Tiskane izdaje
V času, ko se spominjamo 60. obletnice Plečnikove smrti in pomena njegove arhitekture kot kulture v svetovnem merilu, in ob 20-letnici ustanavljanja strokovne zbornice in uveljavljanja arhitekture v zakonodaji ter ob zaključni fazi priprave zakonodaje o graditvi in poklicu arhitekt je prav, da ponovno opozorimo na kritično stanje splošne kulture naših naselij in na nerazumevanje vlade o pomenu kulture v arhitekturi.
To se odraža v poenostavljeni, gradbeno-tehnični obravnavi poklica arhitekt, ki ga pripravlja ministrstvo za okolje in prostor in ne upošteva pomena kulture – kot izhodišča za zakonodajno opredelitev dela arhitektov.
Tipski načrti
Da bi razumeli obsežnost problematike arhitekture v Sloveniji, se moramo zavedati negativnih posledic preteklega družbenega razvoja na tem področju, ki je bil popolnoma drugačen od razmer v razvitejših državah.
Arhitekturno načrtovanje, zlasti stanovanjske gradnje, ki predstavlja večino grajenega prostora, je bilo ločeno:
1. na družbeno usmerjeno graditev večstanovanjskih objektov ter deloma na strnjeno družinsko gradnjo in
2. na bolj ali manj stihijsko, potratno gradnjo individualnih hiš v samograditeljski izvedbi na osnovi slabih projektov, brez potrebne vloge arhitektov.
Zakonodajno je bilo urbanistično načrtovanje v pristojnosti Sekretariata za urbanizem, načrtovanje objektov in graditev pa v pristojnosti Sekretariata za industrijo in gradbeništvo.
Načrtovanje naselij se je izvajalo v urbanističnih zavodih na podlagi zazidalnih načrtov s pretežno ustaljeno tipologijo objektov. Načrtovanje objektov pa se je izvajalo praviloma v okviru birojev investitorjev – gradbenih podjetij. Načrtovanje je bilo torej podrejeno komercialnim interesom gradbeništva, kar se je pogosto odražalo v slabi, rutinski arhitekturi naselij.
Izsiljevalski investitorji,
V ilustracijo razmer lahko povem, da je investitor med načrtovanjem lahko izsilil celo 100-odstotno povečanje števila stanovanj v naselju, kar je uničilo predvideno kakovost bivanja, in zahteval tudi odpravo ograj med atrijskimi stanovanji – kar pa mu sicer ni uspelo.
Tudi sicer so bile razmere za delo in odnosi med arhitekti – glede poklicne etike, spoštovanja avtorstva itd. – daleč od razmer, ki sem jih poznal v Franciji, kjer sem deloval več let pred načrtovanjem terasastih objektov v Kosezah.
Splošna oblikovna kakovost naselij je bila slaba. Arhitekturna izobrazba ni bila pogoj za načrtovanje objektov, načrtovanje je bilo možno tudi projektantom z gradbeniško in srednje tehnično izobrazbo.
Izdelava načrtov privatnim, samostojnim birojem arhitektov ni bila dovoljena – niti za individualne naročnike hiš. Večina hiš je bila načrtovana in realizirana brez potrebne vloge arhitektov.
Društva arhitektov niso imela nikakršne možnosti vplivanja na zakonodajno ureditev. Toda leta 1981 jim je vendarle uspelo s pobudo Zvezi stanovanjskih skupnosti Slovenije, da razpiše Program razvojnih natečajev za pridobitev aktualnih tipov zazidave in objektov. Na tej osnovi so gradili dve naselji hiš na osnovi nagrajenih natečajnih rešitev – v Grosuplju in Črnučah – ter v nadaljevanju do priprave večje soseske na jugu Ljubljane – Galjevica, ki pa zaradi problemov z zemljiščem ni bila realizirana.
Treba pa je reči, da sta v organiziranih naseljih – v nasprotju z današnjimi razmerami – veljala določen urbanistični red in inšpekcijski nadzor.
Degradirana naselja
Po razpadu države leta 1990 pa so začeli nerazumno opuščati dotedanja pravila o dovoljenih posegih na objektih. To je povzročilo stihijski razvoj tudi v do tedaj urejenih naseljih. Posledice se odražajo v degradiranih ali uničenih naseljih, ki jih je praktično nemogoče sanirati.
Od tedaj se soočamo z razvojem nebrzdanih zasebnih interesov v škodo javnega interesa za kakovostni izgled naselij.
