Odgovoren odnos zdravnika z bolnikom

Odnos zdravnika z bolnikom in njegovimi svojci ter tudi bolnika in svojcev z zdravnikom bi moral temeljiti na odgovornosti, spoštljivosti in empatični komunikaciji ne glede na različno izobraženost in družbeni položaj.

V dnevni praksi pa lahko opazimo, da se tradicionalna zdravniška poklicna posvečenost vse bolj izgublja ter se vse večkrat zaznava pri obeh straneh medsebojno neprimeren odnos.

Samo po sebi se zastavi vprašanje, zakaj prihaja do takega odmikanja od načelnih pričakovanj.

Informacije svojcem in negotovost

Gre morda deloma tudi za posledico naše aktualne zdravniške dnevne prakse?

Opisala bom naključni izkušnji, ob katerih sem zaznala neprofesionalnost pri obravnavanju bolnika. Ne gre za to, da bi hotela kogar koli obtoževati. Čutim pa dolžnost, da kot zdravnik opozorim na prakso, ki kaže na stransko vlogo bolnika pri zdravstveni obravnavi. Bojim se, da smo se bolnikove stranske vloge navadili, da je več ne zaznavamo za neprimerno oziroma se je vgradila v sistem kot sprejemljivo postopanje. Kaže se tudi z različnimi čakalnimi vrstami bolnikov na obravnave, ki ne upoštevajo individualne resnosti problematike in lahko za bolnikovo zdravje škodljivo podaljšajo njegovo zdravstveno obravnavo.

Poglejmo si primera.

Prvi primer: začel se je tretji teden zdravstvene obravnave bolnika na nekem bolnišničnem oddelku. S sumom na možgansko kap je bil štirinajst dni prej pregledan v urgentni nevrološki ambulanti, kjer možganske kapi niso potrdili, ugotovili pa so razsoj raka v možgane, katerega izvor bi lahko bil v pljučih, ter ga zato preusmerili v bolnišnično obravnavo za dopolnitev diagnostike. V začetku drugega tedna hospitalizacije je bolnik opravil bronhoskopijo. Konec drugega tedna so bili citološko-histološki pregledi z bronhoskopijo odvzetega tkiva še v delu oziroma se je nanje še čakalo. Če bodo izvidi pravočasno dokončani, bo lahko konec tretjega tedna predstavljen onkološkemu konziliju, ki bo opredelil najprimernejši način zdravljenja razsejanega raka pljuč.

Ker so bili v času bolnišničnega obravnavanja bolnika zaradi gripe obiski v bolnišnici omejeni, so svojci konec drugega tedna telefonsko poizvedovali o stanju bolnika ter od sobnega zdravnika, specializantke, izvedeli za domnevano diagnozo raka pljuč, ki cito-histološko še ni potrjen. Podrobnosti o bolezni niso izvedeli. Obveščeni pa so bili, da se bo o zdravljenju morda odločalo konec naslednjega tretjega tedna obravnavanja bolnika. Svojci so postali zelo zaskrbljeni. Zaprosili so me kot sorodnico za poizvedovanje o bolniku. V začetku tretjega tedna bolnišničnega obravnavanja bolnika sem zato poskušala pridobiti podrobnejše informacije o bolezni.

Nekdo v postelji s težko diagnozo

Ljubezniva medicinska sestra se je potrudila ustreči. Telefon je predala specialistu, ki je povedal širšo diagnozo bolezni brez podrobnosti in pripomnil, da se ravnokar odpravlja na vizito ter da bo sobo s sorodnikom predal kot sobni zdravnici novi specializantki, ki naj jo po viziti ob določeni uri pokličem za podrobnejše podatke o bolniku. Specializantka bo namreč takrat že podrobneje spoznana z bolnikovo problematiko oziroma dokumentacijo.

Za trenutek sem pomislila, da bi mi specialist, ki je očitno odgovoren za sorodnika, lahko že sam, kot kolegici, dal podrobnejše podatke o bolnikovi bolezni. Ob predlagani uri sem nato v skladu z dogovorom ponovno poklicala ter poskušala od specializantke izvedeti podrobnosti o sorodnikovi bolezni. Izkazalo se je, da specializantka o bolniku ne ve ničesar razen širše diagnoze verjetnega raka pljuč z zasevki v možganovino. Mi pa je na mojo prošnjo prijazno po telefonu prebrala iz oddelčnega računalnika izvide magnetne resonance glave, računalniške tomografije prsnega koša in zgornjega abdomna. Izvida bronhoskopije ni našla. Povedala je še, da ne ve, kdaj se lahko pričakuje izvid cito-histologije ter da bo, če bo izvid prišel, bolnikova dokumentacija konec tedna predstavljena konziliju. Ne ve, ali bo bolnika sama predstavljala konziliju. Po konziliju jo lahko ob uri za informacije ponovno pokličem. Če je ne bo več na oddelku, kot se lahko zgodi, bom dobila informacije za bolnika od koga drugega.

Po opisanih pogovorih sem bila nekako razočarana. Ugotavljala sem, da sorodnik ni osebno obravnavan. Je le nekdo v postelji s težko diagnozo.

Specialist, ki je na viziti bolnika predal novi specializantki kot sobnemu zdravniku, specializantke očitno ni podrobneje informiral o bolniku ali pa od nje zahteval, da bolnikove izvide naštudira. Tudi se je iz komunikacije s specializantko čutilo, da ji sistem, ki je uveljavljen, dopušča, da ostaja »nedorasla«. Ne spodbuja njene odgovornosti do bolnika. Ker je nova, ker se še uči, ji ni treba vedeti in niti ji ni nerodno zaradi tega. Kdaj se bo specializantka naučila odgovornosti do bolnika? Specializant je že zdravnik. Specializacija je le poglobitev določenega strokovnega področja. Namesto da bi sistem spodbujal odgovornost do dela, je strpen do »nebogljenosti« in »neodgovornosti«. S tako strpnostjo nedvomno zavira razvoj zdravniške osebnosti, sem razmišljala. Osebno komunikacijo tako s specialistom kot s specializantko sem sicer občutila kot prijazno, nisem pa je občutila za profesionalno.

