Odgovor na opoldansko vprašanje
pon, 09.07.2012, 18:00
Odgovor na opoldansko vprašanje
Spet so se kresala mnenja na Twitterju. Zanimalo nas je, ali bi javne osebe morale paziti, kar objavljajo?
Informacijska pooblaščenka Nataša Pirc Musar in kolumnist Sobotne priloge Dela sta napadla generalnega sekretarja vlade Boža Predaliča zaradi ne ravno posrečene pripombe o izbrisanih. »Kdo ve?« je zapisal na Twitterju. »Morda pa bo kdo od izbrisanih porabil odškodnino za tečaj slovenščine?«

Musarjeva je Predaliča prosila za malo več spoštljivosti, Crnkovič pa je napisal, da si kot generalni sekretar vlade na Twitterju ne more privoščiti nesramnosti in ga direktno pozval, naj se »unese« in »utihne«.

Reakcije so bile mešane: mnogi so zaušnico podprli, mnogi pa so se zgražali nad kršitvijo pravice do svobodnega izražanja, ki da velja tudi za generalnega sekretarja vlade.

V opoldanskem vprašanju nas je med drugim zanimalo, ali imajo politiki in/ali vladni uslužbenci pravico, da izražajo svoja osebna mnenja na socialnih omrežjih.

Objavljamo izbor prispelih odgovorov:

Andrej Lavrenčič: Lahko si privoščijo! Vendar bi morali svoje besede in mnenja pretehtati, saj odražajo njihovo strpnost in kulturo. Zato bi morali zanje tudi (politično, kazensko, moralno ...) odgovarjati.

Branka Kraševec: Mislim, da ne. Je pa res, da določene teme kar "potegnejo", pa tudi to je res, da smo vsi samo ljudje...

Mateja Kožar: Ne. Dokler so na položaju, so v službi naroda. Tako z mnenji kot z dejanji. V času mandata se je potrebno lastnega mnenja vzdržat ... ali pa naj odstopi s položaja in mesto prepusti nekomu, ki je profesionalni nalogi kos. Jjavno opravičilo, odstop s položaja, kazenski pregon... Zakaj pri nas tega ni v praksi?

Alen Pajić: Osebna mnenja in razmišljanja so zaželjena in dobrodošla, vendar ob skrbnem upoštevanju etičnih in moralnih načel. Glede na to, da gre za ljudi, ki jim je zaupana vodilna vloga, bi se slednjega morali zavedati toliko bolj.

Gregor Rome: Naj pišejo, tvitajo karkoli hočejo, volilci pa jim bodo spisali sodbo na naslednjih volitvah. Na tvitih pade stran vse predvolilno leporečje in ostane nam samo še esenca njihove (ne)inteligence. Hvala vam za vsak vaš tvit...

Viktorija Rozman: Ja, zakaj pa ne?! Zakaj bi komur koli kradli pravico ...

Barbara Švagelj: Državni uslužbenci predvsem ne smejo mešati javnega z zasebnim, ker so v službi vseh državljanov.

Toni Simonič: Javne osebe, ne glede na to ali gre za politike, igralce in kulturnike, ali športnike in sicer znane osebe, niso običajni zasebniki. Zato zanje ne morejo veljati enaka pravila.

Medtem ko imajo načeloma pravico imeti in zagovarjati osebno prepričanje oz. mnenje, pa je ta pravica nekoliko bolj omejena. Ne more in ne sme denimo vsebovati prepričanj, ki ležijo zunaj polja splošno sprejetega, ne smejo spodbujati h kršenju zakonov ali splošno sprejetih civilizacijskih meril in ne smejo jih posredovati na način, ki leži pod pragom še splošno sprejemljive ravni komuniciranja.

V izjemnih primerih lahko javna oseba zavzame stališče, ki leži zunaj polja splošno sprejemljivega, denimo zavzame protikatoliško stališče v izrazito katoliškem okolju ali se zavzame za pravice homoseksualcev v homofobnem okolju. V tem primeru mora še toliko bolj paziti, da se drži pravila št. 2, ki govori o ravni komuniciranja - nikakor ne sme postati žaljiva, pasti na raven hujskaštva in podobno.

Božo Predalič je v svojem tvitu kršil obe pravili. Pa še to ni najhuje. Kot predstavnik izvršne veje oblasti, ki ima že tako dvomljiv odnos do pravne države, je pljunil v obraz najuglednejši pravni instituciji v Evropi - instituciji, ki bi v drugačnih okoliščinah morda zagovarjala njegove pravice.

Predstavljajmo si za trenutek namreč obrnjen scenarij - po dveh mandatih Janševe oblasti v Sloveniji izbruhne revolucija. Po prevzemu oblasti zmagovita stranka revolucionarne prenove iz državljanstva izbriše vse vidne predstavnike desnice. Zveni znano? V tem primeru se bo dr. Predalič le težko za zaščito obračal na institucijo, ki jo je v času ko je bil na oblasti, tako omalovaževal.

Vprašanje, za kaj bodo izbrisani porabili odškodnine, je namreč odveč. Tudi, če jih vržejo skozi okno. Nesporno pravno dejstvo pa je, da jim je ta država sistematično kratila človekove pravice in da bi se za to, če bi bila vsaj malo zrela, morala opravičiti namesto da neumestno duhoviči. Odškodnine pa niso več vprašanje - so že dejstvo. Božo predalič pa predstavlja to državo. Zato umazanija njegovih obalinstev pade tudi nanjo. Kot državljana te države me to moti, saj ne želim biti  umazan z njegovo umazanijo.



Odgovor na opoldansko vprašanje

Spremljaj me! Foto:

Povezane novice

Opoldansko vprašanje, ponedeljek, 9.
9. julij ob 12:00
Včeraj so se spet kresala mnenja na Twitterju: bi javne osebe morale paziti, kar objavljajo? ...
Prijavi sovražni govor