Tiskane izdaje
Prizadevanja za ničelno družbeno toleranco do telesnega kaznovanja otrok so dolgoletna bitka Zveze prijateljev mladine Slovenije (ZPMS). Tudi zame osebno gre za osnovno civilizacijsko normo, ki jo moramo doseči – pa ne le zaradi priporočil Sveta Evrope, konvencije o otrokovih pravicah, Odbora ZN za človekove pravice in številnih drugih zakonskih določil, temveč zaradi nas samih. Zato da se zavemo, da nobena oblika nasilja do nikogar v družbi ni dopustna.
Ko je leta 1958 ameriški pediater Henry Kempe različne poškodbe otrok prepoznal kot naklepne in oznanil sindrom pretepenega otroka, se je v številnih civiliziranih državah v strokovnem tisku usul plaz člankov. Nekaj, o čemer so najprej zdravniki le šepetali, je postalo javno. Dokazano. Resnično.
Trpinčenje otrok pri nas prepoznano leta 1979
Leta 1979, ko je na primer Švedska v svoji zakonodaji že prepovedala telesno kaznovanje otrok, je zdaj že pokojni prof. Pavle Kornhauser na ljubljanski Kirurški kliniki predstavil primere telesno hudo zlorabljenih otrok, ki so jih starši pretepali ali drugače namerno poškodovali. Pojav je, kot njegovi kolegi, poimenoval »sindrom trpinčenega otroka«. Prof. Kornhauserju gre zasluga za oblikovanje Foruma proti telesnemu kaznovanju otrok v družini pri ZPMS leta 2004 in za organiziranje akcij, različnih strokovnih in drugih srečanj, okroglih miz, izdanih je bilo tudi nekaj publikacij in zloženk, s katerimi je ZPMS ozaveščala javnost, da telesno kaznovanje ni primeren vzgojni ukrep.
Ob predlogu zakona o preprečevanju nasilja v družini Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, ki to prepoved prinaša – pri ZPMS pa si prizadevamo, da bi bila vključena v družinski zakonik – se žal ponovno pojavljajo pomisleki, celo med strokovnjaki, ali je ta prepoved sploh potrebna.
Toleranca do telesnega kaznovanja je razvidna iz ankete, katere rezultate je časnik Delo objavil 29. avgusta: 13,1 odstotka vprašanih določbe o prepovedi telesnega kaznovanja sploh ne podpira, 27,1 odstotka je ne podpira, 8,2 odstotka določbo zelo podpira, 23,3 odstotka podpira, 28,4 odstotka pa niti ne podpira niti podpira. Še bolj presenetljivi so odgovori na vprašanje, ali je telesno kaznovanje (npr. udarec po riti ali podobno) v izjemnih primerih dopustno (tu se postavlja dodatno vprašanje, kaj pa so to izjemni primeri). 21,2 odstotka vprašanih je odgovorilo negativno, kar blizu 80 odstotkov pa pozitivno. Hkrati 30 odstotkov ljudi zaznava, da je fizičnega nasilja staršev nad otroki v Sloveniji veliko.
Rezultati ankete kažejo, da velja v Sloveniji še vedno velika toleranca do telesnega kaznovanja otrok in da smo – žal – premalo ozaveščeni in imamo premalo znanja o vzgoji otrok in specifičnosti razvoja otrok. Dejstvo je, da precejšnjo toleranco do šeškanja ipd. izražajo celo nekateri (k sreči redki) strokovnjaki. Tudi nekakšno posmehovanje tistim, ki se zavzemamo za zakonsko prepoved telesnega kaznovanja, ni tuje.
Kaj pomeni pozitivno starševstvo
Starševstvo je zagotovo zelo pozitivna izkušnja, s sabo pa nosi odgovornost, številne izzive in pasti. Vem, kako je, če te zasrbijo prsti, ko bi histeričnega otroka najraje lopnil po zadnji plati. Poznam tudi razmisleke, da je dogajanje za domačimi zidovi in vzgoja otrok osebna stvar staršev. Pravica do zasebnosti. A vzgoja je tudi družbeno odgovorno početje, ki mora spoštovati normo, kot je vzgoja brez telesnega kaznovanja. Poznam številne pripombe, da občasna klofuta še nikomur ni škodila. Hkrati pa vsakogar, ki mi to zagotavlja, vprašam, kje je meja med »včasih« in »vedno«. Ali občasnost pomeni enkrat na teden, na mesec ali na leto? Kje je meja med dopustnim in nedopustnim? Primernim in neprimernim? Kdo jo postavlja? Zakaj smo proti nasilju nad ženskami, ko gre za otroke, pa se nam nasilje ne zdi nasilje?
