Tiskane izdaje
Razvoj človeštva je v največji meri odvisen od inovacij. Človek, kot razmišljujoče bitje, ima razvito sposobnost kritičnega razmišljanja in objektivnega ter pogosto tudi subjektivnega vrednotenja dognanj. Brez zveznega nadgrajevanja izumljenega in obveznega dodajanja novega bi še danes živeli v votlinah.
Obstajajo pa nekatere iznajdbe, ki so se ohranile tisočletja, in ena izmed njih je zagotovo papir. Izumili so ga leta 105 po n. š., na Kitajskem, izum pa pripisujejo kitajskemu ministru Cai Lunu. Vse od tedaj je papir po svoji osnovni sestavi ostal nespremenjen. Gre za preplet rastlinskih vlaken, zapolnjenih s polnilom.
Krhka trajnost
Razvoj izdelave papirja je danes resda precej drugačen od prvotne ročne izdelave, vendar se je njegova funkcija skozi tisočletja ohranila: papir nam služi kot primarni nosilec informacij. V nobenem obdobju »novodobnih« iznajdb se ni bilo treba papirju tako zelo truditi za svoj obstoj, kot se mora v dobi »digitalnih medijev«. Ti mu grozijo z izumrtjem že vse od »daljnega« 1980., ko so se osebni računalniki začeli množično pojavljati. Papir ima eno od poglavitnih težav in ta je, da je samoumeven, podobno, kot je tekstil. Vedno nam je na razpolago. Imamo ga v izobilju. Toda v trenutku, ko nam ga zmanjka, se problem zdi večji, kot je, in se za delček trenutka celo zavemo njegovega neizmernega uporabnega potenciala. Pojavlja se na več mestih, kot si lahko predstavljamo, le da ga ne zaznamo, ker je vedno tam, ko in kjer ga potrebujemo.
Digitalizacija zapisane vsebine ima svojo prednost pred papirjem v tem, da je mogoče večkratno prilagajanje tudi že zapisane in/ali objavljene vsebine, medtem ko natisnjena beseda ostaja trajna. Po eni strani je to slabost papirja, saj ne omogoča nenehnega spreminjanja vsebin, po drugi strani pa je njegova trajnost lastnost, ki nam omogoča, da beremo zgodovinske zapise brez večjih težav. Da preberemo zapis, npr. iz leta 1765, ne potrebujemo posebne programske, niti strojne opreme.
V splošnem smo postali preveliki ekstremisti. Brž ko se pojavi nekaj novega, postane vse, kar je bilo znano pred tem, nepotrebno. Danes smo mesojedci, jutri vegani. Pozabljamo na osnovni evolucijski uspeh narave, to je zmernost in uravnoteženost. Vrlini, ki ju je svet kapitalizma povsem ovrgel. Za zagotavljanje večjega dobička je danes modna populistična promocija neuporabe papirja. Kar je najhuje, pod zavajajočimi tržnimi slogani, kakršen je eden najpogostejših, »preidite na digitalno poslovanje in skupaj bomo rešili 22 dreves«.
Papirna industrija za svoj proizvodnji proces pridelave osnovnega gradnika, tj. celuloznega vlakna, ne uporablja izključno sveže posekanih dreves. Povsem dobri so tudi drevesa iz gozdov, ki jih je prizadela zimska pozeba (žled) in veje. S tem, ko se gozdovi čistijo, postanejo bolj zračni in vitalnješi.
Zanašanje na papir ...
Evropa se sooča s staranja prebivalstva, poleg tega se ubada z zaraščanjem kmetijskih površin. Papirna industrija je tako neke vrste metla za gozdove, z vsaj dvojnim pozitivnim učinkom. S tem, ko celulozna vlakna predelamo v papir in lesa ne zažgemo, ohranjamo čistejše ozračje, saj se v lesu vezani ogljikov monoksid ne sprošča v okolje, zapisana beseda pa ohranja svojo sporočilno vrednost skozi tisočletja. Ne pravim, da bi vse moralo biti zapisano na papirju in da je digitalno neuporabno. Menim le, da je potrebna razumna presoja med izključno enim ali drugim zapisom, v nobenem primeru pa ne samo ena oblika izvornosti (papir/trdi disk). Podatki, ki so kratkotrajnega značaja, naj se ohranjajo v elektronski obliki. Uporabnost papirja, ki je po definiciji ploščat, porozen material, pretežno sestavljen iz rastlinskih vlaknin ter je primarni nosilec informacij, pa ni omejena izključno na sporočilno vrednost.
