Tiskane izdaje
V trenutku, ko je še resno grozilo, da nam bo Hrvaška namenoma pošiljala begunce čez zeleno mejo, sem zapisal: no, pa postavite tisto ograjo, če bo res namenjena le usmerjanju beguncev na organizirane prehode. Zdaj je »namenjena« vsemu drugemu, le temu ne, prehajanja čez zeleno mejo pa pri nas že dolgo ni več nobenega. Zdaj zato pravim: prav, kole ste postavili in zabetonirali, zdaj pa tista nečloveška rezila pospravite dol in po možnosti prodajte, kupite kaj manj grozljivega, uskladiščite na primernih mestih in počakajte, da vam stražni ognji sporočijo, ali se spet bliža »turška nevarnost«. Ker so današnji »stražni ognji« precej hitrejši in dlje vidni, boste ograjo spet lahko pravi čas namestili, če bo res treba – do takrat pa se usmilite ljudi, živali, gospodarstva, turizma. In zdravega razuma.
Zdravega razuma žal močno primanjkuje še marsikje drugje. Poglejmo, koliko ga je sposobna naša vlada uporabiti pri poskusih, da bi »turško nevarnost« odvrnila z zakonom, ne z rezanjem kože na meji. S tem, da to dvoje sploh poskuša, seveda zelo jasno pove, da v uspešnost poskusov politične rešitve tega problema ne verjame. Jaz tudi ne – čeprav se s tem vendarle nekaj počne in bo to nove »valove beguncev« morda vendarle vsaj ublažilo. A prišli seveda bodo. Če ne čez »zelene meje«, pa čez mejne prehode. In tu naj bi jih v Sloveniji čakal tudi zaostreni zakon o azilu (pardon, o »mednarodni zaščiti«, kot se to zelo zavajajoče uradno imenuje), ki naj bi imel »odvračilni učinek«.
Poglejmo zdaj, kako je z uporabo zdravega razuma. V sporočilu za javnost vlada navaja pričakovane »odvračilne učinke« zakona. Oglejmo si glavne tri med njimi.
Skrajšanje postopkov
Prvi naj bi bil skrajšanje (že do zdaj znanih) »pospešenih« postopkov na dva meseca, tistih (novih) na meji pa na dva tedna. Gre za zavajanje naivne javnosti, za prazen propagandni trik.
Če ministrstvo za notranje zadeve že do zdaj, ko je imelo vsako leto opravek z zelo malo pospešenimi postopki, ni bilo sposobno teh nekaj postopkov izvesti v dveh mesecih (le izdati odločbo – postopek pred sodiščem potem šele sledi), tistih množičnih na meji pa sploh ni bilo – kako naj bi bilo sposobno zdaj neprimerno več postopkov izvesti v kar 14 dneh?
V sporočilu za javnost sicer piše, da bodo za te mejne postopke potrebni dodatni prostori in dodaten kader – toda v en dan prej pripravljenem gradivu za sejo vlade (na spletu je še vedno dostopno samo to) jasno piše, da zakon v prihodnjih treh letih večjih stroškov (nad 40.000 evrov) ne bo zahteval. So se na seji vlade morda v zadnjem trenutku to odločili spremeniti? Naj povedo, ali res in kako. Predvsem, koliko denarja bi v treh letih zahtevala zaposlitev enega samega dobrega pravnika – slabi pravniki ali nepravniki na takih mestih stroške namreč samo še povečujejo, ker njihove slabe odločbe padajo na sodiščih in s tem zavlačujejo postopke do osem let); 40.000 evrov še za enega samega pravnika najbrž ne bi bilo dovolj. In koliko so jih načrtovali?
Pozabimo na »odvračilni učinek« in neresne 14-dnevne roke – samo za to, da bi že za dosedanje število prosilcev spoštovali vsaj šestmesečni rok za redne in dvomesečnega za pospešene postopke, bi bilo treba sedanjo ekipo uradnikov na tem področju za to zelo zahtevno pravno odločanje precej okrepiti.
