Tiskane izdaje
Ena najbolj slavnih vrstic v nemškemu pesništvu je »ne pozdravi me pod lipami«.
Judovsko-nemški poet Heinrich Heine je svojo ljubico prosil, da naj ga ne osramoti s tem, da bi se srečal z njo na glavni berlinski ulici, ki se imenuje »Pod lipami«.
Izrael je v položaju, da si lahko dovoli nezakonito ljubico. Arabske države ljubimkajo z njim, a si ne želijo, da bi to prišlo v javnost.
Vse skupaj je preveč sramotno.
Država, ki je predmet te razprave, je Saudska Arabija. Naftno kraljestvo je že nekaj časa skrivni zaveznik Izraela. In obratno.
V politiki je ponavadi tako, da nacionalni interesi vedno prevladajo nad ideološkimi razlikami. Tako je tudi v tem primeru.
Območje, ki ga Zahodnjaki imenujejo »Bližnji vzhod«, se je polariziralo v dva tabora. Na čelu obeh taborov sta Saudska Arabija in Iran.
Severni lok tvorijo šiitski Iranci, Irak s šiitsko večino, Alaviti, ki so blizu šiitom in nadzorujejo glavnino sirskega ozemlja, pa še Hezbolah v Libanonu.
Južni blok, ki ga vodi sunistična Saudska Arabija, pa je sestavljen iz sunističnih držav, kot je Egipt, in vseh zalivskih držav. Na skrivaj so povezane s sunističnim Islamskim kalifatom oziroma Daeshem oziroma z Isisom, ki se je umestil med Sirijo in Irakom. Z izjemo Egipta, ki je reven kot mošejska miš, so vse te države nesramno bogate z nafto.
Severni blok podpira Rusija, ki je Asadovo družino vojaško zelo dobro podprla. Južni blok pa so do pred kratkim podpirale ZDA in njene zaveznice.
Situacija je takšna, kakršna mora biti. Ljudje po svetu nimajo radi zapletenih situacij. Še posebej, ko je treba razločevati med prijatelji in sovražniki.
Vzemimo Turčijo. Sunitska država, ki je bila nekoč sekularna, a ji zdaj vlada verska stranka. Logično je, da podpira Daesh.
Turčija se tudi bori proti sirskim Kurdom, ki se bojujejo proti Daeshu in so povezani s kurdsko manjšino v Turčiji, ki jo ima turška vlada za smrtonosno grožnjo. (Kurdi so povsem ločen narod. Niso na Arabci ne Turki in se nahajajo v Iraku, Turčiji in Siriji. Predvsem pa se niso zmožni združiti. Večinoma so suniti.)
ZDA se borijo proti Asadovemu režimu v Siriji, ki ga podpira Rusija. Toda ZDA se bojujejo tudi proti Daeshu, ki se bojuje proti Asadovi Siriji. Sirski Kurdi se bojujejo proti Daeshu, pa tudi proti Asadovim silam. Hezbolah v Libanonu močno podpira Sirijo, ki je tradicionalna sovražnica Libanona. S tem držijo Asadov režim pri življenju. Namreč, z ZDA se bojujejo proti Daeshu, čeprav so ZDA smrtonosni sovražnik Hezbolaha. Iran pa podpira Asada in se bori proti Daeshu ... ob boku z ZDA, Hezbolahom in sirskimi Kurdi.
Niste edini, ki mu ni nič jasno.
ZDA so pred kratkim spremenile svojo usmeritev. Namreč, do zdaj je bilo vse jasno. ZDA so potrebovale nafto po takšni ceni, kakor je puščavski kralj dovolil. Sovražile so Iran, ker so šiitski islamisti vrgli z oblasti šaha, ki je bil ameriška marioneta. Islamisti so zajeli ameriške diplomate v Teheranu in jih vzeli za talce. Za njihovo osvoboditev so ZDA prek Izraela oskrbele iransko vojsko z orožjem (to je bil Irangate). Iran je bil v vojni z Irakom, ki je bil pod diktatorsko oblastjo Sadama Huseina. V boju proti Iranu so Američani podpirali Sadama, a so pozneje napadli Irak, obesili Sadama ter Irak prepustili svojemu smrtnemu sovražniku Iranu.
Toda ZDA zdaj razmišljajo drugače (če vsa ta zmešnjava sploh zasluži poimeovanje »razmišljanje«). Tradicionalno zavezništvo s Saudsko Arabijo proti Iranu ni videti več privlačno. Odvisnost ZDA od arabske nafte ni več takšna, kakršna je bila v preteklosti. Nenadoma saudska verska tiranija ni nič kaj bolj privlačna od iranske verske demokracije in njenega potencialnega tržišča. Če ne drugega, je Saudijcev 20 milijonov, Irancev pa 80 milijonov.
Trenutno imamo sporazum med ZDA in Iranom. Zahodne sankcije proti Iranu so odpravljene. Vse kaže na začetek čudovitega prijateljstva, ki bo mnogotere saudske prince razjezilo in jih obenem pretreslo.
Kje je v vsej tej zmešnjavi Izrael? Mjah, pravzaprav je del vse te zmešnjave.
Sredi vojne z Arabci se je vlada navdušila nad »povezanostjo z manjšinami«. To je pomenilo sodelovanje z vsemi obrobnimi skupinami. Se pravi maroniti v Libanonu (šiite so prezirali in zavračali), alaviti v Siriji, Kurdi v Iraku, Kopti v Egiptu, vladarji v Iranu, Etiopiji, Južnem Sudanu, Čadu in tako naprej.
