Oprijem identitete naroda

Za osvežitev spomina najprej nekaj ključnih zgodovinskih dejstev. Predvsem o grbu, o zastavi pa za zdaj morda samo to, da je oktobra leta 1941 prišla na sredo slovenske narodne zastave rdeča peterokraka zvezda, ki je na tem mestu ostala natanko pol stoletja.

Razvoj grba je bil pestrejši. Po sprejetju odloka o priključitvi slovenskega Primorja k Jugoslaviji septembra 1943 so na vznožje heraldičnega Triglava vrisali valovnice, ki ponazarjajo naše morje. Tam so oziroma sta še danes. Toda končna podoba tega republiškega simbola se je izoblikovala pozneje v okviru priprav na sprejetje ustave Ljudske republike Slovenije po drugem zasedanju Slovenskega narodnoosvobodilnega sveta (SNOS). Šest arhitektov in profesorjev je oktobra 1946 pripravilo osnutke republiškega grba, ki se – v diametralnem nasprotju s tistimi v letih 1991 in 2003 – po vsebinski zasnovi niso bistveno razlikovali, drugače pa je bilo z likovno izvedbo. Komisija se je soglasno odločila za izdelek arhitekta Branka Simčiča (1912–2011). Grb v rdeči barvi je v slovesni objavi ustave LRS natisnjen na prvem listu; pozneje je doživel še nekaj sprememb, predvsem seveda barvnih.

Dobili najbolj kritiziranega

Čas pa je tekel naprej. Burni dogodki v 80. letih prejšnjega stoletja so pripeljali do razpada SFRJ in osamosvojitve večno problematične severozahodne republike. Njene socialistične oznake je bilo seveda treba spremeniti. Strokovna komisija za državne simbole je leta 1991 dobila v presojo 87 predlogov. Izkazalo se je, da so vsi slabi. Še razpisnim pogojem ni ustrezal niti eden in podeliti ni bilo mogoče nobene nagrade, v ožji izbor pa so prišli štirje, med njimi tudi grb kiparja Marka Pogačnika. Večina poklicnih grafičnih oblikovalcev je razpis bojkotirala.

Razglasitev slovenske samostojnosti in suverenosti se je bližala, državnih simbolov pa še vedno nismo imeli. Ko so bili na voljo le še štirje dnevi, je predsednik skupščine France Bučar komisijo razpustil, bodoči slovenski grb pa izbral kar sam. Odločil se je ravno za Pogačnikovega in tako se je zgodilo, da imamo še danes prav tistega, ki ga je komisija za državne simbole najbolj kritizirala. Zatem se je lotil še zastave. Slovenski narodni iz leta 1848 je, v dogovoru s Cirilom Ribičičem in v nasprotju z izrecno zahtevo taiste komisije, da se na narodno zastavo ne sme dajati prav ničesar, dodal Pogačnikov grb in – nova slovenska državna zastava je bila nared. Skratka, tako rekoč zadnji hip sta jo morala rokohitrsko ustvariti dva politična funkcionarja.

Jasno je bilo, in večini še vedno je, da bo treba s takima simboloma prej ali slej nekaj narediti. Čeprav je res, da nekaterih pravzaprav nista skrbeli slaba kakovost in zastavoslovna nekorektnost, pač pa dejstvo, da je zastava preveč podobna ruski in slovaški in torej ni dovolj razlikovalna. Tega mnenja je bil tudi poslanec Jožef Školč, ki je leta 2001 prepričal več kot 70 kolegov v državnem zboru in vložil pobudo najprej za spremembo 6. člena slovenske ustave, ki (pre)podrobno opisuje državni grb in državno zastavo. Namesto ustave naj bi ju odtlej določal zakon, ki bi ga lahko sprejeli in spreminjali samo z dvetretjinsko večino. Zatem je državni zbor 9. junija 2003 razpisal javni anonimni natečaj za oblikovanje možnih elementov novih državnih simbolov Republike Slovenije (grba, zastave in simbola), za katerega je zelo široke »izhodiščne okvirne zasnove« določil predsednik komisije Stane Bernik. Rezultati natečaja so bili objavljeni ravno na današnji dan pred desetimi leti.

