Okostnjaki, s katerih visijo zavese
čet, 27.07.2017, 09:00
Okostnjaki, s katerih visijo zavese

Potencial vidim v proizvodnji oblačil srednjega cenovnega razreda z bolj realnimi konfekcijskimi številkami.

 

Ko govorimo o samopodobi, govorimo o predstavi, ki jo imamo o sebi, in o načinu, na katerega doživljamo samega sebe. Nanaša se na misli in predstave o lastnem telesu, sposobnostih, zmožnostih ter uspešnosti oz. neuspešnosti. Tesno je povezana s pojmoma samozaupanja in samospoštovanja. Samozaupanje pomeni zaupanje vase, v svoje sposobnosti, zaradi katerih lahko delujem kot samostojna oseba in dosegam želene cilje. Samospoštovanje pomeni izražanje spoštovanja s sprejemanjem samega sebe kot osebe, ki prepoznava svojo vrednost in je z njo zadovoljna oz. nezadovoljna.

Iz tega lahko izpeljemo, da človek z dobro samopodobo sebe zaznava kot telesno privlačnega, mentalno sposobnega in uspešnega pri doseganju življenjskih ciljev, saj zaupa v svoje odločitve in ceni vrednost svojih dosežkov. Človek z dobro samopodobo je zadovoljen človek, samemu sebi zadosti, zato sreče ne išče izven sebe. Teoretično morda, ampak kako pa je s tem v praksi?

Manj lepi – manj sposobni

Sodobna kapitalistična družba temelji na ustvarjanju dobička in ponujanju vrednosti na trgu, menjavi blaga za denar. Prinesla je hiter življenjski slog, nove vrednote, ki poudarjajo pridnost, perfekcionizem, idealen – predvsem vitek – telesni videz in treniranost. Ljudem privzgaja občutek, da mora biti njihov videz čim bojši, saj je to družbeno sprejemljivo in cenjeno, zato se pogosto pojavi občutek, da smo vredni in lepi toliko, kolikor smo se sposobni približati lepotnim idealom. Če postavljenim standardom ne zmoremo slediti, smo nesposobni in manj vredni.

Običajno smo pretirano kritični in težimo k iskanju pomanjkljivosti, zaradi katerih smo nezadovoljni. Svoje telo ocenjujemo na podlagi nenaravnih kriterijev, ki jih posredujejo množični mediji in megakorporacije, ki vsako leto nekoliko zmanjšajo konfekcijske številke in nas prisilijo k tlačenju v nenormalno ozke modele. Podobe v izložbah trgovin niso nič drugega kot sestradani okostnjaki, s katerih visijo zavese. V zdravem človeku takšna oblačila vzbujajo občutek nezadovoljstva in neprivlačnosti, obenem pa tudi želje po tem, da bi imel takšno telo, ki bi ga stlačil v novo konfekcijsko številko.

Pred kratkim sem se odpravila po nakupih poletnih oblačil in presenečena ugotovila, da je, pri isti telesni teži in obliki telesa, moja številka hlač vsako leto večja. Številka 38, ki je še pred leti veljala za povprečno številko normalno grajene zdrave ženske, je danes 44 in jo je skoraj nemogoče dobiti. Z obešalnikov visijo hlače, med katerimi prevladujejo tiste s številkami 34 in 36. Hlačnice so tako ozke, da jih zdrava ženska kvečjemu stlači na eno nogo, poleg tega so vse izjemno trde in velikokrat označene z modelom »skinny«, kar pomeni suh. Na tej točki se zamislim in si postavim vprašanje, kaj je s telesno samopodobo v potrošniškem času? Je naše zdravje ogroženo? Brez pretiranega razmišljanja si prikimam.

Nedosegljivi ideali, ki vodijo v bolezen

Telesna samopodoba se nanaša na predstavo in oceno svojega telesnega videza. Slaba telesna samopodoba je pomemben dejavnik, ki prispeva k nastanku motenj hranjenja in depresije, ki je posledica nezadovoljstva s svojim telesom. V želji po doseganju idealov se mnogi odločijo, da bodo shujšali in svoje telo izklesali do te mere, da bo ustrezalo številkam v izložbah trgovin. Postavijo si nerealne cilje, ki jih je z zdravim življenjskim slogom, normalno prehranjenostjo in normalno telesno aktivnostjo nemogoče doseči. Prepričani so, da jim bo to prineslo zadovoljstvo in pohvalo. Zgodi pa se lahko nasprotno – hujšanje ne prinese večjega zadovoljstva in nov telesni videz ne izboljša samopodobe. Hujšanje se lahko stopnjuje do hude podhranjenosti ali različnih oblik škodljivega vedenja, kot so pretirana telovadba, treniranje, bruhanje in zloraba odvajal, ki lahko postanejo odvisnost. Ko človek takšnega vedenja ne zmore več prekiniti, govorimo o motnjah hranjenja, ki jih je treba zdraviti, saj ogrožajo zdravje in življenje.

