Pajčolan skrivnosti nad kršitvami pravic

Čas je, da vlade evropskih držav prevzamejo odgovornost za sodelovanje v nezakonitem programu »izrednih izročitev«, ki ga je Cia izvajala po 11. septembru 2001.  

Objavljeno
10. september 2013 23.00
Nils Muižnieks
Nils Muižnieks

Pred dvanajstimi leti je med terorističnim napadom na New York in Washington umrlo skoraj tri tisoč ljudi. Med obletnicami se lahko primerno poklonimo spominu nedolžnih žrtev, hkrati pa dobro razmislimo o tem, kako so se na teroristični napad odzvali v ZDA in Evropi. Z dopuščanjem nezakonitih priporov in spornih zasliševalskih metod, med drugim tudi mučenja, so povzročili še več trpljenja in kršili človekove pravice.

Vse do danes vlade niso pripravljene razkriti resnice in prevzeti odgovornosti za sodelovanje v nezakonitem programu »izrednih izročitev« – program je dopuščal ugrabitve, priprtja in trpinčenje osumljenih terorizma –, ki ga je Cia izvajala v Evropi med letoma 2002 in 2006. Marsikje so z zlorabo posebnih pravic, ki jih omogoča oznaka državne skrivnosti, preprečevali sodne in parlamentarne pobude, s katerimi so nekateri poskušali ugotoviti odgovornost. Včasih je res treba zaščititi državo z uvedbo državnih skrivnosti, vendar jih nikoli ne bi smeli uporabiti kot izgovor za prikrivanje hudih kršitev človekovih pravic.

Pravni izzivi

Trinajstega decembra 2012 je evropsko sodišče za človekove pravice močno vznemirilo svet državnih skrivnosti. V primeru El Masri proti nekdanji jugoslovanski republiki Makedoniji je sodišče prvič razsojalo o ravnanju države članice, ko je ta sodelovala v zloglasnem Cijinem programu. Sodišče je odločilo, da je država odgovorna za to, da je Cijina skupina za izredne izročitve mučila tožnika v navzočnosti makedonskih uradnih predstavnikov, poleg tega je država odgovorna za ponižujoče ravnanje s tožnikom, medtem ko je bil ta neomejeno dolgo priprt. Sodišče je tudi odločilo, da država ni izpolnila svojih obveznosti in ustrezno preučila obtožb o neprimernem ravnanju s tožnikom in neomejeno dolgem priporu, prav tako ni tožniku zagotovila primerne odškodnine.

Sodišče bo morda kmalu še bolj razkrilo nezakonito početje, značilno za Cijin program, če se bo odločilo proučiti tožbi, ki sta ju vložila Abu Zubajda proti Poljski in Litvi ter Al Naširi proti Poljski in Romuniji. Oba sta osumljena terorizma in zaprta v Guantanamu, v tožbah pa obtožujeta omenjene države, da niso ustrezno preiskale neprimernega ravnanja z njima med priprtjem in prevozom v ZDA.

Prikrivanje odgovornih

Natančno poročilo, ki ga je februarja 2013 objavila organizacija Open Society Justice Initiative, poudarja, da je z ameriško agencijo sodelovalo 25 evropskih držav.

Ljudi, ki so sodelovali pri Cijinem programu, so doslej obsodili samo v Italiji, kjer je leta 2009 kazensko sodišče v odsotnosti obsodilo 23 ameriških državljanov – med njimi samo eden ni bil Cijin agent – in pet italijanskih agentov tajne službe zaradi neprimernega ravnanja z muslimanskim klerikom Hasanom Mustafo Osamo Nasrom, znanim tudi pod imenom Abu Omar, ki so ga leta 2003 ugrabili na ulicah Milana in ga izročili Egiptu.

Sodstvo je dobro opravilo svoje delo tudi v Nemčiji in Veliki Britaniji. V Nemčiji so münchenski tožilci leta 2007 izdali tiralice za trinajstimi Cijinimi agenti in jih poslali Interpolu. Vendar nemška vlada zaradi pritiskov svoje ameriške zaveznice doslej ni bila pripravljena zahtevati izročitve. V Veliki Britaniji so sodniki vlado prisilili, da je izplačala zelo visoke odškodnine šestnajstim ljudem, ki so obtožili britansko varnostno službo, da je omogočila njihov prevoz v tujino, kjer so jih zasliševalci mučili. Britanska vlada je doslej zanikala kakršno koli odgovornost.

