Tiskane izdaje
Če bi v britanskem parlamentu sprejeli resolucijo, ki bi odobravala izraelsko zasedbo Zahodnega brega, bi se odzivi naših medijev glasili približno takole: »Z vsesplošnim navdušenjem so v britanskem parlamentu z veliko večino (274 za, 12 proti) sprejeli predlog v prid Izraela ... Zasedenih je bila več kot polovica sedežev, torej več kot običajno ... nasprotniki Izraela so se potuhnili in se niso upali glasovati proti ...«
Na žalost pa so v britanskem parlamentu ta teden izglasovali resolucijo v prid Palestincem, naši mediji pa so se skorajda soglasno odzvali s komentarji: »Dvorana je bila na pol prazna ... ni bilo nikakršnega navdušenja ... nepomembna vaja ... Samo 274 članov je glasovalo za resolucijo, ki zato ni obvezujoča ... številni člani se glasovanja niso udeležili ...«
Pa vendar so vsi naši mediji na dolgo in široko poročali o tem dogodku , v časopisih pa je bilo mogoče zaslediti celo vrsto člankov na to temo. Dokaj nenavadno za tako nepomembno, postransko, neznatno, nelogično in trivialno dejanje.
Dan pred tem je 363 Judov, izraelskih državljanov, pozvalo britanski parlament, naj sprejme resolucijo, na podlagi katere bi lahko nato britanska vlada priznala Palestinsko državo. Med podpisniki te zahteve so bili Nobelov nagrajenec, nekaj prejemnikov najvišjih izraelskih civilnih odlikovanj, dva bivša vladna ministra in štirje bivši člani kneseta (vključno z menoj), diplomati in general.
Uradna propaganda se ni oglasila. Ker se je zavedala, da bo resolucija v vsakem primeru sprejeta, je poskušala na vse mogoče načine zmanjšati pomen tega dogodka. Izraelski veleposlanik v Londonu je bil nedosegljiv.
Pa je bil to v resnici zgolj nepomemben dogodek? V strogo proceduralnem smislu vsekakor. V širšem pomenu - nikakor. Za izraelsko vodstvo je namreč ta dogodek znanilec zelo slabih novic.
Nekaj dni pred tem je podobna novica prispela iz Švedske. Novo izvoljeni levo usmerjeni premier je objavil sporočilo, češ da vlada razmišlja o tem, da bi v bližnji prihodnosti priznala Palestinsko državo. Švedska je - tako kot Velika Britanija - vedno veljala za proizraelsko državo, ki je v ZN vedno zvesto glasovala proti »protiizraelskim« resolucijam. Kaj bi torej lahko pomenilo dejstvo, da tako pomembne zahodne države razmišljajo o tem, da bi spremenile svoj odnos do izraelske politike?
Še en nepričakovan udarec pa je prišel z juga. Egiptovski diktator Muhamad Abd al Fatah al Sisi je dal izraelskemu vodstvu jasno vedeti, da lahko neha razmišljati o tem, da bi utegnile »zmerne« arabske države okrepiti vrste naših zaveznikov proti Palestincem. V odločnem govoru je svojo novo dušo dvojčico Benjamina Netanjahuja opozoril, da arabske države ne bodo sodelovale z Izraelom, vse dokler ne bo ta sklenil miru s Palestinsko državo. Tako je počil tudi novonapihnjeni balon Netanjahuja - češ da bodo proameriške arabske države, kot so Egipt, Saudska Arabija, Jordanija, Emirati, Kuvajt in Katar postale odkrite zaveznice Izraela.
V Južni Ameriki se je javno mnenje očitno obrnilo proti Izraelu. Priznavanje Palestine je tema, ki se vse bolj uveljavlja tudi v uradnih krogih. Vse bolj vprašljiva pa je tudi brezpogojna podpora, ki so jo Izraelu vse do zdaj izkazovale ZDA.
Kaj, za vraga, se dogaja?
To, kar se dogaja, je globoka, morda kar tektonska sprememba v odnosu javnosti do Izraela.
Dolga leta se je Izrael v svetovnih medijih pojavljal v glavnem kot država, ki je zasedla palestinsko ozemlje. Fotografije iz Izraela skorajda vedno prikazujejo do zob oborožene vojake, ki se postavljajo po robu palestinskim protestnikom, med katerimi pogosto prevladujejo otroci. Nekaj teh slik je sicer imelo takojšen dramatični učinek, še veliko močnejši pa je bil vsesplošni in počasi naraščajoči učinek vseh teh prizorov, ki ga nikakor ne kaže podcenjevati.