Proizvodni segment papirne industrije, ki proizvaja higienski papir, je vsako leto v porastu za vsaj pet odstotkov. Podoben trend rasti ima tudi embalažna industrija, ki svojim proizvodom dodaja »pamet«, da bi podobno, kot to počno »pametni telefoni«, razmišljala namesto nas. Na embalaži so natisnjeni podatki, iz katerih izvemo, ali ima izdelek še veljaven rok uporabnosti ali je že pretekel, ali je zdravilo bilo med prevozom izpostavljeno višjim temperaturam, kot je v normativu predpisano, in je zato postalo nevarno za zdravje, navodila za uporabo v lokalnem jeziku najdemo, ko pritisnemo na natisnjeni gumb itd.
Vse to so načini, kako zvišati dodano vrednost proizvodom, jih posodobiti in jim na ta način zagotoviti obstoj. Pa je vse to potrebno? Na žalost moram pritrditi. Zakaj na žalost? Ker se vse preveč zanašamo na tehnologijo in premalo na lastni um. Kam nas to vodi? Če sem ekstremen, nazaj v jame, h kamnom. Človek je razmišljujoče bitje, ki pa z uvedbo tehnologij, ki »razmišljajo« namesto njega, postaja ponovno zgolj bitje, ki sledi navodilom, pravilnikom, uredbam, zakonom ipd. Najlažje je prenesti krivdo na koga drugega – pogosto na proizvajalca, napravo, državo itd. Ker so stvari v določenih pogledih ušle povsem izpod nadzora, je kot varovalo postal zapis na papirju. In krog se ponovno sklene.
Kako staro je
Knjiga je oblika, ki zvišuje stopnjo pismenosti na svetu in nas ohranja mentalno močne. Svetovna populacija narašča. Tako tudi potreba po vseh oblikah papirja, vendar se gozdovi ne izsekujejo za potrebe papirne industrije, kot je mnogokrat napačno predstavljeno. Gozdovi se krčijo za pridobivanje kmetijskih površin, na katerih se goji hrana za rastočo svetovno populacijo. Ker so naravni viri omejeni, je ponovna uporaba surovin neizogibna in nujno potrebna.
V tem segmentu ima papirna industrija veliko prednost – papir je narejen iz povsem naravnih materialov (celulozna vlakna in kalcijev karbonat). In ponovno naletimo na še en ekstrem, ki ga je sposoben človek. Uporaba zgolj in izključno sekundarne surovine pri proizvodnji novih produktov. Ravnovesje med primarno in sekundarno surovino bi moralo biti vodilo vsem t. i. »zelenim« naročilom. Proizvodnje hitrosti se nenehno zvišujejo. Uporaba izključno sekundarnih celuloznih vlaken v proizvodnji papirja mu ne omogoča visokih proizvodnih in dodelavnih postopkov.
Hitrosti proizvodnje papirja danes presegajo 2000 metrov na minuto, širine 8 metrov. Ker je v določenem trenutku papirni trak »odprt« oz. nepodprt na precejšnji površini, je nujno dodajati v proizvode, ki so deklarirani kot 100-odstotno reciklirani, tudi sveža primarna celulozna vlakna, saj izdelku zagotavljajo ustrezne fizikalno-mehanske lastnosti. Tako se izognemo trganju papirja. Tega se laična javnost sicer ne zaveda, pa niti ni potrebe, da bi se. Toda če hočemo imeti papir iz 100-odstotno reciklirane vlaknine, je to nerealno in utopično, saj moramo upoštevati tehnološke omejitve, ki izhajajo iz fizike in mehanike polimerov, del tega podpodročja, tj. viskoelastičnost, pokrivam v znanstvenoraziskovalnem delu.
Papirji, kot polimerni materiali, niso izjema. Njihovo viskoelastično obnašanje je resda 10-krat manjše od preostalih naravnih ali sintetičnih materialov, vendar v nobeni točki ne bi smelo biti prezrto. Zaradi majhnega obsega zaznavnih sprememb je tudi nekoliko manj pogosto preučevano. Najbolj intenzivno so se mu posvečali med letoma 1930 in 1960, nato pa vse do danes skoraj nič več. Strojna oprema je doživela že svojo četrto industrijsko revolucijo, medtem ko se je pojmovanje in dojemanje odzivnosti papirja na zunanje vlečne sile ohranilo na nivoju druge industrijske revolucije. Zvišanje proizvodnih hitrosti je možno le pod pogojem, da jih proizvodnji material prenese. Če se papir pogosto trga, je treba hitrost znižati oziroma je treba v papir dodati ustrezno močna in dolga celulozna vlakna, ki tvorijo homogeno vlakninsko mrežo.
Celulozna vlakna
Razvoju in željam po udobju se ne moremo upreti. Odgovorni smo za to, kar delamo, in tudi za to, česar ne delamo. Zgodovina je zapisana na papirju. Prihodnost prav tako.
dr. Klemen Možina,
Univerza v Ljubljani, Naravoslovnotehniška fakulteta
––––––
Prispevek je mnenje avtorja