Ko rakave spremembe niso dovolj za naglico

Drugi primer: človek me je poiskal za nasvet, kaj naj naredi. Marca lanskega leta je bil zaradi več sprememb po koži trupa in okončin pregledan pri dermatologu, ki mu je nekaj manjših sprememb zamrznil, zaradi dveh večjih na trupu pa predvidel kirurško odstranitev, ki naj bi jo opravili maja. Maja so mu odstranili samo eno od obeh sprememb. Kaj bo z drugo, je vprašal, a je bil odslovljen z navodilom, da bo po pošti prejel izvid cito-histološkega pregleda odstranjene tvorbe in novi datum nadaljevanja obravnave.

Konec oktobra je bil povabljen na ponovni kontrolni pregled. Povedali so mu, da je bila odstranjena lezija rakave narave oziroma bazaliom ter je bila odstranjena v zdravo. Začudili so se, da ni ob odstranitvi prve lezije prejel datuma za odstranitev druge spremembe, ki se je od maja precej povečala. Poleg tega so ob pregledu po koži trupa in okončin opazili več novih drobnih kožnih sprememb in na koži trupa dve novi večji spremembi, ki bi ju bilo treba kirurško odstraniti. Nekaj manjših so tudi tokrat zamrznili. Zaradi preostale in dveh novih večjih kožnih sprememb na trupu pa je prejel napotnico z označeno stopnjo nujnosti 1 za določenega koncesijskega kirurga. Ta je bil »hud« na napotnega zdravnika, kar je bolnika presenetilo, ker je mislil, da mu je bil z napotnico priporočen in da zdravnika sodelujeta. Datuma kirurške odstranitve sprememb ni mogel dobiti, češ da imajo preveč dela.

Bolnik je nato o dogodku informiral napotnega zdravnika, ki mu je pridobil znotraj treh tednov novo obravnavo pri kirurgu, tokrat na polikliniki. Tam so mu odstranili le eno od treh kožnih sprememb. Datuma za naslednjo obravnavo ni prejel. Osebni zdravnik se v obravnavanje ni vključil.

Histologije novembra opravljenega posega bolnik še do danes ni dobil. Marca letos bo šel na že oktobra lani predvideno kontrolo k dermatologu. Neodstranjeni leziji se počasi povečujeta. Bolnik je resigniran. Počuti se povsem nemočnega. Niti specialisti in ne osebni zdravnik mu ne zagotavljajo kontinuirane, časovno primerne obravnave.

Birokratski odnos in bolnik, ki se pusti odgnati

Bi bolnikovo obravnavo lahko ocenili za odgovorno? Je strokovno opravičljiva? Bi jo lahko označili za necelostno? Opazimo lahko, da je bil ves čas obravnavan kot bolnik s solitarno lezijo in se ni upoštevalo, da je bolezen razširjena. Bi se tudi sami tako obravnavali? Je bila zlorabljena nepoučenost medicinsko neizobraženega bolnika o potencialni nevarnosti bolezni ter je bil prepuščen birokratskemu obravnavanju, ki je prenehalo videti človeka v bolniku? Svetovala sem mu pridobiti novo nujno napotnico za predčasen nujen pregled pri dermatologu ter ga podučila, da naj bo aktivnejši pri obravnavanju, naj se ne pusti »odgnati«. Bi morala intervenirati, kljub temu da me za posredovanje bolnik ni pooblastil?

Mislim, da lahko soglašamo, da bi opisana primera težko ocenili za zdravnikov dober odnos do bolnika, ki bi si zaslužil bolnikovo spoštovanje.

Prvi primer nam tudi še pokaže, da se pozabljamo ukvarjati s tem, kako diagnozo bolnikove bolezni doživijo svojci. Morali bi si bolj načrtno vzeti čas zanje, jih povabiti na osebni razgovor. S takim pristopom bi ublažili njihove strahove, izboljšali občutek varnosti in svojce pritegnili v proces zdravljenja in/ali lajšanja bolnikove bolezni. Z vzgledom bi starejši zdravniki lahko učili mlade zdravnike osebnega pristopa k bolniku in svojcem. Mladi zdravniki bi se morali bolj zavedati, da so v očeh bolnika in svojcev zaznani kot zdravniki v najboljšem pomenu te besede.

Drugi primer pa nas dokaj trdo sooči s strokovno vprašljivim, nekako birokratskim odnosom do bolnika. Je lahko podobnih primerov več, a jih ne opazimo?

Oba primera nedvomno kažeta na problematiko, ki je za bolnike zelo pomembna in bi v dobro bolnikov zahtevala posebno pozornost. Bolnike moramo vrniti v središče zdravstvenega obravnavanja in povečati odgovornost zaposlenih v zdravstvu do bolnikov. Vprašamo se lahko, ali bo nastajajoča zdravstvena reforma vrnila zdravnike k bolnikom in izboljšala medsebojni krhajoči odnos. Se tisti, ki pripravljajo zdravstveno reformo, omenjene problematike zavedajo? Jo ocenjujejo za pomembno? Želim si, da bi bilo tako. Vsi vsaj včasih namreč potrebujemo zdravstveno oskrbo.

Prim. dr. Zlata Remškar, internist pulmolog

––––––

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.