V ozadju tekstilne industrije obstajajo interesi, ki ustvarjajo nezadovoljne potrošnike. Neposredno jim obljubljajo zadovoljstvo v doseganju lepotnih idealov, ki so vsako leto bolj oddaljeni od zdravega telesnega videza. Spremenil se je kriterij lepega in zaželenega, s čimer se je močno povečal družbeni pritisk, ki ljudi sili k hujšanju. Prav tako so v porastu motnje hranjenja, saj posamezniki s slabo samopodobo pogosto zapadejo v hujšanje, nad katerim lahko izgubijo nadzor.

Družbeni pritisk k doseganju določenega telesnega videza in spodbujanje hujšanja je torej lahko pomemben dejavnik, ki sproži motnje hranjenja. Zagotovo je večina izmed nas opazila trend manjšanja konfekcijskih številk in spremenjene podobe v izložbah, a zakaj ne ukrepamo? Zakaj se ne dvignemo in opozorimo na nerealnost in neodgovornost tistih, ki nam takšne podobe vsiljujejo?

Moč, ki jo ima vsak izmed nas

Sprašujem se, ali nas je sram lastnega telesa, nepopolnosti in neskladnosti s kriteriji, ki so očitno nedosegljivi. Očitno je, da se potrošniki ne zavedamo, da ni vedno modna industrija tista, ki diktira trende in oblikuje javno podobo. Vsak izmed nas ima potrošniško moč, ki jo lahko na trgu uveljavi s kupovanjem določenega blaga – ali, natančneje, podporo določeni blagovni znamki, njenim vrednotam, podobam, izdelkom.

Problem sodobnega časa je, da se svoje moči na trgu premalo zavedamo in jo zato ne uporabimo. Prav na primeru modne industrije vidim priložnost za rojstvo novega potrošniškega aktivizma, ki bo zagovarjal nove vrednote in sooblikoval podobo oblačil, ki bodo predmet masovne prodaje. V liberalnem kapitalizmu imamo prost pretok blaga, neskončno možnosti izbire in s tem udeležbe pri oblikovanju ponudbe.

Če kot potrošniki ne podpiramo nerealnih podob in konfekcijskih številk, svoje nestrinjanje lahko izrazimo na preprost in učinkovit način – tako, da izdelkov ne kupimo. Gre za potrošniško glasovanje, pri katerem potrošniki izrazijo svoje mnenje s kupovanjem tistih izdelkov, ki se jim zdijo primerni in družbeno odgovorni. Na primeru tekstilne industrije bi to pomenilo kupovanje takšnih oblačil, ki ustrezajo zdravim in realnim telesnim podobam.

Na tem mestu velja opozoriti tudi na priložnosti za podjetja, ki bi lahko izkoristila praznino na trgu in oblikovala nove blagovne znamke oblačil, ki bi bile družbeno odgovorne. Oblačila in konfekcijske številke bi bile narejene po merah zdravih telesnih podob, s čimer bi pozitivno vplivali na samopodobo, zadovoljstvo in posredno zdravje ljudi. Ker takšnih oblačil na trgu primanjkuje, bi to prineslo konkurenčno prednost in priložnost za rast in razvoj novih blagovnih znamk, ki bi rešila propad nekaterih podjetij, ki so se znašla v težavah zaradi izjemne konkurenčnosti na tekstilnem trgu.

Kot strokovnjakinja za tržno komuniciranje na tem mestu pozivam lokalna slovenska podjetja k razmisleku o oblikovanju novih strategij na področju tekstilne industrije. Potencial vidim v proizvodnji oblačil srednjega cenovnega razreda z bolj realnimi konfekcijskimi številkami.

Današnje kavbojke so premajhne

Zdravje je ena ključnih vrednot v življenju človeka. Omogoča nam normalno delovanje in doživljanje zadovoljstva. Če izgubimo zdravje, ne bomo nikoli dosegli zadovoljstva, temveč le lažni občutek kratkotrajne potrditve, da smo dosegli cilj. Bolno telo ni sposobno doživeti zadovoljstva, zato namesto da kupite novega, iz omare raje potegnite model kavbojk izpred desetih let. Vsak izmed nas ima možnost, da se upre sodobni modni industriji tako, da ne kupuje izdelkov, ki spodbujajo nezadovoljstvo in negativno delujejo na samopodobo. Prav tako imajo podjetja kot odgovorni akterji na trgu možnost, da delujejo družbeno odgovorno in ponudijo oblačila, ki bodo spodbujala zadovoljstvo s telesnim videzom. Današnje kavbojke so, za zdravo samopodobo, premajhne.

Anja Murovec,

diplomantka tržnega komuniciranja in mag. strateškega tržnega komuniciranja

––––––

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.



Okostnjaki, s katerih visijo zavese

Foto: Alessandro Garofalo/Reuters

Prijavi sovražni govor