Tiskane izdaje
V Hamelinu, majhnem mestu v Nemčiji (ne tako daleč stran od kraja, v katerem sem se rodil), so se namnožile podgane. Obupani meščani so poklicali lovilca podgan in mu obljubili tisoč zlatnikov, če jih bo rešil nadloge. Lovilec podgan je vzel v roke svojo piščal in zaigral tako prijetno melodijo, da so vse podgane prilezle iz svojih lukenj in se mu pridružile. Vodil jih je do reke Weser, v kateri so vse podgane utonile. Ko so meščani spoznali, da nevarnosti ni več, niso hoteli izplačati obljubljenega plačila. Zato je piskač spet prijel za piščal in zaigral še prijetnejšo melodijo. Očarani mestni otroci so se zbrali okoli njega in mu sledili do reke, v kateri so nato utonili.
Benjamin Netanjahu je naš piskač. Prebivalci Izraela so očarani nad njegovimi melodijami in mu slepo sledijo do reke. Tisti meščani, ki vedo, kaj se dogaja, samo opazujejo dogajanje. Ne vedo, kaj bi storili. Kako naj rešijo otroke?
Izraelski mirovni tabor je obupan. Na obzorju ni videti odrešenika, zato mnogi samo sedijo pred svojimi televizorji križem rok. Preostali debatirajo. Se bo odrešitev pojavila v Izraelu ali bo prišla od zunaj? Najnovejši udeleženec debate je Amos Šoken, lastnik časopisa Haaretz. Pred kratkim je napisal enega svojih redkih člankov, v katerem trdi, da nas zdaj lahko rešijo samo zunanje sile.
Najprej naj povem, da občudujem Šokena. Haaretz (Dežela) je ena zadnjih trdnjav izraelske demokracije. Preklinja in sovraži ga vsa desničarska večina, ker časopis vodi intelektualni boj za demokracijo in mir. In to počne v času, ko so tiskani mediji v finančnih težavah, tako v Izraelu kot drugod po svetu. Na podlagi lastnih izkušenj lastnika in urednika revije − ki je izgubil to bitko − dobro vem, kako herojsko in frustrirajoče je to delo. Šoken v svojem članku trdi, da je boj za rešitev Izraela znotraj države brezupen, zato bi morali podpreti pritiske, ki prihajajo od zunaj − čedalje odločnejše globalno gibanje, ki politično, ekonomsko in akademsko bojkotira Izrael. Takšno stališče podpira še en ugleden Izraelec − Alon Liel, nekdanji veleposlanik v Južni Afriki in sedanji univerzitetni profesor. Liel na podlagi lastnih izkušenj trdi, da je prav globalni bojkot povzročil propad apartheida. Nikakor ne poskušam nasprotovati trditvam takšnega strokovnjaka, saj nikoli nisem obiskal Južne Afrike in se sam prepričal, kaj se tam dogaja. Vendar sem se pogovarjal s številnimi tamkajšnjimi prebivalci, tako temnopoltimi kot belci, in moj vtis je nekoliko drugačen.
Zelo vabljivo se zdi primerjati sodobni Izrael z apartheidom v Južni Afriki. Primerjava se ponuja skoraj sama od sebe. Toda kaj nam to pove? Na Zahodu prevladuje prepričanje, da je prav mednarodni bojkot grozljivega apartheidskega režima zlomil njegovo hrbtenico. To je zelo pomirjujoč pogled. Vest vsega sveta se je zbudila in razbila malopridneže.
Vendar je to pogled od zunaj. Pogled znotraj države se zdi precej drugačen. Pogled od znotraj ceni pomoč mednarodne skupnosti, vendar zmago pripisuje boju temnopoltega prebivalstva, ki je bilo pripravljeno trpeti ter je bilo dovolj junaško in vztrajno. Na različne načine, tudi s terorizmom in z napadi, je nazadnje poskrbelo, da se je obdobje apartheida končalo. Mednarodni pritisk je pomagal, da so belci doumeli, da so čedalje bolj osamljeni. Nekateri ukrepi, denimo mednarodni bojkot južnoafriških športnih moštev, so bili še posebej boleči. Toda brez boja temnopoltega prebivalstva bi bil mednarodni pritisk neučinkovit. Zelo veliko so k zmagi prispevali beli Južnoafričani, ki so dejavno podpirali boj temnopoltega prebivalstva, med drugim tudi terorizem, čeprav so pri tem izjemno veliko tvegali. Mnogi med njimi so bili Judje in nekateri so zato pobegnili v Izrael. Eden od njih je bil moj prijatelj in sosed Arthur Goldreich. Nekaterim se bo morda zdelo nenavadno, vendar je izraelska vlada podpirala apartheidski režim.
Celo površna primerjava obeh primerov pokaže, da uživa izraelski apartheidski režim veliko prednosti pred Južno Afriko. Južnoafriške bele vladarje je zaničeval ves svet, ker so razmeroma odkrito podpirali naciste med drugo svetovno vojno. Judje so bili žrtve nacistov. Holokavst je izjemno dragocena prednost izraelske propagande, ki jo ta s pridom izkorišča. To velja tudi za označevanje vseh kritikov Izraela za protisemite − takšno ravnanje je dandanes zelo učinkovito orožje. (Moja najnovejša ugotovitev: »Kdo je protisemit? Nekdo, ki govori resnico o zasedbi.«)
Močne judovske skupnosti po vsem svetu so vedno nekritično podpirale izraelsko vlado, medtem ko južnoafriški belci o takšni podpori niti sanjati niso mogli. Poleg tega ni nikjer na obzorju nikakršnega Nelsona Mandele. Vsaj ne po osamitvi in umoru Arafata. Razmišljanje, ki pravi, da so bili belci v zahodnem svetu tisti, ki so rešili temnopolte v Južni Afriki, ne pa sami temnopolti Južnoafričani, je nekoliko rasistično, čeprav se sliši paradoksalno.
