Tiskane izdaje
Tako v strokovnih in akademskih razpravah o državljanski vzgoji kot tudi v vsakdanji šolski praksi se pogosto spopadamo z izzivi in problemi, na katere nimamo enopomenskega pogleda, še manj pa jasen ali prepričljiv odgovor na nekatera temeljna vprašanja tega vsebinskega področja. Je enako obravnavanje zadosten pogoj državljanske enakosti? Ali naj pri pouku spodbujamo razpravo o protislovnih vsebinah ali naj se – zaradi moralnega statusa določenih vsebin – le-teh izogibamo? Kdaj – in kako – naj zagotovimo sprejemanje in vključevanje različnosti v vsakdanji pedagoški praksi? Katere so meje strpnosti? Itn.
Zadevo dodatno zaplete tudi dejstvo, da je odziv politikov na različne družbene probleme v najboljšem primeru enostranski oziroma dvoumen. Komentar nemške kanclerke Angele Merkel in angleškega premiera Davida Camerona o smrti multikulturalizma, obuditev enakih možnosti kot osrednjega ideala tako imenovanih »ameriških sanj«, ki ga je v zaključnem delu svojega drugega inavguracijskega govora poudaril ameriški predsednik Barack Obama, ponavljajoče se zahteve nekdanje evropske komisarke za pravosodje Vivian Reading o ničelni toleranci kot najustreznejšem orožju za spopadanje z različnimi družbenimi problemi (na primer sovražni govor, nasilje itn.) ter poziv francoskega predsednika Françoisa Hollanda, naj državljani v času ekonomske in gospodarske krize pokažejo svoj ekonomski patriotizem, so zgolj nekateri izmed primerov, pri katerih so pojmi, ki jih tradicionalno povezujemo z državljansko vzgojo, spet v ospredju.
Med njimi gotovo izstopa problematika patriotizma, ki je bil v svoji dolgi zgodovini pogosto predmet različnih protislovij in številnih nesoglasij. Vse od terorističnih napadov 11. septembra 2001 v New Yorku ter 7. julija 2005 v Londonu je tudi v samem središču razprav o vlogi in pomenu javnega šolanja pri vzgoji državljanov kot polno sodelujočih članov politične skupnosti, kot tudi v razpravah o omejevanju temeljnih pravic in svoboščin posameznikov, kar je bil eden od temeljnih ugovorov zoper tako imenovano »patriotsko« zakonodajo v ZDA po terorističnih napadih 11. septembra 2001.
Sicer pa velja patriotizem – tako zgodovinsko kakor tudi konceptualno – za eno od temeljnih lastnosti, ki opredeljuje samo bistvo posameznikove navezanosti, identifikacije in lojalnosti do politične skupnosti, ter osnovno vrlino, ki jo povezujemo z državljanstvom kot političnim pojmovanjem posameznika. Kljub svoji osrednji vlogi v panteonu političnih idealov, ostaja patriotizem eden od najbolj protislovnih konceptov v politični teoriji nasploh. Ne nazadnje je bila pripravljenost umreti ali ubijati za svojo domovino – tradicionalno gledano – pravzaprav najgloblji in najbolj pristen način izražanja patriotizma.
Medtem ko ga njegovi zagovorniki utemeljujejo kot najbolj elementaren odnos posameznika do politične skupnosti, katere član je [kot dolžnost ali kot obveznost], in kot temeljno državljansko vrlino, ga njegovi kritiki opisujejo kot moralno problematičnega, teoretično pomanjkljivega in zastarelega ali celo politično nevarnega. Prav zato odpira problematika patriotizma tudi veliko ločenih vprašanj okoli ustreznosti oziroma primernosti njegovega kultiviranja v procesu vzgoje in izobraževanja. Je patriotizem zaželen, moralno dopusten ali pa bi ga bilo treba zavrniti, glede na dejstvo, da je bil pogosto eden od najpomembnejših motivacijskih dejavnikov, povezanih s konflikti in nasiljem?
Čeprav ga – tako intuitivno kakor tudi teoretično – definiramo kot »ljubezen do domovine«, so razprave o tem družbenem fenomenu vse prej kot neproblematične ali anemične. Na primer rimski poet Horacij ga je označil za najvišjo obliko političnega sentimenta, saj je v Odah zapisal, »Sladko in častno je umreti za svojo domovino« [Dulce et decorum est pro patria mori]. Po drugi strani so Lev Tolstoj, Mark Twain, Oscar Wilde ter številni drugi literati patriotizem opredelili kot nekaj nemoralnega in vprašljivega oziroma celo kot »vrlino zlobnih« ter kot »poslednje zatočišče podležev«. Prav zato je za zagovornike liberalizma ter drugih »emancipatoričnih« projektov [praviloma] »leve« politične provenience kritika patriotizma ter možnih zlorab le-tega – v veliki meri – stvar političnega bontona, kar njegovim zagovornikom pušča nemalo manevrskega prostora.