»Ničelna toleranca do telesnega kaznovanja otrok je zame osebno osnovna civilizacijska norma, ki jo moramo doseči«. Foto: Leon Vidic
V razpravi ali v zgolj starševskem klepetu se pojavljajo tudi druge dileme oziroma nesporazumi. Omenjena anketa Dela je pokazala, da se kot antipod vzgoje z občasnim telesnim kaznovanjem navaja permisivna vzgoja, torej vzgoja brez kakršnih koli meja. A gre za nesporazum. Vzgojitelji, psihologi in drugi strokovnjaki opozarjajo, da otrok potrebuje meje, da potrebuje vodenje in usmerjanje svojih staršev, kar pa je mogoče doseči z vzgojnimi principi, ki nimajo zveze z nasiljem. Za to pa starši očitno potrebujejo pomoč, ozaveščanje, kaj je odgovorno starševstvo in kaj ne, šolo za starše, ki bo okrepila znanje in vedenje. Če starše še v času nosečnosti naučijo, kako previti otroka in ga hraniti, je prav, da izvedo, kaj je odgovorno in kaj nedopustno starševstvo, ki lahko povzroča hude posledice za otrokov telesni in duševni razvoj. Za to obstaja veliko strokovnih dokazov s področja nevrologije in drugih medicinskih ved, prav tako psihologije. Že enostavno ljudsko védenje pritrjuje dejstvu, da nasilje najpogosteje rodi drugo nasilje, da so bili storilci nasilja v otroštvu najprej sami žrtve in podobno. Telesna kazen vzgaja v nesamozavestne, neiskrene, nasilne ljudi. Otroka postavlja v položaj predmeta, lastnine, neenakopravnega bitja, kar je v nasprotju z razumevanjem otroka.
»Udariti odraslega se imenuje napad. Udariti žival je kruto. Udariti otroka je njemu v dobro.« Ta misel Sveta Evrope, ki je leta 2004 sprejela vseevropsko prepoved fizičnega kaznovanja otrok, kar pomeni obvezo vseh 47 članic, da to kaznovanje prepovedo in zagotovijo podporo staršem, razkriva dvojno moralo. Tako kot druge članice je tudi Slovenija zavezana k spremembi zakonov ter izvajanju izobraževalnih in drugi ukrepov. Svet Evrope, ki je najstarejši forum vseevropskega sodelovanja, ustanovljen leta 1949, je leta 2008 oblikoval tudi nekaj splošnih vodil in jih povezal v politiko pozitivnega starševstva.
Pozitivno starševstvo pomeni takšno obnašanje staršev, ki spoštuje otrokove pravice in korist otrok, kar je tudi v duhu konvencije o otrokovih pravicah. Pozitivno starševstvo ni isto kot permisivna vzgoja – ravno obratno: določa referenčni okvir, znotraj katerega se lahko otrok razvija zdravo in v skladu s svojimi potenciali. V smernicah piše, da morajo biti starši do otrok ljubeči in jih morajo spodbujati, da morajo z njimi kvalitetno preživljati čas, jim pojasnjevati pravila itd.
Le desetina otrok po svetu zaščitenih
Prizadevanja proti telesnemu kaznovanju imajo tudi globalno, svetovno razsežnost. Julija 2016 je 49 držav doseglo prepoved telesnega kaznovanja otrok na vseh področjih, vključno v domačem okolju, 57 držav se je zavezalo, da bo doseglo popolno pravno prepoved. Do danes je telesno kaznovanje v šolah povsem prepovedano v 128 državah, v kazenskih institucijah v 138 državah in kot kazen za kaznivo dejanje v 164 državah.
V alternativnih vzgojnih institucijah in dnevnem varstvu je telesno kaznovanje prepovedano v 56 državah.
Svetovni zemljevid kaže, da je le 10 odstotkov svetovne populacije otrok zakonsko povsem zaščitenih pred telesnim kaznovanjem, 92 držav je takšnih, kjer se oblasti še niso zavezale k reformi zakonodaje in v 70 državah telesno kaznovanje še ni povsem prepovedano v šolah.
A tudi dobrih primerov je čedalje več. Vse bolj so na tematiko pozorne številne institucije. 19. člen konvencije o otrokovih pravicah zavezuje države k temu, da varujejo otroke pred vsemi oblikami telesnega in duševnega nasilja. Evropsko sodišče za človekove pravice je leta 1998 odločilo, da je telesno kaznovanje kršitev otrokovih pravic in da prepoved telesnega kaznovanja otrok ne krši pravice do zasebnega in družinskega življenja. In še bi lahko naštevali.
Prof. Paulo Sérgio Pinheiro iz Brazilije, nekdanji neodvisni izvedenec, ki ga je generalni sekretar ZN Kofi Annan imenoval za vodjo Študije o nasilju nad otroki, je leta 2005 v govoru pred britanskimi poslanci dejal: »Dejstvo je, da številnim otrokom, ki sem jih srečal po svetu, ne bi mogel pogledati v oči in jim reči, da niso vredni tolikšne zakonske zaščite pred napadom, kot sem je deležen jaz ali drugi odrasli. To je pravi absurd. Žalostno in ironično je, da so morali otroci kot najbolj ranljiva skupina do zadnjega čakati na to osnovno zaščito.« V okviru študije ZN je bilo izvedenih devet regionalnih posvetovanj. Za Evropo in Centralno Azijo je bilo posvetovanje organizirano v Ljubljani. Deset let po tem v Sloveniji še vedno ni uzakonjena prepoved telesnega kaznovanja otrok …
Utopija, vredna truda
Vzgajanje brez klofute je ne le možno, ampak tudi edino pravilno. In že razprava in intimni razmisleki o tem so korak naprej. Razmislimo in ukrepajmo tako, da bomo otroke usmerjali, jih spodbujali, cenili njihove posebnosti in dokazali, da je družba brez nasilja mogoče resda utopija, a hkrati tudi dosežek vsakogar izmed nas v okolju, v katerem živimo. Uzakonjena prepoved telesnega kaznovanja je nujno potrebna. A sprememb čez noč ne bo. Skozi tradicijo zakoreninjena razmišljanja je mogoče spreminjati le postopoma. Tudi tega se je treba lotiti.
***
Darja Groznik, predsednica Zveze prijateljev mladine Slovenije
––––––
Prispevek je mnenje avtorja