Resnično budna diplomatska služba bi morala na to že pred leti opozoriti svojo vlado. Vendar pa so naše diplomatske službe povsem demoralizirane. Pod vodstvom Avigdorja Liebermana, grobega nasilneža težke kategorije, ki je po mnenju številnih diplomatov po vsem svetu na pol fašist, so naši diplomati dodobra ustrahovani. Zato raje molčijo.
Sedanja dogajanja so dosegla svoj vrhunec z nedavno vojno v Gazi. Ta se ni kaj dosti razlikovala od prejšnjih dveh vojn v Gazi, ki smo jim bili priče še ne tako davno, vendar pa je imela spričo nekakšnega skrivnostnega razloga veliko močnejši učinek.
Mesec in pol so ljudi po vsem svetu iz dneva v dan bombardirali s prizori ubitih ljudi, pohabljenih otrok, jokajočih mater, uničenih stanovanjskih hiš, poškodovanih bolnišnic in šol ter množicami beguncev. Zaradi obrambnega sistema Iron Dome ni bilo videti nobene uničene izraelske hiše ali ubitega izraelskega civilista.
Povprečen spodoben človek v Stockholmu, Seattlu ali Singapurju takšnega nenehnega bombardiranja s temi strahotnimi prizori ni mogel prenesti, ne da bi na koncu vse to vplivalo na njegovo mišljenje - najprej nezavedno in nato povsem zavestno. V glavah ljudi se je začela počasi in skorajda neopazno spreminjati podoba »Izraelca«. Pogumni pionir, ki se upira divjakom okoli sebe, se je začel spreminjati v grobega nasilneža, ki ustrahuje nemočne prebivalce.
Zakaj se Izraelci tega ne zavedajo? Zato, ker imamo mi vedno prav.
Že večkrat je bilo rečeno: glavna nevarnost propagande, in to vsake propagande, je, da je prva žrtev sam propagandist. Propaganda namreč prej prepriča njega samega, namesto da bi prepričala njegovo občinstvo. Če popačite dejstvo in to stokrat ponovite, boste na koncu to tudi zagotovo verjeli.
Vzemimo za primer izjavo, da smo bili prisiljeni bombardirati objekte ZN na območju Gaze, ker je Hamas te objekte uporabljal za obstreljevanje naših mest in vasi. Naše topništvo, letala, droni in bojne ladje so napadale vrtce, šole, bolnišnice in mošeje. Devetindevetdeset odstotkov Izraelcev je prepričanih, da je bilo to nujno. In bili so šokirani, ko je generalni sekretar ZN Ban Ki Mun, ki je ta teden obiskal Gazo, dejal, da je bilo to popolnoma nedopustno. Mar generalni sekretar ne ve, da je naša armada najbolj moralna armada na vsem svetu?
Druga takšna trditev je bila, da Hamas ta poslopja uporablja za skrivanje orožja. Mož mojih let me je ta teden v Haarecu spomnil, da smo tudi mi med boji proti britanski vladi Palestine in arabskim napadalcem počeli natančno to: svoje orožje smo skrivali v vrtcih, šolah, bolnišnicah in sinagogah. Na številnih takšnih objektih so zdaj spominske plošče v počastitev teh junaških dejanj.
V očeh povprečnega Izraelca je bilo vsesplošno ubijanje in uničevanje med zadnjo kampanjo povsem upravičeno. Ta človek je popolnoma nesposoben dojeti vsesplošno ogorčenje. Ker ne pozna nobenih drugih razlogov, vse skupaj pripisuje antisemitizmu.
Po eni od libanonskih vojn (pozabil sem kateri) sem dobil nenavadno sporočilo: armadni general me je povabil, da bi zbranim častnikom predaval o vplivu vojne na svetovne medije. (Najbrž si je želel svoje častnike impresionirati s svojo prosvetljeno naravnanostjo.) Častnikom sem povedal, da se je moderno bojno polje spremenilo, da moderne vojne potekajo pod budnim očesom svetovnih medijev in da morajo vojaki to vsekakor upoštevati pri načrtovanju in bojevanju. Pazljivo so poslušali in tudi postavili nekaj ustreznih vprašanj, vendar se sprašujem, ali so v resnici dojeli to, kar sem jim povedal.
