Plinovodistan

Za ljubitelje politične nadaljevanke Plinovodistan, kot nekateri imenujejo šahovnico, na kateri se energetske velesile spopadajo za prevlado na globalnem tržišču energentov, je letošnja poletna sezona še posebej napeta.

Pri tistih, ki so spremljali serije minulih sezon, je prevladalo mnenje, da je Kremelj zmagal na vseh frontah. Rusija in Kitajska sta podpisali sporazum o gradnji dveh plinovodov do Kitajske, sklenjen pa je bil tudi dogovor o gradnji dopolnilnega kraka plinovoda Severni tok, ki povezuje Rusijo in Nemčijo. Na veliko se je govorilo o Turškem toku, s katerim je Rusija nadomestila plinski projekt Južni tok, ki je padel v vodo zaradi zadržkov Evropske unije.Nepričakovano se je pojavila na sceni Turčija, že kmalu pa tudi zadržki. Zato, ker bi z uresničitvijo Turškega toka Evropska unija postala talka svoje »zapostavljene pastorke«.

Turčija je glavna igralka nove sezone. V novi ruski plinski enačbi se je izkazala za šibek člen. Pod pritiski Američanov se je začela obotavljati, saj ji je Washington v zameno za zamrznitev Turškega toka dal zeleno luč za letalske napade na položaje Kurdov v Siriji, vojaško akcijo pa so za boljši vtis poimenovali »Operacija proti Islamski državi«.

Turčija je v velikih težavah. Boji se, da bo stranski produkt razpadanja Sirije in Iraka nastanek neodvisnega Kurdistana, ki bi vključeval tudi del turškega ozemlja. Poleg tega stranka Recepa Tayyipa Erdoğana na nedavnih parlamentarnih volitvah ni dobila absolutne večine. Turški tok je za Turčijo postal pogajalska karta tako v notranji kot zunanji politiki, o čemer pričajo pestre politične aktivnosti. Po telefonu sta se pogovarjala turški in ruski predsednik, Erdoğan in Vladimir Putin, ki sta se ob robu evropskih iger v Bakuju srečala tudi v živo. Srečanje med ameriškim državnim sekretarjem Johnom Kerryjem in turškim zunanjim ministrom Mevlütom Çavuşoğlujem kaže, da se je v načrte vmešal še uradni Washington.

Rusija se poskuša s pomočjo Turškega toka znebiti tranzita čez Ukrajino. V igri je veliko, zato poskuša Turčija zase iztržiti največ, Rusija pa ji hladnokrvno odgovarja, da čaka na oblikovanje nove turške vlade, saj brez tega ni mogoče začeti gradnje. Dokončna usoda Turškega toka – vanj je bila kot tranzitna država med nedavnim obiskom ruskega premiera Dmitrija Medvedjeva povabljena tudi Slovenija – bo znana jeseni, ko se bosta spet srečala Putin in Erdoğan.

V globalni geopolitični igri se je pojavil še en igralec – Iran, ki je po sklenitvi nedavnega jedrskega sporazuma na dobri poti, da postane energetska velesila. Razpolaga z drugimi največjimi zalogami nafte in plina na svetu; pred njim je samo Rusija. »Za iranskim prebojem je plinska politika na območju med srednjo Evropo, Črnim morjem in Bližnjim vzhodom postala bolj zapletena in celo razburljiva,« je prepričan direktor Ruske nacionalne fundacije za energetsko varnost Konstantin Simonov.

Za zdaj kaže, da islamska republika ostaja tesna ruska zaveznica.