Ni torej presenetljivo, da ga kritiki izenačujejo z nereflektiranim oziroma selektivnim odnosom do preteklosti, z izključevalnim odnosom v sedanjosti, saj naj bi neupravičeno diskriminiral tiste, ki niso člani določene politične skupnosti, ter z nevoluntarističnim pojmovanjem pripadnosti skupnosti. Kot tak naj bi bil patriotizem nereflektiran [preteklost], diskriminatoren, izključevalen ter asimilativen in homogenizirajoč [sedanjost] kakor tudi determinističen [prihodnost]. Čeprav je zagovor patriotizma torej vse prej kot neproblematičen, njegova kritika pa vse prej kot enopomenska, ohranja patriotizem vse od Habermasove artikulacije »ustavnega patriotizma« status resnega akademskega fenomena. Podobno kot Jürgen Habermas so tudi številni drugi avtorji patriotizem utemeljili na zavezanosti temeljnim vrednotam in načelom sodobne pluralne družbe, tak primer so »kozmopolitski patriotizem« (K. A. Appiah), »patriotizem najboljše tradicije« (L. Blum), »demokratični patriotizem« (E. Callan), »državljanski patriotizem« (C. Laborde), »zmerni patriotizem« (S. Nathason).
Poleg že tako visokega kupa nesoglasij med njegovimi kritiki in zagovorniki se zadnji spopadajo še s tako imenovanim »problemom ekspresivnosti«, ki odpira vprašanje, »kaj šteje za legitimni način izražanja patriotizma«. Je to dvig zastave, petje himne, državljanska nepokorščina, kritičnost do nosilcev javnih funkcij ali problematiziranje določenega zgodovinskega dogodka oziroma osebe? Kakor v svoji knjigi True Patriot Love poudarja kanadski zgodovinar, nekdanji politik in novinar Michael Ignatieff: »[Medtem ko] je ljubezen do domovine treba deliti, pa čustva, ki so skupna, niso nujno enaka za vsakega državljana. Patriotizem je sporno čustvo, ker so tudi države sporni prostori. Državljani se med seboj ne strinjajo o tem, za kaj bi se morala domovina zavzemati, kaj pomeni njena tradicija in kakšno pot naj bi šla v prihodnosti.«
Hkrati se v razpravi o patriotizmu srečamo tudi s tako imenovanim »problemom dvojnih meril«. Morda najbolj znan je primer Gavrila Principa, ki je 28. junija 1914 v Sarajevu izvedel atentat na avstrijskega nadvojvodo in prestolonaslednika Franca Ferdinanda, ki velja za enega od ključnih dogodkov, ki so povezani z začetkom prve svetovne vojne. Medtem ko je bil za eno stran pripoznan kot borec za svobodo, njegovo dejanje pa označeno za patriotsko par excellence, je bil za drugo stran pripoznan kot terorist. Osnovni izziv tega problema je torej nezmožnost artikulirati »objektivne« standarde, na podlagi katerih bi lahko nepristransko vrednotili vlogo in pomen določenega zgodovinskega dogodka ali osebnosti.
Prav zaradi teh in več drugih problemov ter izzivov, se je tako pri zagovornikih kot tudi pri kritikih patriotizma težko znebiti občutka, da je na obeh straneh razprave vključen »avtopilot«, ki sicer vodi smer razprave, a zgreši samo bistvo, saj ga zagovorniki praviloma nekritično zagovarjajo, kritiki pa razvrednotijo z očitkom o njegovi moralni inferiornosti. V času, ko izgovorov za vse manjše zaupanje v institucionalni okvir sodobne pluralne družbe ter vse nižjo volilno udeležbo [počasi] zmanjkuje, ksenofobni nacionalizem in verska nestrpnost pa nista več omejena zgolj in samo na »lokalno folkloro«, osnovni problem patriotizma in njegove teoretizacije torej ni, da ostajajo različna vprašanja o tej problematiki neodgovorjena, ampak da nekatera temeljna vprašanja sploh še niso bila postavljena.
––––––
Prispevek je mnenje avtorja
Dr. Mitja Sardoč, programska skupina Družbena pogodba v 21. stoletju Pedagoški inštitut, Ljubljana
