Ozaveščenost kot moralna dolžnost

Voditelji EU bodo konec tedna odločali o prihodnosti boja proti podnebnim spremembam, ki so en največjih in najzahtevnejših izzivov našega časa. Spopadanje s podnebnimi spremembami zahteva energetsko tranzicijo, ta pa močno posega v uveljavljena razmerja moči. Razprava o podnebno-energetski politiki je zato tako zelo zahtevna. V Bruslju se bo 23. in 24. oktobra sestal vrh voditeljev EU, na katerem bodo položili enega temeljnih kamnov nove globalne rešitve ukrepanja proti podnebnim spremembam. Slovenijo bo zastopal dr. Miro Cerar. Predstavniki EU bodo določili podnebno-energetske cilje EU za leto 2030 in tako poslali sporočilo ZDA, Kitajski in drugim velesilam o pripravljenosti ukrepanja najbogatejše regije na svetu. Države bodo svojo raven ambicij prilagajale v medsebojni primerjavi, zato bo ambiciozen načrt EU spodbudno vplival na načrte drugih držav, veljalo pa bo tudi obratno; nepripravljenost za ukrepanje bo okrepila druge velesile v prepričanju, da njim ni treba prevzeti svojega dela odgovornosti za podnebne spremembe.

Podnebna stvarnost

Poročilo največje skupnosti podnebnih znanstvenikov, zbranih na Medvladnem forumu za podnebne spremembe (IPCC), ki bo v sklepni obliki objavljeno 2. novembra, opozarja na velik obseg podnebnih sprememb, ki so posledica kurjenja fosilnih goriv. Poročilo ugotavlja, da v ozračju v zadnjih 800.000 letih še nikoli ni bilo toliko toplogrednih plinov (TGP), kot so CO2, metan in dušikovi oksidi. Posledično se je plašč toplogrednih plinov tako odebelil, da na planetu zadržuje preveč toplote, ki bi sicer ušla v vesolje. Več kot 97 odstotkov znanstvenikov se strinja, da je globalno segrevanje povzročil človek s kurjenjem fosilnih goriv in izsekavanjem tropskih gozdov. Od industrijske revolucije se je globalno ozračje že segrelo za 0,8 stopinje Celzija in tega ne moremo več spremeniti. Pomembno pa je, da začnemo takoj zmanjševati globalne izpuste toplogrednih plinov, z zmanjševanjem izpustov pa moramo nadaljevati vse do sredine stoletja, ko bi globalno gospodarstvo moralo delovati skoraj izključno brez fosilnih goriv. Če nam uspe, bomo ogrevanje ozračja verjetno omejili na dve stopinji Celzija v primerjavi s predindustrijsko dobo. Če nam ne uspe, se bo ozračje do konca stoletja segrelo za štiri do pet stopinj Celzija, na taki ravni pa bo ostalo še vsaj tisoč let.

Pritisk na človeške skupnosti

Znanstveniki so tudi proučili, kaj bi nebrzdane podnebne spremembe pomenile za človeštvo. Predvsem bi se povečalo število in intenzivnost pojavov, ki ji opažamo že danes. Pričakujemo lahko več vročinskih valov in suš. Več toplote v globalnem sistemu bi pomenilo več izhlapevanja vode iz oceanov in morij, to pa posledično pomeni več poplav in silovitejše orkane. Taljenje ledu na Grenlandiji in Antarktiki povzroča tudi vztrajno višanje gladine morja, katere posledica je ogrožanje obmorskih naselij po vsem svetu. Podnebne spremembe bodo imele velik vpliv na človeške skupnosti, na stotine milijonov ljudi se bo moralo preseliti zaradi širjenja puščav, nezmožnosti kmetovanja in naraščanja gladine morja. Množične podnebne migracije lahko povzročijo medkulturne in mednarodne napetosti, kar lahko vodi v nove oborožene konflikte. Glede na zadnje poročilo IPCC, ki je bilo objavljeno septembra 2013, Slovenija sodi v regijo, ki jo bodo podnebne spremembe prizadele bolj kot nekatere druge predele sveta. Moralna odgovornost Slovenije za ukrepanje je zato sorazmerno večja.

