Odprto zaposlovanje – pogoj za preživetje

Univerze so že od svojih začetkov v srednjem veku ustanove, ki so odprte v svet. V času globalizacije, izjemnega povečanja informacij in njihovega pretoka ter mobilnosti študentov, učiteljev in raziskovalcev je to pomembnejše kot kdaj prej.

Znanje je univerzalno in ga ni mogoče omejevati v ozke nacionalne ali druge okvire. Zato zdaj univerze hočeš nočeš tekmujejo med seboj na svetovni ravni, da privabijo najboljše študente, učitelje in raziskovalce. Kot rezultat te tekme so se v zadnjih desetletjih pojavile lestvice, ki po različnih, vendar večinoma podobnih merilih razvrščajo univerze. Najpomembnejši kriteriji so uspešnost pri pridobivanju novih spoznanj, to je znanstvena odličnost, in uspešnost diplomantov. Podrobni kriteriji se lahko nekoliko razlikujejo, vendar je poudarek vedno na tistem novem znanju, ki ima največji vpliv na širšo družbo in napredek same znanosti. To se največkrat meri s številom objav v mednarodnem znanstvenem tisku in z njihovo odmevnostjo – kolikokrat je bilo neko delo citirano v drugih znanstvenih člankih. Skoraj vedno je pomembna tudi mednarodnost univerze, to je delež tujih učiteljev in študentov.

Ne glede na to, ali menimo, da taka razvrščanja izražajo resnično kakovost, univerze ne morejo zanemariti njihovega pomena. Dijaki in študenti, še posebno najsposobnejši, znajo poiskati, katere univerze sodijo v vrh, po drugi strani pa se najodličnejše univerze po svetu trudijo pridobiti dobre študente. Tudi delodajalci dajejo prednost diplomantom boljših univerz. Diploma univerze z vrha svetovnih lestvic odpira vrata do najprestižnejših in najbolje plačanih zaposlitev. S tem je krog sklenjen. Univerze so prisiljene, da v tej tekmi sodelujejo in po najboljših močeh izpolnjujejo svoje poslanstvo.

Več tujih odličnih učiteljev

Na Univerzi v Ljubljani se vsega tega zavedamo. Na svetovnih lestvicah smo uvrščeni blizu 500. mesta, kar ni slabo, še posebno če vemo, da so boljše univerze precej bolje financirane. A s tem nismo zadovoljni. Naš cilj je pomembno izboljšati naš položaj, zapisan v strategiji Univerze v Ljubljani do leta 2020. Ključni del te je tudi povečati število tujih odličnih učiteljev in raziskovalcev.

Zaposlovanje tujih strokovnjakov seveda predpostavlja odprte in mednarodno objavljene razpise za prosta delovna mesta. Tega do pred kratkim pri nas nismo bili vajeni. Imeli smo popolnoma neprimerno kratke razpisne roke, obvezno je bilo vnaprejšnje znanje slovenščine, zahtevali smo, da imajo kandidati za akademske položaje veljaven učiteljski ali raziskovalni naziv Univerze v Ljubljani. Postopek za njegovo pridobitev traja vsaj nekaj mesecev, lahko tudi leto. Univerza v Ljubljani je zaradi majhnosti Slovenije v tujih akademskih krogih tudi manj razpoznavna kot primerljive univerze velikih kulturnih okolij in zato manj privlačna. Svoje doda še jezik, zato imamo na Univerzi v Ljubljani malo redno zaposlenih tujih učiteljev. Kljub temu pri izvajanju njenega programa, to je pri izvedbi dela predmeta ali celega predmeta ter pri izvajanju raziskovalnega dela, na leto sodeluje več kot 450 tujcev.

Za izboljšanje položaja smo na Univerzi v Ljubljani pred dobrim letom uvedli nekaj novosti, ki večinoma odpravljajo zgornje ovire. Najprej je tu uvedba zelo poenostavljenega postopka pridobitve naziva za gostujoče učitelje, ki velja dve leti. Dovolj je ugotovitev dekana dane fakultete, da je kandidat na dovolj kakovostni tuji akademski ustanovi imel naziv ali položaj, ki približno ustreza učiteljskim nazivom na Univerzi v Ljubljani. Predlog morata potrditi še habilitacijska komisija in rektor Univerze v Ljubljani. Ta postopek ne traja več kot mesec dni. Če bo tuji učitelj ostal na Univerzi v Ljubljani več kot dve leti, lahko v tem času dobi naziv po rednem postopku. Seveda pa mora za to izpolnjevati naša merila.

