Olimpijski judje?

Prizor na letališču Ben-Gurion minuli teden je bil dokaj osupljiv.

Več kot tisoč mladih moških je prišlo pozdravit izraelskega judoista in judoistko, ki sta osvojila bronasto medaljo na olimpijskih igrah v Riu.

Dobrodošlica je bila zelo hrupna. Množica je divjala, kričala, potiskala in vzdigovala pesti.

Toda judo ni ravno najbolj priljubljen šport v Izraelu. Izraelski športni navdušenci se zgrinjajo na nogometna igrišča in v košarkaške dvorane. Vendar pa je v teh dveh športih Izrael daleč od tega, da bi dobival medalje.

Izraelske množice so torej nenadoma postale ljubiteljice juda (nekateri mu pravijo jewdo). Ljudi, ki niso bili polni navdušenja, so obravnavali kot izdajalce. Nič pa nismo slišali o prvakih v judu, ki so dobili zlate in srebrne medalje. Jih je sploh kdo dobil?

Samo ugibamo lahko, kaj bi se zgodilo, če bi bili v izraelskem olimpijskem moštvu arabski atleti. Arabci? V našem moštvu?

Že res, da tvorijo Arabci 20 odstotkov izraelskega prebivalstva in da so nekateri od njih aktivni športniki. A bog oziroma Alah nas obvaruj pred tem glavobolom. Nobenemu ni uspelo priti v Rio.

Vendar pa se je potrebno pri tem posvetiti še enemu vprašanju. Izrael se uradno opredeljuje kot »judovska država«. Razglaša, da pripada judovskemu ljudstvu in se ima na nek način za glavno oporišče »Judov vsega sveta«.

Zakaj torej nikogar v Izraelu niti malo ne zanimajo medalje, ki so jih osvojili Judje in Judinje ostalih nacionalnih moštev? Kje je judovska solidarnost? Kje je judovski ponos?

Ga pač ni, ko bi bil potreben. Olimpijske igre so zelo nacionalno obarvane, zato ni nikomur v Izraelu mar za Jude v diaspori. K vragu z njimi.

Zdi se, da se ravno v športu, bolj kot kjerkoli drugje, kaže osnovna razlika med Izraelci in Judi. Tako osnovna, da tega nihče ne omenja. Komu mar.

Toda to vprašanje je le prišlo na dan v teku razprave, ki se je razvila pred kratkim.

Začela se je z mojim člančičem v liberalnem izraelskem časopisu Haaretz. Izpostavil sem, da so se nekateri najboljši in najpametnejši izraelski mladi izselili in pognali korenine v tujih deželah. Nenavadno je, da je njihova najbolj priljubljena nova domovina Nemčija in najbolj zaželeno mesto Berlin. Izseljence sem vljudno naprosil, da naj se vrnejo in pomagajo pri naporih, da »rešimo Izrael pred samim sabo«.

Nekateri Izraelci v Berlinu so me vljudno zavrnili. Hvala, a ne hvala, so rekli. V nekdanjem glavnem mestu rajha se počutijo kot doma in nimajo nikakršne namere, da bi se vrnili v Izrael.

Presenetilo me je, da niti eden od piscev ni omenil judovske skupnosti v Berlinu ali kje drugje. Nimajo se za člane judovskih skupnosti po svetu, ampak za ločeno, izraelsko diasporo. Tako kot večina Izraelcev tudi oni na skrivaj prezirajo Jude v diaspori.

A to ne bo dolgo tako. Z izjemo tistih, ki so se že popolnoma znebili vere in tradicije, bo Izraelce v tujini še vedno poročal rabin. Njihove novorojence bo obrezoval rabin. Pokopani bodo na judovskem pokopališču. Zelo hitro bodo v polnosti postali člani lokalne judovske skupnosti.

Za te Jude se bo celotni proces od diaspore do Izraela ter od Izraela nazaj v diasporo zaključil v šestih ali sedmih generacijah.

Ustanovitelj političnega sionizma Theodor Herzl je bil prepričan, da se bodo po ustanovitvi »judovske države« (ki ne bo nujno v Palestini) Judje iz vsega sveta v njej naselili. Tisti, ki se ne bodo, pa bodo asimilirani v deželah, kjer živijo, in ne bodo več Judje.

Zamisel je bila preprosta, ker je bil Herzl naiven človek, ki je o Judih vedel bolj malo. Zaradi tega ni predvidel prihodnjih razlik med Judi v judovski državi in vsemi ostalimi, ki so ostali, kjer so pač že bili ali pa so se izselili v druge države, na primer v ZDA. Pojem »Jud« ima zelo veliko pomenov.