Rešitev je energetska tranzicija

Napovedi podnebnih sprememb se berejo kot teorija katastrofe, situacija pa kljub temu ni tako črna, kot se morda zdi. Strokovnjaki IPCC poudarjajo, da podnebne spremembe lahko obrzdamo s hitrim prehodom od fosilnih na obnovljive vire energije (OVE), z učinkovitejšo porabo energije in ustavitvijo izsekavanja gozdov. Obnovljivi viri še nikoli niso bili tako poceni, tehnologije pa se cenijo še naprej. Najhitreje se uvajajo sončne in vetrne elektrarne. Mednarodna agencija za energijo, ki je znana po svoji naklonjenosti klasičnim virom energije, je napovedala, da bo sončna energija do leta 2050 lahko zadovoljila 50 odstotkov vseh svetovnih potreb po energiji. V Evropi je največje rezultate na področju obnovljivih virov dosegla Nemčija. Imajo največ nameščenih sončnih in vetrnih elektrarn v Evropi, OVE pa predstavljajo že 27 odstotkov v proizvodnji elektrike. Pri energetski tranziciji na obnovljive vire energije je zanimiva tudi sprememba lastništva nad proizvodnimi viri. Sedemdeset odstotkov proizvodnje OVE v Nemčiji je v rokah kmetov, manjših in srednjih podjetij, skupnosti oziroma zadrug. Tem procesom niso naklonjene velike energetske družbe, ki razen redkih izjem večinoma nasprotujejo širjenju obnovljivih virov in ukrepom za povečanje energetske učinkovitosti. Projekti OVE so precej manjši, zato vanje investirajo manjši igralci, ki prej niso delovali v energetiki. Zanimiv je primer vasi v Nemčiji, kjer živi okoli 600 prebivalcev in se po velikosti lahko primerja s Senožečami. V nasprotju s Senožečani, ki večinsko nasprotujejo vetrnicam, so se prebivalci vasi Hörup odločili, da bodo skupaj investirali v vetrne elektrarne. Postavili bodo vetrni park v vrednosti 37 milijonov evrov, lastilo pa si ga bo 174 lokalnih prebivalcev.

Kaj je na mizi

Evropska unija se je pred leti zavezala tristebrnim ciljem za leto 2020 in izkazalo se je, da sistem deluje. Države EU so si določile cilje zmanjšanja izpustov TGP (20 odstotkov), zagotavljanja deleža OVE (20 odstotkov) in ustvarjanja energijskih prihrankov (20 odstotkov URE). Države članice so se prav tako zavezale, da bodo prevzele sorazmerno odgovornost za podnebne spremembe, zato bodo skladno s priporočili IPCC zmanjšale izpuste toplogrednih plinov za 80–95 odstotkov do leta 2050. To bi zagotovilo dobre možnosti, da bi obrzdali globalno segrevanje ozračja pri dveh stopinjah Celzija. Ker imajo energetski objekti večdesetletno življenjsko dobo, si je zdaj treba določiti cilje tudi za leto 2030. Če naj bi sledili načrtu 80–95 odstotkov zmanjšanja izpustov do leta 2050, si moramo za leto 2030 določiti temu primerne cilje. Evropske okoljevarstvene organizacije so si edine, da bi morali za 55 odstotkov zmanjšati izpuste TGP, to pa bi najbolje dosegli, če zagotovimo povečanje deleža obnovljivih virov na 45 odstotkov in zmanjšamo porabo energije (URE) za 40 odstotkov. S temi ukrepi bi sledili predvidenemu časovnemu načrtu ukrepanja. V nasprotju s tem je evropska komisija predlagala cilj 40-odstotno zmanjšanje TGP, 27-odstotni delež OVE in 30 odstotkov URE. Uradno stališče Slovenije je, da z določenimi pripombami načelno podpira predlog komisije.

Slovenci so svoje povedali

Slovenijo bo na vrhu EU zastopal predsednik vlade dr. Miro Cerar. V dosedanjih ravnanjih si je dr. Cerar prizadeval v politiko uvesti visoke moralne standarde. Tak pristop državljanke in državljani Slovenije pozdravljajo, kar so pokazali na državnozborskih volitvah in kažejo v nadaljnji podpori SMC. Slovenci pa so dr. Cerarju podelili mandat tudi na področju okoljevarstva. Raziskava javnega mnenja Mnenje Slovencev o energetski neodvisnosti in obnovljivih virih energije (Ipsos, 2014) je pokazala, da je Cerarjeva vlada dobila tudi mandat za ukrepanje na področju podnebno-energetske politike. Enaindevetdeset odstotkov Slovencev namreč podpira napredne podnebno-energetske cilje EU. Tudi druge raziskave kažejo visoko ozaveščenost Slovenk in Slovencev o podnebnih spremembah in veliko podporo rešitvam, kot so obnovljivi viri in zmanjšanje porabe energije. Slovenci so svoje povedali, zdaj je na vrsti predsednik vlade. Cerar lahko na vrhu EU zastopa jasno izraženo voljo prebivalk in prebivalcev Slovenije ter podpre tiste voditelje evropskih držav, ki si prizadevajo za odločnejše cilje na področju TGP, OVE in URE. To je lahko zgodovinski prispevek Slovenije k evropskim in posledično globalnim prizadevanjem za obrzdanje podnebnih sprememb. Gre za priložnost in hkrati veliko moralno dolžnost.

–––––– Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.

Dejan Savić, zastopnik za energetsko politiko Greenpeace v Sloveniji