Prav gotovo so obstajale ohlapne povezave z marioniti. Šahov Iran je bil bližnji, če ne celo tajni zaveznik Izraela. Izrael je šahu pomagal pri vzpostavitvi tajne policije in šah je izraelskim vojakom omogočil, da so prek njegovega ozemlja usposabljali kurdske upornike v severnem Iraku. Dokler ni šah sklenil sporazuma s Sadamom Huseinom. Šah je bil prav tako partner pri graditvi naftovoda iz Eilata do Aškelona, ki ni šel skozi Sueški prekop. (Nekaj svojega časa sem posvetil tej liniji, ki je še vedno sporen izraelsko-iranski projekt.)
Trenutno pa je situacija ravno nasprotna. Šiitsko in sunitsko nasprotje (ki se tiče nasledstva preroka Mohameda) je bilo zelo dolgo uspavano in se je zdaj prebudilo. Vendar pa služi najbolj posvetnim interesom.
Saudijcem je konkuriranje z Iranom za hegemonijo nad muslimanskim svetom veliko bolj pomembno kakor pa stara borba z Izraelom. To vsekakor drži, ker so Saudijci že pred leti predlagali mirovni načrt, ki je podoben načrtom, ki so jih predlagale izraelske mirovne sile (tudi tiste, ki jim sam pripadam). Arabska liga je načrt sprejela, Šaronova vlada ga je zavrnila in vse naslednje vlade so ga ignorirale.
Svetovalci Benjamina Netanjahuja se bahajo, da geopolitična situacija Izraela ni bila še nikoli tako dobra, kot je zdaj. Arabci se ukvarjajo s svojimi spori in veliko arabskih držav hoče okrepiti svoje tajne vezi z Izraelom.
Vezi z Egiptom pa sploh niso tajne. Egipčanski vojaški diktator zelo odprto sodeluje z Izraelom pri dušenju dvomilijonskega palestinskega prebivalstva na območju Gaze. Na tem območju vlada Hamas, ki ga egipčanska vlada povezuje s svojim sovražnikom Daeshem.
Indonezija, največja muslimanska država na svetu, ima še najboljše odnose z nami. Izraelski politični ali gospodarski odnosi z Indijo, Kitajsko in Rusijo so dobri in gredo samo še navzgor.
Mali Izrael je videti kot vojaški velikan, tehnološka sila in uravnovešena demokracija (vsaj za judovske državljane). Sovražniki, kot je gibanje BDS, so zgolj moteči dejavnik. Ali gre lahko sploh kaj narobe?
Na tem mestu se znajdemo spet pod lipami. Noben skrivni arabski prijatelj se noče javno srečati z nami. Egipt, s katerim imamo uradno mirovno pogodbo, ne sprejema izraelskih turistov. Preprosto jim je svetovano, naj ne gredo v Egipt.
Saudska Arabija in njene zaveznice nočejo imeti nikakršnih formalnih odnosov z Izraelom. Prav nasprotno, o Izraelu govorijo še vedno kot v času največjega arabskega zavračanja izraelske države.
Vsi navajajo en in isti vzrok: tlačenje palestinskega ljudstva. Njihove izjave so enake: uradni odnosi z Izraelom bodo vzpostavljeni šele takrat, ko se bo končal izraelsko-palestinski spor. Arabske množice povsod po svetu preveč sočustvujejo s Palestinci, da bi dopustili uradne odnose svojih vladarjev z Izraelom.
Vsi ti vladarji pa se zavzemajo za iste pogoje, za katere se je zavzemal Jaser Arafat in so v saudskem mirovnem načrtu: svobodna palestinska država, ki obstaja poleg Izraela in ima razmejitev na podlagi stanja junija 1967, plus malenkostne spremembe. Poleg tega bi se »sporazumeli« glede vrnitve beguncev (»sporazum« z Izraelom pomeni vrnitev simboličnega števila beguncev).
Izraelska vlada se na ta načrt ni nikoli odzvala. Pod Benjaminom Netanjahujem pa je od mirovnih pogojev še bolj daleč kakor kdaj prej. Naša vlada skoraj vsak dan sprejema nove zakone, povečuje naselbine in sprejema obveze, ki potiskajo Izrael še bolj stran od miru, ki bi ga lahko sprejele arabske države.
Prihodnje generacije bodo začudene glede teh razmer.
Vse od ustanovitve sionističnega gibanja, vsekakor pa od ustanovitve države Izrael naprej, so Izraelci sanjali o tem, da bi premagali arabski upor in Arabce napeljali k temu, da bi sprejeli »judovsko in demokratično« državo Izrael kot legitimno članico na tem območju.
Zdaj se je pokazala priložnost, ki je izvedljiva. Izrael je povabljen k arabski mizi, a to priložnost ignorira.
Pa ne zato, ker bi bil Izrael slep, ampak zato, ker so okupirana palestinska ozemlja in naselbine bolj pomembne kot zgodovinska vzpostavitev miru.
Iz tega razloga nas noče nihče srečati pod lipovimi drevesi.
***
Uri Avneri je starosta izraelskega mirovniškega gibanja, veteran izraelske vojne za neodvisnost, dolgoletni poslanec kneseta, novinar, aktivist, ustanovitelj mirovniške organizacije Guš Šalom.
Njegove prispevke smo zbrali v dosjeju Sporočila miru iz dežele vojne.
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.