Judje so ponosno govorili o »judovskem ljudstvu«, ki je unikatno razpršeno po svetu. Vendar pa v tem ni bilo nič unikatnega. V Bizantinskem cesarstvu in pozneje v Otomanskem kalifatu je bilo to običajno. Nekateri vidiki so se ohranili pod Britanci in obstajajo še danes v izraelski zakonodaji.

V tem sistemu, ki so mu Turki rekli »proso«, ljudstva niso bila ozemeljske enote, ampak geografsko razpršene verske skupnosti, ki so jih upravljali njihovi lastni verski vodje, ki so bili podvrženi cesarju oziroma sultanu. V tem vidiku se Judje niso prav nič razlikovali od Grkov, različnih krščanskih sekt in pozneje muslimanov.

Šele s pojavom modernih narodov, ki so živeli na določenem ozemlju, so postali Judje skorajda unikatni. Trmasti Judje so se uprli spremembi in ostali razpršena etnično-verska entiteta.

Herzel in njegovi privrženci so hoteli to spremeniti in malce zapoznelo spremeniti Jude v moderno nacijo s svojo »domovino«.

Zakaj torej niso jasno ločevali med člani nove nacije in Judi po svetu? Nikoli pač ni bilo jasno oblikovane sionistične ideologije kot je bila marksistična. Poleg tega so se bali, da bi ostra ločitev od judovske vere lahko škodila njihovi stvari. Zato so pustili vse pomešano: judovsko vero, diasporo, ljudstvo, državo. Vse je bilo isto.

Stvar je bila v tem, da niso razlikovali med Judom v Berlinu in Judom v Tel Avivu zato, da bi Judje po svetu bolj rade volje prišli v Izrael. Nihče pa ni pomislil na to, da sta na takšnem mostu dve smeri. Če je bilo tako z lahkoto priti iz Berlina v Tel Aviv, je možno prav tako z lahkoto oditi iz Tel Aviva v Berlin. V tem trenutku se dogaja prav to.

To se ne bi zgodilo, če bi bila nova nacija, ki jo je ustvaril sionizem, poimenovana z novim imenom.

Majhna skupina intelektualcev je predlagala prav to. Pripadnike nove nacije v Palestini so hoteli poimenovati »Hebrejci«, pripadnike diaspore pa »Jude«. Sionisti so to ostro obsodili. Čeprav se je razlikovanje ohranilo v ljudskem slengu, pa se uradno ni uveljavilo.

Z ustanovitvijo države Izrael se je zdelo, da je rešitev tega problema povsem naravna: judovska diaspora in država Izrael. Judje v Izraelu so postali Izraelci in so bili na to ponosni. Ko so jih v tujini vprašali, kaj so, so nagonsko odgovorili »Izraelec sem«, nikoli »Jud sem«. Močno dvomim, da bi mladi izraelski migrant v Berlinu odgovoril enako.

A tu je problem. Več kot 20 odstotkov izraelskih državljanov je Arabcev. Pa so vključeni v koncept izraelske nacije? Večina (ter skoraj vsi judovski Izraelci) bi odgovorila z ne. Imajo se za palestinsko manjšino v Izraelu.

Najbolj preprosto bi bilo priznati »izraelske Arabce« za narodno manjšino z vsemi manjšinskimi pravicami. Toda izraelsko vodstvo je povsem nezmožno izvesti kaj takega. Zaradi tega imamo razmeroma groteskno situacijo. Izraelski vladni urad za registracijo, kjer se posameznik opredeli glede »nacionalnosti«, zavrača registracijo »Izraelcev« in vztraja pri »Judih« in »Arabcih«. (V Izraelu nacionalnost ne pomeni državljanstva.)

Skupina izraelskih državljanov (vključno z mano) se je glede tega pritožila na vrhovno sodišče, a je le-to pritožbo zavrnilo.

Nekoč sem se glede tega sporekel z Arielom Šaronom. Vprašal sem ga: »Kaj ste prej, Izraelec ali Jud?« Brez oklevanja je odgovoril: »Najprej sem Jud, šele potem Izraelec.« Moj odgovor je bil ravno obraten: »Najprej sem Izraelec, nato pa Jud.«

Šaron je bil rojen v vaški komuni in ni vedel o judaizmu skorajda nič. Toda vzgojen je bil v sionističnem izobraževalnem sistemu, ki se v polnosti posveča produciranju Judov.

Če bi bil Šaron še živ, bi prav gotovo čestital izraelskima judoistoma. Niti na misel mu ne bi prišlo, da bi se pozanimal o judovskih olimpijskih zvezdah.

***

Uri Avneri je starosta izraelskega mirovniškega gibanja, veteran izraelske vojne za neodvisnost, dolgoletni poslanec kneseta, novinar, aktivist, ustanovitelj mirovniške organizacije Guš Šalom.

Njegove prispevke smo zbrali v dosjeju Sporočila miru iz dežele vojne.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.