Švedsko priznanje Palestine je v EU in širši mednarodni skupnosti sprožilo javno zahtevo, da se prepreči nadaljevanje dosedanjega stanja. Zanj je značilna brezizhodnost desetletja trajajočega mirovnega procesa med Izraelom in Palestinsko avtonomno oblastjo (PAO) s posredovanjem kvarteta (OZN, ZDA, EU in Rusije). Nobena mirovna pobuda do zdaj ni dosegla hotenega cilja. Stanje odnosov med dvema narodoma danes, je precej slabše kot pred desetletji. Surova okupacija se nadaljuje, upor in teroristični odgovor Palestincev pa prav tako.
Palestinci so edini narod na svetu, ki že več desetletij živi pod okupacijo tuje države, ki mu odmerja svobodo gibanja in materialne pogoje življenja, njegove pripadnike brez obsodbe zapira v zapore, jim ruši domove in si prilašča njihova ozemlja za gradnjo nezakonitih judovskih naselij, prisvaja si palestinske vodne vire ter z vojaškimi in policijskimi napadi pogosto krši mednarodno humanitarno in vojno pravo. Palestinci so edini narod na svetu, ki so prisiljeni živeti v pogojih apartheida in popolne vojaško-politične nadvlade enega naroda nad drugim.
Neuspešnost mirovnega procesa kot trajna politika Izraela
Neuspeh mirovnega procesa na Bližnjem vzhodu pogojuje politika izraelskih vlad. Zahteve mednarodne skupnosti po nadaljevanju tega procesa te vlade vedno znova pogojujejo z zahtevami po obsežnih predhodnih koncesijah. To brezizhodnost Izrael že več desetletij izkorišča za politično razbijanje enotnosti med Palestinci in širitev svojega teritorija na palestinsko ozemlje. V nezakonitih izraelskih naseljih na Zahodnem bregu živi že več kot pol milijona Judov. Po predlogu izraelske vlade bo kneset v kratkem odločal o zakonu, ki Izrael opredeljuje za domovino judovskega naroda. S to spremembo Izrael ni več opredeljen kot »judovska in demokratična država«, temveč kot »nacionalna domovina judovskega naroda«. Bistvo te spremembe je pravica in poziv, »da se vsak Jud preseli v Izrael« (z resolucijo OZN dodeljeno ozemlje beleži veliko naseljenost). Cilj te spremembe je jasen. Čim bolj pospešiti nezakonito naseljevanje na Zahodnem bregu. Ta prioritetni cilj Izraela vsekakor onemogoča iskanje sprejemljive poti za sporazum o miru, ampak teži ohranjati njegovo brezizhodnost.
Palestincem so odvzeti vsi civilizacijski dosežki sveta. To še posebno velja za prebivalstvo v Gazi, ki je že drugo desetletje zaprto v kolektivni zapor, kjer zaradi terorističnega raketiranja Hamasa doživlja kolektivno kaznovanje. Vsako življenje je dragoceno, toda kazen več kot 2100 ubitih Palestincev, med njimi pa največ civilistov in več kot petsto otrok, zaradi treh ubitih Izraelcev, presega vsako sprejemljivo mejo in pravilo. Nekaj porušenih objektov zaradi Hamasovega raketiranja so prebivalci Gaze plačali tudi z razrušitvijo pretežnega dela mesta Gaze in drugih naselij na tem območju. Na stotisoče družin na začetku zime čaka na možnost obnove svojih domov, ki jo Izrael onemogoča zaradi zapore uvoza gradbenega materiala. Porušene šole onemogočajo nadaljevanje pouka za več deset tisoč otrok in zdravljenje poškodovanih zaradi porušenih bolnišnic. Stanje, ki ga preživlja to prebivalstvo je mogoče primerjati le še s stanjem po nacistični rušitvi v nekaterih državah po drugi svetovni vojni. Lahko ugotovimo, da je ta le časovno zadnji izraelski napad doživel le obsodbo med prebivalstvom Evrope, toda brez enotne obsodbe in kaznovanja mednarodne skupnosti.
Kršitve mednarodnega prava ne zaslužijo podpore ZDA
Ustrezen odziv mednarodne skupnosti navadno preprečuje podpora Izraelu, ki mu jo zagotavljajo ZDA in njihov veto na ukrepe, ki bi preprečevali nadaljevanje takšne politike. Izrael postaja edina država na svetu, ki navkljub svoji ratifikaciji konvencij, v katerih je urejeno humanitarno in vojno mednarodno pravo deluje zgolj po svojem lastnem prepričanju mimo obvezujočih pravil. To prepričanje se širi tudi v druga okolja. Razmere v Ukrajini in vpletenost Rusije niso bistveno drugačne. Klic k spoštovanju mednarodnega prava zato ne sme biti usmerjen le v Rusijo in nekatere druge države. Še odločnejši klic in opozorilo bi moralo biti odposlano tudi v Izrael (vključno z gospodarskimi in drugimi sankcijami).
