Tiskane izdaje
Informacijska pooblaščenka Nataša Pirc Musar in kolumnist Sobotne priloge Dela sta napadla generalnega sekretarja vlade Boža Predaliča zaradi ne ravno posrečene pripombe o izbrisanih. »Kdo ve?« je zapisal na Twitterju. »Morda pa bo kdo od izbrisanih porabil odškodnino za tečaj slovenščine?«
Musarjeva je Predaliča prosila za malo več spoštljivosti, Crnkovič pa je napisal, da si kot generalni sekretar vlade na Twitterju ne more privoščiti nesramnosti in ga direktno pozval, naj se »unese« in »utihne«.
Reakcije so bile mešane: mnogi so zaušnico podprli, mnogi pa so se zgražali nad kršitvijo pravice do svobodnega izražanja, ki da velja tudi za generalnega sekretarja vlade.
Skratka, vprašanja:
• Ali imajo politiki in/ali vladni uslužbenci pravico, da izražajo svoja osebna mnenja na socialnih omrežjih?
• Ali imajo to pravico neglede na to, kakšna so ta mnenja?
• Z drugimi besedami, ali si lahko privoščijo, da so nesramni?
• Ali si lahko to privoščijo druge (napol) javne osebe, na primer novinarji?
• In nenazadnje, ali je na socialnih omrežjih sploh mogoče ločiti javno osebo od privatne? Zlasti politiki radi poudarjajo, da je Twitter (Facebook, blogi) stvar njihovih privatnih mnenja. Je to res ali je le iluzija?
Pišite nam na Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled. ali svoje mnenje delite z nami na Delovem Facebook profilu in Twitterju. Vaše komentarje bomo objavili v prispevku ob 18. uri.