Arhitekti smo po letu 1990 začeli pripravljati ustreznejšo zakonodajo. Tedaj je bil najpomembnejši korak na ravni vlade združitev pristojnosti za urbanistično in gradbeno zakonodajo v okviru enotnega ministrstva (MOP).
Začeli smo pripravljati predlog za ustanovitev zbornice za arhitekturo po vzoru razvitejših držav.
Toda prevladujoči vpliv gradbeništva je v letu 1996 uveljavil sprejetje zakona, ki je določal ustanovitev enotne Inženirske zbornice Slovenije, ki združuje različne stroke, udeležene pri načrtovanju in graditvi.
Kmalu po ustanovitvi se je izkazalo, da je delo za arhitekte v tem okviru – zaradi specifične dejavnosti in omejenih možnosti delovanja – nemogoče.
Po večletnih prizadevanjih nam je, kljub nasprotovanju gradbeništva, uspelo spremeniti zakon, ki je priznal specifičnost arhitekturne stroke in leta 2004 omogočil ustanovitev Zbornice za arhitekturo in prostor Slovenije – ZAPS.
Zbornica je začela priprave na zakon o arhitekturi, ki bi opredelil poklic arhitekt po vzoru razvitejših držav, in predlagala pristojnemu ministrstvu MOP pripravo tega zakona.
Na I. Kongresu arhitektov 2005 v Cankarjevem domu – ob udeležbi predstavnikov Evropske zveze arhitektov (ACE) – je tedanji minister Janez Podobnik obljubil pripravo zakona o arhitekturi.
Toda prevladujoči vpliv gradbeništva v okviru vlade je onemogočil pripravo tega zakona. Ministrstvo je pripravilo enotni zakon o arhitektih in inženirjih, ki je obravnaval arhitekturno dejavnost zgolj na osnovi gradbeno-tehničnih meril kakovosti.
Sicer pa zakon – zaradi spremembo vlade – ni končal postopkov v državnem zboru.
Arhitekturna politika Slovenije v predalu
Ob predsedovanju Slovenije EU leta 2008 je bil v Ljubljani sestanek Evropskega združenja za arhitekturne politike – EFAP, ki je spodbudil MOP, da je začel pripravo izhodišč za arhitekturno politiko Slovenije; vendar se je po spremembi vlade 2008 delo na tem projektu prekinilo.
Ko sem leta 2012 v Delu objavil članek Zakaj potrebujemo arhitekturno politiko in leta 2013 ministru za kulturo Urošu Grilcu poslal mojo knjigo Zakaj potrebujemo zakon o arhitekturi?, mi je odgovoril, da ministrstvo namerava vključiti arhitekturno politiko v osnutek nacionalnega programa za kulturo 2014–2017.
Treba je reči, da je bil strokovni del te naloge v preteklem letu kakovostno opravljen.
Konec leta 2015 je MOP pripravil za javno obravnavo predloge treh zakonov: zakona o urejanju prostora, zakona o graditvi in zakona o pooblaščenih arhitektih in inženirjih.
V ta namen je stroka, združena v okviru skupine »Odgovorno do prostora«, ki zastopa stališča strokovnih zbornic, ZAPS, IZS, pristojnih fakultet in strokovnih združenj, pripravila kakovostna programska izhodišča v publikaciji Kultura prostora zdaj.
Zakonodajni predlogi sicer omogočajo vrsto ustreznejših rešitev glede na obstoječo prakso, vendar zakon o poklicu arhitekt še vedno ne opredeljuje arhitekturne stroke na osnovi njenega kulturnega poslanstva.
Zakon ne določa naloge arhitektov na osnovi javnega interesa za kakovostno kulturo grajenega prostora. Vloga arhitektov mora biti jasno opredeljena tako v fazi umeščanja in graditve objektov kakor tudi v fazi vzdrževanja ali dograjevanja objektov.
Ironija, da se postavljamo
Vlada bi morala uskladiti zakonodajno pristojnost na tem področju arhitekture z ministrstvom za kulturo, ki je tudi nosilec arhitekturne politike Slovenije.
Ironija je, da se Slovenija postavlja s Plečnikovo arhitekturo – pri tem pa vlada ne upošteva ali ne razume pomena javnega interesa za kulturo v arhitekturi.
Šele ko bomo sposobni obravnavati arhitekturo ne samo kot področje gradbeništva, ampak predvsem kot področje kulture grajenega prostora, bomo lahko razumeli pomen Plečnikovih del.
Dr. Viktor Pust, arhitekt,
ustanovni predsednik Zbornice za arhitekturo in prostor Slovenije
––––––
Prispevek je mnenje avtorja