Biti vojak je poklic kot vsi drugi poklici. Vsak, ki opravlja svoj poklic, pa naj bo advokat ali cestni pometač, se ob tem navzame tudi vedenja, ki sodi k določenemu poklicu. General razmišlja v realnih pojmih: Koliko vojakov potrebuje za določen projekt, koliko topov? Kaj je treba narediti, da se premaga sovražnika? Kako zmanjšati lastne žrtve? General ne razmišlja o fotografijah, ki jih objavlja New York Times.
V Gazi otroci niso bili ubiti po naključju in tudi hiše niso bile porušene po naključju. Vse je imelo svoj vojaški razlog. Ljudi je bilo treba ubiti, da bi zaščitili naše vojake. (Bolje sto mrtvih Palestincev kot en padli izraelski vojak.) Ljudi je treba ustrahovati, da se bodo obrnili proti Hamasu. Soseske je treba uničiti, da lahko naše čete napredujejo, in ljudem dati poduk, ki si ga bodo zapomnili dolga leta, saj bomo tako za nekaj časa preložili naslednjo vojno.
Vse to je za generala povsem logično. Za božjo voljo, on se vendar bojuje, ne more se hkrati ukvarjati še z nevojaškimi razmišljanjem, kot je, denimo, vpliv na svetovno javno mnenje. Sicer pa, po holokavstu...
Kar misli general, misli tudi Izrael.
Izrael ni vojaška diktatura. General Al Sisi je morda Netanjahujev najboljši prijatelj, a Netanjahu ni general. Izrael rad sklepa posle, zlasti posle z orožjem, in to z vojaškimi diktatorji po vsem svetu, a v samem Izraelu je vojska podrejena izvoljeni civilni vladi.
Resnično, a ...
Vendar pa je bila judovska država rojena sredi srdite vojne, katere izid še vedno ni mogoče predvideti. Armada je bila takrat in je še vedno v samem središču življenja izraelskega ljudstva. Lahko bi celo rekli, da je armada edina prvina, ki v resnici povezuje izraelsko družbo. To je točka, v kateri se povezujejo moški in ženske, Aškenaziji (vzhodnoevropski Židje) in orientalski Židje, sekularni in verni (razen ortodoksnih), bogati in revni, staroselci in novi priseljenci - in kjer so vsi indoktrinirani v istem duhu.
Večina judovskih Izraelcev so bivši vojaki. Večina častnikov, ki so pri svojih štiridesetih letih zapustili armado, se je nato razkropilo po vladni, gospodarski, politični ali akademski eliti. Posledica tega je, da prevladuje v Izraelu vojaški način razmišljanja.
Tako Izraelci preprosto ne morejo dojeti, da se je svetovno javno mnenje spremenilo. Kaj neki hočejo od nas ti Švedi, Britanci in Japonci? Mar mislijo, da uživamo pri tem, ko ubijamo otroke in rušimo domove? (Golda Meir je ob neki priložnosti izjavila: »Arabcem lahko oprostimo, da ubijajo naše otroke, nikoli pa jim ne bomo odpustili, da so nas pripravili do tega, da mi ubijamo njihove otroke.«)
Ustanovitelji Izraela so se dobro zavedali, kako pomembno je svetovno javno mnenje. Res je, da je David Ben Gurion ob neki priložnosti dejal, da »ni pomembno, kaj govorijo Nejudje, pomembno je, kaj počnejo Judje!«, v realnem življenju pa se je tudi Ben Gurion še kako zavedal, da mora biti svetovno javno mnenje na njegovi strani. In tega se je zavedal tudi njegov tekmec, desno usmerjeni sionistični voditelj Vladimir Jabotinsky, ki je ob neki priložnosti Menahemu Beginu dejal, da lahko v primeru, če bo izgubil zaupanje sveta, samo še »skoči v Vislo«.
Svetovno javno mnenje je pomembno. Še več, to mnenje je življenjskega pomena. Resolucija, ki jo je sprejel britanski parlament, morda ni obvezujoča, vsekakor pa izraža javno mnenje, ki bo slej ko prej pripeljalo do vladne odločitve o prodaji orožja, resolucije varnostnega sveta, odločitve Evropske unije in še do česa. Kot je dejal Thomas Jefferson: »Če vodi ljudstvo, mu bodo slej ko prej sledili tudi voditelji.«
Ta isti Jefferson je priporočil tudi to, da je treba »kar se da olikano spoštovati mnenje človeštva«.
