!
––––––
Prispevek je mnenje avtorja
Prof. dr. Matjaž Gams
član Inženirske akademije Slovenije