Švedska je deveta država – članica EU, ki je priznala državnost Palestine. Še več držav članic je Palestini priznalo status države nečlanice v OZN. Številne države priznavajo obstoj Palestine in z njo vzpostavljajo omejene bilateralne odnose. RS ima že sedem let v Ramali svoje diplomatsko predstavništvo. Gospod Borut Pahor, predsednik Republike Slovenije, je oktobra letos sprejel tudi akreditive palestinskega veleposlanika s sedežem na Dunaju. Toda ta dejstva še ne pomenijo priznanja palestinske države. Vse to so preigravanja različnih scenarijev, ki se izogibajo pravilom mednarodnega prava o priznanju države Palestine. Po eni strani opozarjajo na neodločnost in sledenje politiki, da je le po koncu mirovnega sporazuma sklep o priznanju mogoč. Po drugi strani pa odlašanje s priznanjem pogojujejo mednarodno znani pogoji za tako odločitev (določeno ozemlje, prebivalstvo in oblast), kar v primeru okupirane Palestine še ni v celoti predstavljeno. Toda ta vrzel ne sme onemogočiti zahteve po priznanju, ki bo pospešilo spremembe dosedanjega stanja na Bližnjem vzhodu.
Pri nas so še vedno stranke in posamezniki, ki priznanje Palestine merijo z metrom pridobljenih ekonomskih in političnih koristi. V slovenski zunanji politiki taka merila ne bi smela imeti prevelikega prostora. Slovenija je pridobila svojo samostojnost na podlagi pravice naroda do samoodločbe, z vojno in žrtvami. Tudi Palestinci so pretrpeli več vojn in za svobodo darovali veliko žrtev. V nasprotju z nami pa so ostali sami in mednarodno nepriznani. Morala in pravnost, ki jih najizraziteje odslikava boj za človekove pravice in svoboščine, ki se prepletajo skozi določila naše ustave in koalicijski sporazum, sedanjo vlado ostro zavezujeta, da državnemu zboru predlaga odločitev, ki bo enaka švedskemu. To, kar zmore Švedska s svojim moralnim odnosom do tega vprašanja, zmoremo tudi mi.
Pravna preigravanja
Od vlade in poslancev slovenskega parlamenta tokrat pričakujemo odločitev, ki bo iskrila samostojnost in suverenost naše države. Slovenija ne more in ne sme več nadaljevati politike zatiskanja oči in ponavljanja odločitev drugih. Nekateri opozarjajo na velike nevarnosti, če bi zapustili svoj pogosti položaj odločanja v senci velikih. Toda teh nevarnosti ni mogoče videti nikjer.
Priznanje Palestine bo povečalo naš ugled v svetu
Obratno! S priznanjem Palestine bi Slovenija povečala svoj ugled v svetu. Naše priznanje bi pospešilo tak pozitiven razvoj tudi v drugih državah v EU in drugod. S tako odločitvijo bi potrdili svojo državno suverenost, ki je bila do zdaj le redko izkazana.
Že zdaj vemo, da priznanje državnosti Palestini ne bo naletelo na pohvale v Izraelu, ZDA in Nemčiji. Razlogov za negodovanje prvih dveh držav ni treba posebej navajati. Nemčija pa pogosto zelo popustljivo obravnava politiko Izraela in njene posledice iz razlogov in bremen, ki koreninijo v drugi svetovni vojni. Slovenija na Bližnjem vzhodu nima geostrateških interesov niti bremen iz preteklosti Ima le en interes, in to je mir in prijateljsko sodelovanje med vsemi narodi v tej regiji. Zato je pot za priznanje s strani naše države v celoti odprta.
Vsi vemo, da priznanje Palestine ne bo takoj ukinilo okupacije, niti ustavilo posameznih spopadov in obojestranskega terorizma. Priznanje pa bo vsekakor okrepilo pogajalski položaj zdaj neenakopravnih Palestincev. Vse večja mednarodna podpora, izkazana z velikim številom držav, ki priznavajo obstoj in potrebo po državni samostojnosti Palestine bo Izrael in ZDA prisilila k postopni spremembi dosedanje politike – politike nadaljevanja zgolj tradicionalno brezizhodnih mirovnih pogajanj ob sočasnem prisvajanju in naseljevanju tujega ozemlja.
Spoštovani poslanci, o Palestini kot državi odločajte po svoji vesti. Razkrite vsak poskus politike »s figo v žepu«. Le ena odločitev je lahko dejanski prispevek k miru na Bližnjem vzhodu in svobodi palestinskega naroda.
––––––
Peter Toš, nekdanji veleposlanik v Izraelu