Hitro zavračanje
Drugi »odvračilni učinek« naj bi bila sama uvedba tega hitrega zavračanja množic neupravičenih prosilcev že na meji ali tik ob njej. S to iluzijo se neuspešno spopadajo že v Nemčiji in drugod, ker na taka tamkajšnja zavajanja (sejanje iluzij) strokovnjaki takoj opozorijo, da je to neizvedljivo. Hitro lahko množice beguncev kvečjemu registriraš in pošlješ naprej – takoj ko je vložena prošnja za azil, je pa policijskih improvizacij konec in se začne resen, zelo zahteven upravni in nato še sodni postopek, prav za vsakogar posebej in ne s štancanjem vzorčnih odločb po tekočem traku. Dokler seveda spoštujemo ženevsko konvencijo o beguncih ter vso komaj pregledno množico evropskih uredb, direktiv in sodne prakse, ki se je o tem nabrala v zadnjih desetletjih.
Da si naša vlada (naivno – ali namerno zavajajoče?) tu zamišlja – v nasprotju z vsem navedenim – pospešitev postopkov tako, da tožba proti nezakoniti odločbi v pospešenem postopku ne bi zadržala njene izvršitve, me glede na desetletne izkušnje z njeno azilno politiko seveda ne preseneča. Trik je preprost: neusposobljeni uradniki na hitro izdajajo pretežno nezakonite zavrnilne odločbe – tožba na sodišče pa izvršitve (deportacije) ne zadrži. Ko je begunec že nazaj v Siriji ali Afganistanu, mu pa tudi ugodna sodba nič več ne pomaga, tudi če ga sodba tam najde in če je še živ. Ampak tega trika njegovi avtorji niti na papirju niso znali »spodobno« izvesti: v utemeljitvi zakonskega predloga ga napovedujejo, med členi pa piše nasprotno.
Ukinitev finančnih pomoči
Tretji »odvračilni učinek« naj bi bila ukinitev nekaterih finančnih pomoči osebam, ki azil ali subsidiarno zaščito dobijo – že napovedano zmanjšanje že do zdaj sramotne žepnine prosilcem, ki na to še čakajo, od 18 na 12 evrov na mesec (!) pa je vlada spretno skrila v povsem protiustavno določbo, da bo višino žepnine določala kar vlada sama. Grobo protiustavno: vsebina (višina) neke pravice je lahko določena samo v zakonu, ne v aktu vlade.
Vsi ti glavni »odvračilni učinki« pa niso le protiustavni ali praktično neizvedljivi. Morda še huje – za tako zaželeno umeščenost Slovenije v trdo jedro EU, ne nekam na obrobje – je to, da so vse te nespretne ter tako in tako na neuspeh obsojene poteze, ki jih v nepotrebni paniki vleče Cerarjeva vlada, tudi izrazito »protievropske«, prav nasprotne temu, kar bi si »trdo jedro EU« želelo in na kar tudi naša vlada (s figo v žepu) javno prisega: pravičnejši in bolj sorazmerni porazdelitvi begunskega bremena na vse članice EU.
Vsakomur je jasno, zakaj skoraj vsi begunci hočejo le v Nemčijo ali na Švedsko, v Slovenijo pa skoraj nihče: ker le tam lahko upajo na zaposlitev. Dokler čakajo, pa na širokogrudne socialne dajatve. Če bi Slovenija res hotela sodelovati pri razbremenjevanju Nemčije in drugih »ciljnih« držav, bi morala prepad med možnostmi za begunce tam in tu zmanjševati, ne pa povečevati. Čim več »odvračilnih ukrepov« bo uveljavila, tem manj zanimiva bo za begunce – tudi potem ko se bo nemška sposobnost sprejemanja že izčrpala in bodo sami začeli iskati zatočišče tudi v manj privlačnih državah. Ker te ekonomsko seveda niso sposobne, da bi svoj prepad, ki jih v tem pogledu loči od Nemčije ali Švedske, same zmanjševale, bi za svoj prispevek k zmanjševanju tega prepada vsaj glede ugodnosti za sprejemanje beguncev morale zahtevati in od EU izsiliti ustrezno finančno pomoč, tako kot jo je Turčija. Dokler jim to ne bo uspelo, pa vsaj poslabševati že do zdaj mizernih pogojev za sprejemanje beguncev ne bi smele, drugače deklarirane napore za skupno obvladovanje begunske krize minirajo, ne pa podpirajo.
Naša vlada to seveda dobro ve, a se bolj boji Janše kot Junckerja. Že ve, zakaj. In Janša bi jo moral, če ne bi bil tako slepo ksenofoben, za tale azilni zakon pohvaliti. Cerar z njim utira pota njegovi politiki, ne svoji ali »evropski«.
–––––––––––
Prispevek je mnenje avtorja
Gostujoče pero
Matevž Krivic
pravnik, nekdanji ustavni sodnik