Novosti so tudi pri razpisih in postopku izbire kandidata. Razpisni rok mora biti vsaj dva meseca. Razpis naj vsebuje vse bistvene informacije, ne sme pa vsebovati diskriminatorskih pogojev. Objavljen mora biti v domačih občilih in na spletnih straneh Univerze v Ljubljani, poleg tega pa tudi na portalu Euraxess, ki je osrednji evropski prostor za take objave. Je eden glavnih stebrov ustvarjanja enotnega evropskega raziskovalnega prostora (ERA) in je na njem objavljena velika večina razpisov vseh akademskih ustanov Evrope. Omogoča iskanje po vseh pomembnih merilih, na primer področja dela ali države. Uporabljati bi ga moral vsak iskalec akademske zaposlitve.

Z namenom sodelovanja in vabljenja diplomantov Univerze v Ljubljani in drugih Slovencev, ki delujejo na tujih akademskih in raziskovalnih ustanovah, smo letos ustanovili Svetovno mrežo Univerze v Ljubljani (SMUL). Njenim članom pošiljamo tudi informacije o odprtih razpisih za učiteljska mesta.

V vsaj tričlanski komisiji za izbor kandidatov za zaposlitev mora biti en član z druge fakultete, eden pa z druge, lahko tuje, univerze. Glavno merilo za izbiro mora biti akademska odličnost, tako pri raziskovalnem kot pedagoškem delu na področju, za katero se poteguje kandidat. Pogovora ni treba opraviti z vsemi kandidati, saj je to zaradi več prijav lahko težko. Ponavadi tudi nekaj kandidatov izstopa in je pogovor smiselno opraviti le z njimi, morda celo le z enim. Pogodbo o zaposlitvi podpiše rektor Univerze v Ljubljani. Pri tem mora dobiti na vpogled tudi dokumentacijo o naslednjih dveh kandidatih, in če presodi, da izbira ni bila utemeljena, lahko zahteva dodatna pojasnila in utemeljitve ali pa podpis zavrne.

Evropska komisija je leta 2005 sprejela evropsko listino za raziskovalce in kodeks ravnanja pri zaposlovanju raziskovalcev. Na Univerzi v Ljubljani smo se zavezali, da bomo spoštovali načela teh dokumentov, in smo za to prejeli tudi priznanje evropske komisije. Opisani postopki so že skladni s temi načeli, za njihovo dosledno spoštovanje in ponotranjenje na vseh članicah Univerze v Ljubljani pa se bo treba še kar precej potruditi. Zato cenimo vnaprejšnja opozorila kandidatov za zaposlitev, ki pričakujejo, da bi bila v izbirnem postopku pravila lahko nespoštovana. Hkrati pa ne moremo mimo tega, da se nad izbiro pogosto pritožijo neizbrani kandidati, ki po kakovosti ne dosegajo izbranih ali prihajajo s področja, ki ne ustreza razpisanemu.

Ne brez raziskovanja

Še nekaj besed o rednih postopkih za pridobitev učiteljskega naziva na Univerzi v Ljubljani. Univerzitetnega poučevanja ne more biti brez raziskovalnega dela, ki mora biti mednarodno primerljivo. Samo to učitelju omogoča, da na mlade prenaša najnovejša spoznanja s svojega področja. Raziskovalno delo ni le način stalnega izpopolnjevanja učitelja in prenavljanja njegovega znanja, temveč mu zagotavlja priložnost srečevanja in sodelovanja s kolegi po svetu. Za študente je to lahko neprecenljive vrednosti.

Raziskovalno uspešnost učitelji dokazujejo predvsem z znanstvenimi objavami, praviloma mednarodnimi. Pred približno tremi desetletji smo na Univerzi v Ljubljani uvedli sistem točkovanja objav, ki je pomembno povečal znanstveno produkcijo naše univerze. Sistem se je z leti razvijal in izpopolnjeval, pri tem pa postal nekoliko tog in formalističen. Treba je priznati, da trenutno preveč temelji na številu člankov in daje premajhno težo mednarodni odmevnosti. Posebej premalo vrednoti v svetovnem merilu najvidnejše znanstvene dosežke, ki jih je težko ustrezno ovrednotiti s točkami. Koliko je na primer lahko vreden članek Petra Higgsa, za katerega je prejel Nobelovo nagrado mnogo let po tem, ko ga je objavil? Zato je morda upravičena pritožba nekaterih mlajših Slovencev, ki delujejo na najprestižnejših univerzah, da imajo težave s pridobitvijo ustreznega naziva na naši univerzi. Teh težav se zavedamo in smo nekaj korakov za izboljšanje že storili. Je pa Univerza v Ljubljani velika ustanova z zelo raznolikimi članicami, zato hitre spremembe ponavadi niso možne.

Univerza v Ljubljani bo lahko obstala kot uspešna evropska univerza le tako, da bo odprta v svet za učitelje in študente. Nobena obramba trenutnih drobnih interesov tega ne sme preprečiti. Tudi zato smo se odločili, da bomo del sredstev za izvajanje programov med članice univerze razdeljevali po številu znanstvenih objav in številu tujih študentov.

––––––

prof. dr. Martin Čopič, prorektor Univerze v Ljubljani na področju za znanstvenoraziskovalno delo

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.