Oba primera se močno razlikujeta še po nečem. Judovski Izraelci so otrdeli po stoletjih preganjanja v krščanskem svetu, zato se lahko na zunanji pritisk odzivajo drugače, kakor bi lahko pričakovali. Zunanji pritisk lahko doseže obratne učinke od tistih, ki bi jih rad dosegel. Ponovno lahko potrdi staro judovsko prepričanje, da Jude preganjajo ne zaradi tega, kar počnejo, ampak zaradi tega, kar so. To je ena najprepričljivejših Netanjahujevih trditev. Pred leti je vojaška zabaviščna skupina pela in plesala ob veseljaški melodiji pesmi, ki se je začenjala takole: »Ves svet je proti nam,/vendar nam je prekleto malo mar za to ...«
To je povezano tudi s kampanjo za bojkot, umik naložb in sankcije proti Izraelu. Pred 18 leti smo bili skupaj s prijatelji prvi, ki smo razglasili bojkot na izdelke iz naselbin na zasedenih ozemljih. Hoteli smo razdeliti Izraelce in naseljence. Zato nismo razglasili bojkota, ki bi veljal za ves Izrael in bi pošiljal navadne Izraelce v objem naseljencev. Zavrniti je treba samo neposredno podporo naselbinam. Še vedno nisem spremenil svojega mnenja. Toda vsi po svetu bi morali razmišljati s svojo glavo in se pri tem zavedati, da je najpomembneje vplivati na javno mnenje v državi Izrael.
Razprava o notranjem in zunanjem vplivu se morda sliši kot popolnoma teoretično razmišljanje, vendar to ni res. Vpliva namreč na zelo praktične zadeve. Izraelski mirovni tabor je obupan. Obseg in moč desničarjev raste. Skoraj vsak dan predlagajo in sprejemajo zaničevanja vredne zakone, nekateri med njimi so brez dvoma podobni fašističnim. Premier Benjamin Netanjahu se je obdal s skupino neotesancev in neotesank, ki prihajajo predvsem iz stranke Likud in v primerjavi s katerimi je videti kot pravi svobodomiselnež. Najpomembnejši opozicijski stranki, »sionističnemu taboru« (oziroma laburističnemu), bi lahko rekli Likud mlajši.
Razen približno desetih obrobnih skupin, ki se upirajo prevladujočemu razmišljanju in dostojno opravljajo svoje delo vsaka na svojem področju, je mirovni tabor popolnoma obupal. Njegovo geslo bi se lahko glasilo: »Ničesar več ne moremo storiti, zato nima smisla, da sploh kaj počnemo.« (Tudi judovsko-arabsko sodelovanje, ki ga je žal zelo malo, je zelo pomembno v skupnem boju znotraj Izraela.) V takšnem vzdušju je trditev, da lahko samo zunanji pritisk reši Izrael, slišati pomirjujoče. Nekdo tam zunaj bo opravil delo namesto nas, zato kar uživajmo v radostih demokracije, dokler ta še traja. Vem, da Šoken, Liel in drugi, ki se vsak dan znova bojujejo, nikakor ne podpirajo takšnega stanja. Vendar se bojim, da je to stanje posledica njihovih stališč.
Kdo ima torej prav: tisti, ki menijo, da nas lahko reši samo boj znotraj Izraela, ali tisti, ki se popolnoma zanašajo na zunanji pritisk? Moj odgovor se glasi: nobeden od njih. Ali pravilneje: oboji.
Tistim, ki se bojujejo znotraj Izraela, bo koristila vsa zunanja pomoč, ki je bodo deležni. Vsi moralni ljudje v vseh državah sveta bi se morali čutiti dolžne pomagati tistim skupinam in ljudem, ki se v Izraelu še naprej bojujejo za demokracijo, pravičnost in enakopravnost. Če bi radi pomagali Izraelu, bi morali moralno, politično in materialno pomagati tem pogumnim skupinam. Toda če bi radi dosegli, da bo pritisk od zunaj učinkovit, bi se morali znati povezati z notranjim bojem, poročati o njem in pridobivati podporo zanj. Tako lahko oživijo upanje vsem, ki obupavajo. Nič ni pomembnejšega od tega. Vlada se tega zaveda in zato sprejema različne zakone, s katerimi bi preprečila tujo pomoč izraelskim mirovnim skupinam.
Zato naj se učinkovit boj nadaljuje − znotraj, zunaj in povsod drugod.
***
Uri Avneri je starosta izraelskega mirovniškega gibanja, veteran izraelske vojne za neodvisnost, dolgoletni poslanec kneseta, novinar, aktivist, ustanovitelj mirovniške organizacije Guš Šalom.
Njegove prispevke smo zbrali v dosjeju Sporočila miru iz dežele vojne.
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.