Prvo nagrado je dobil grafični oblikovalec Dušan Jovanović, ki je na zastavi in iz nje izrezanima simbolu in »grbu« v ozkih pasovih uporabil tradicionalne barve kar v jugoslovanski razporeditvi, na drugo mesto se je uvrstil K. R. z belim krogom na modrem polju ... In tako naprej v tem stilu. Lahko bi skratka rekli, da se je zgodba iz leta 1991 ponovila. Kaj pa predlog za spremembo 6. člena ustave? Na seji ustavne komisije državnega zbora 5. februarja 2004 je dokončno padel v vodo. Človek bi obupal.

Toda vse le ni tako črno, na področju celostno grafično podobo slovenske javne uprave zagotovo ne. Oblikovalci iz Gigodesigna so septembra 2009 pod vodstvom Matevža Medje kot udeleženci javnega natečaja za CGP našli prav(iln)o rešitev. In zmagali. Tako kot še precej njihovih kolegov, in posledično tudi pristojni na ministrstvu za kulturo, so le dojeli, kaj je pravi vseslovenski simbol. »Grb ostane heraldični simbol države, na ravni javne uprave ga zamenja znak, ki v sodobnem vizualnem jeziku sporoča vsebino grba,« je v razpisu med drugi poudaril naročnik oziroma ministrstvo. Povedano z drugimi besedami: glavna vsebina slovenskega grba je Triglav, znak mora torej prav tako biti ravno Triglav in ne kaj drugega. Tako je to razumela tudi velika večina sodelujočih oblikovalcev.

Nizka cena majhnih sprememb

Kar se tiče rešitev za grb in zastavo, se je po dveh fiaskih zelo jasno pokazalo, da morata biti strogo historični, in ne »dizajnerski«. Še več, v bistvu sploh ne potrebujemo novih, temveč le sedanji popravljeni različici. Pri grbu je to, na vso srečo, preprosto, pri zastavi pa bo moral biti poseg korenitejši, saj bi Bučar-Ribičičevo še najbolje opisali z izrazom slepa ulica. Vrniti se bo pač treba za dobrih dvajset let v preteklost, kot izhodišče vzeti zastavo Socialistične republike Slovenije in narediti to, kar bi morali že takrat (in paziti, da bo rezultat kolikor mogoče daleč od grafičnega znaka našega predsedovanja svetu Evropske unije iz prve polovice leta 2008!).

Posledice korenite spremembe grba bi bile veliko hujše oziroma dražje, saj bi si morali v tem primeru omisliti nove osebne izkaznice, potne liste, vozniška dovoljenja pa morda še kaj. Cena vsega tega bi bila visoka. Leta 2004 bi samo zamenjava potnih listov in osebnih izkaznic stala okoli 58.500.000 evrov (14 milijard tolarjev)! Po drugi strani pa bi vsak tujec, ki pozna naš sedanji grb, tudi novega oziroma popravljenega zlahka prepoznal kot slovenskega. Zato bi lahko obstoječi dokumenti te vrste tudi po uradnem sprejetju izboljšanega grba brez težav ostali veljavni – postopoma bi jih pač nadomestili novi, tako kot gre to denimo pri avtomobilskih registrskih tablicah.

To je pomemben praktični vidik. Toda kot vsi vemo, gre pri državnih simbolih tudi za identiteto naroda oziroma za njeno prijemališče, s tem pa hkrati za utrjevanje državljanske zavesti, od katere je med drugim odvisna tudi družbena solidarnost, ki je danes za obstoj Slovenije in slovenstva enako ali še bolj pomembna kot v času gospodarske konjunkture.