Tudi na Švedskem so se odločili izplačati odškodnine, ker je država pomagala pri izredni izročitvi dveh egiptovskih prosilcev za azil.

V vseh drugih državah so storili zelo malo, da bi popravili svoje napake, ali pa jih sploh niso poskušali popraviti.

Na Poljskem so se preiskave začele šele tri leta po tem, ko so razkrili prve verodostojne podatke, trajale pa so dolgih pet let, predvsem zaradi neprimernega političnega vmešavanja v delo tožilcev in ker ZDA niso bile pripravljene sodelovati pri preiskavah. Večkrat je bilo slišati dvome o učinkovitosti preiskav, med drugim v tretjem poročilu Dicka Martyja o Cijinem programu priprtja in izročitve oseb. Njegovo poročilo je leta 2011 sprejela parlamentarna skupščina Sveta Evrope.

V Litvi, ki zdaj predseduje svetu Evropske unije, so bili precej manj dejavni. Leta 2011 je državni tožilec dokončal enoletno kazensko preiskavo, ne da bi kogar koli obtožil. Mednarodne nevladne organizacije za človekove pravice so nato razkrile dodatne informacije, leta 2012 pa je evropski parlament z resolucijo pozval Litvo, naj spet sproži kazensko preiskavo o sodelovanju države pri Cijinem programu, vendar se doslej ni še nič zgodilo. Tudi odbor za preprečevanje mučenja je leta 2011 v svojem poročilu preiskavo označil za počasno, nenatančno in premalo temeljito ter opozoril, da Litva še ni predstavila podatkov, ki so jih zahtevali, da bi ugotovili, ali je bila preiskava državnega tožilca res učinkovita.

V Romuniji tako vlada kot parlament (ta je opravil samo površno preiskavo) vztrajno zanikata, da bi kogar koli skrivno priprli, čeprav so na voljo zanesljivi dokazi, ki jih je razkril predvsem Dick Marty v svojem poročilu leta 2007, na voljo pa so tudi dokazi v memorandumu, ki ga je marca 2012 moj predhodnik Thomas Hammarberg poslal romunskemu državnemu tožilcu.

Druge države, med njimi so Avstrija, Azerbajdžan, Belgija, Bosna, Hrvaška, Ciper, Češka, Gruzija, Grčija, Islandija, Irska, Portugalska, Španija, Turčija in Velika Britanija, še vedno niso priznale popolne odgovornosti za sodelovanje pri nezakonitem ameriškem programu. Priznati morajo predvsem to, da so letalom z izročenimi osumljenci dovolile uporabo svojega zračnega prostora in letališč, da so ujele in predale osebe Združenim državam Amerike in jih pomagale zasliševati ter da so vedele za skrivna priprtja in izredne izročitve.

Kako zagotoviti priznanje

Države članice morajo sprožiti nujne politične in sodne pobude, da bi odpravile oznako skrivnosti, s katero vlade skrivajo svojo odgovornost.

Poljska mora dokončati svoje preiskave, javno objaviti njihove rezultate in soditi vsem odgovornim, tudi če bodo med njimi najvišji državni predstavniki.

Litva, Romunija in druge države, ki še niso pojasnile svoje vloge, morajo sprožiti resne, neodvisne in učinkovite preiskave.

Nemčija mora zahtevati izročitve oseb, za katerimi je razpisala tiralice leta 2007, Velika Britanija pa mora pojasniti svojo vlogo pri spornih dogodkih, med drugim mora objaviti poročilo sira Petra Gibsona o sodelovanju države pri izročitvah in mučenju.

Evropske države je treba pri tem ustrezno podpreti. Evropska unija jih mora podpirati in prepričati ZDA, naj dosledno sodelujejo v preiskavah, med drugim tako, da omogočijo pristojnim evropskim preiskovalnim in sodnim organom, da se pogovorijo z Al Naširijem in Abu Zubajdom.

In končno, vse članice Sveta Evrope morajo zagotoviti, da bo delovanje varnostnih agencij mogoče preverjati z neodvisnim nadzorom in sodno preiskavo.

Cijin program izročitve in skrivnega priprtja ni samo huda politična napaka: je predvsem resna kršitev temeljnih človekovih pravic. Odgovorni še vedno niso kaznovani, to pa pomeni, da je ugled demokracije in pravne države resno omadeževan, poleg tega s takšnim početjem žalijo žrtve in vrednote, v imenu katerih so se začeli bojevati proti terorizmu. Skrajni čas je, da popravijo to napako.

***

Nils Muižnieks, komisar Sveta Evrope za človekove pravice

 Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.