Tiskane izdaje
Želja vseh fizikov in astrofizikov je poenotenje teorij o vesolju. Po temeljitem proučevanju njihovih teorij o vesolju je nastala ta teorija, ki govori o poenotenju vseh dosedanjih teorij.
Vesolje se ni začelo v nekem »določenem trenutku« (veliki pok) in se niti ne bo končalo v »določenem trenutku« po končani fazi krčenja, pač pa je vesolje od »nekdaj« in je v nenehnih, neskončnih ponavljajočih se ciklusih širjenja in krčenja in velikih pokov.
Cilj ni izničiti vse prejšnje teorije o vesolju. Ravno nasprotno. Cilj je poenotenje teh v eno samo teorijo, teorijo o neskončnosti ponavljajočih se ciklusov velikih pokov, širjenja in krčenja. Vesolje torej nima niti začetka niti konca. Teorija o poenotenju teorij o vesolju ni v nasprotju s slavno teorijo relativnosti, pač pa večji del celo sloni na njej.
Poenotena teorija o vesolju sloni predvsem na izhodišču, da ni točna teorija, po kateri ni moč predvideti prihodnosti. Prihodnost je predvidljiva in celo dokazljiva.
Zamislimo si eksplozijo (veliki pok) strnjene mase in atomov in kako se po eksploziji strnjena masa in atomi … s svetlobno hitrostjo širijo enakomerno v vse smeri. Vesolje je še vedno v fazi širjenja po zadnjem velikem poku, vendar njegova hitrost širjenja ni več svetlobna, je pa zadostna, da še ne omogoča začetka krčenja in vrnitve v začetno stanje pred eksplozijo (velikim pokom).
Ko širjenje vesolja v neskončnem prostoru doseže kritično točko hitrosti, ki jo imenujemo točko »nič«, se bo v milijardinki sekunde začel nasprotni proces, proces krčenja. Ciklusi širjenja in ciklusi krčenja so natančni do ene milijardinke sekunde. Ko vesolje pri krčenju doseže točko »nič«, pride do ponovne eksplozije (veliki pok) … Ciklusi so neskončni in se vsakih 20 milijard svetlobnih let ponavljajo. Sledijo si natančno do ene milijardinke sekunde.
Napaka fizikov je trditev, da se je čas pred eksplozijo (velikim pokom) ustavil (!?) in da tam odpovedo vsi fizikalni zakoni. Časa po koncu krčenja vesolja in časa pred eksplozijo, velikim pokom, ni, ker se vse skupaj zgodi v milijardinki sekunde (prehod iz krčenja v veliki pok) in je nemerljivo. »Vmesnega časa« torej ni in ga niti ne more biti.
Poenostavljeno. Napaka fizikov je trditev, da je nemogoče vedeti, kaj se je dogajalo pred eksplozijo (velikim pokom), saj se nič niti ni dogajalo, če odmislimo širjenje in krčenje vesolja, ki so neskončni ciklusi. Ali še bolj poenostavljeno: dogajali so se širjenje in krčenje, vmesnega časa med tema dvema pa ni. Niti pri kritični točki širjenja niti pri kritični točki krčenja vesolja. Praktično se vse vrti v krogu, brez vmesnega časa, statičnosti. Fiziki so z dosedanjimi teorijami navajali, da ne vedo, koliko je poteklo časa med krčenjem in eksplozijo (veliki pok). Vmesnega časa ni bilo niti za milijardinko sekunde, ker ga po zakonih fizike niti ni moglo biti.
Ena od najhujših napak fizikov je trditev, da, kar se je, če se je, dogajalo prej, nikakor ni moglo vplivati na to, kar se dogaja zdaj.
Vse, kar se je dogajalo prej, v prejšnjih neskončnih ciklusih, od velikega poka do točke nič pri širjenju vesolja in nazaj, do točke nič pri krčenju vesolja, se v sleherni milijardinki sekunde (pogojno čas), dogaja zdaj. Torej se nenehno in neskončno ponavljajo zrcalne oblike vsega.
Neskončno ponavljanje
Snov, materija, energija se torej nenehno ponavljajo v natančno istem času in v natančno isti kvantiteti, obliki, kot so se v prejšnjih ciklusih in procesih v ciklusih in se bodo neskončno ponavljali. To pomeni, da se bo tudi naš sončni sistem po ponovni eksploziji, po ponovnem velikem poku čez okoli 15 milijard svetlobnih let ponovno izoblikoval do enega samega atoma v to, kar je bil, je zdaj in bo vedno.
Skozi vse te cikluse in natančno ponavljajoče se procese v ciklusih se materija nenehno spreminja, in sicer tako, da je v določenem času materija, v drugem času pa antimaterija, kar se vrti v neskončnem krogu. To pomeni, da se vsakih 20 milijard svetlobnih let tudi človek spreminja, vendar vedno za določen čas prevzame sedanjo obliko. Če bi želeli vse skupaj bolj natančno pojasniti: 20 milijard svetlobnih let, ki so potrebna, da smo zrcalna oblika sedanjosti, ni tako dolg čas. Natančno tako je, kot bi zvečer utrujeni zaspali in se lepo spočiti zjutraj zbudili.
V človeški navadi je, da človek reče, da je bil v prejšnjem življenju riba, ptica …, je pa dejansko v neskončnih ponavljajočih se ciklusih in procesih v teh ciklusih vedno človek, ki je del teh ciklusov in procesov v ciklusih, vendar vedno v drugačni obliki.
Vsi dokazi govorijo, da ne drži teza fizikov, da se pred velikim pokom ni nič dogajalo. Drugače povedano: niti ene milijardinke sekunde ni bilo statičnosti in je ne bo. Veliki pok je samo proces v navedenih ciklusih, kot so procesi »črne luknje« in drugo.
Da ne bi prihajalo do napačnih sklepov, ko govorimo o neskončnosti, v kateri se nenehno nekaj dogaja, mislimo pri tem na prostor, in ne na samo vesolje, ki je v tem neskončnem prostoru. Kako bi sicer dojeli prostor po krčenju vesolja, ki se sam ne more širiti ali krčiti.
Iskanje izvora
Nesmiselno vprašanje je, kdo smo, od kod smo prišli in kam gremo. Z navedeno poenoteno teorijo o vesolju smo to vprašanje rešili za vedno. Najbolj razumljivo je, da v neskončnem prostoru in ciklusih ter procesih v teh ciklusih ni ničesar naključnega. Vse je tako natančno, da to natančnost človeški možgani na sedanji stopnji razvoja le z težavo poskušajo dojeti.
Nekako se dozdeva, da bi z opisano poenoteno teorijo o vesolju fiziki nekako izgubili pomen, kar je napačno mnenje. Resnica je, da bi šele po tem njihovo delo dobilo pravi pomen, vendar bi njihovi natančni izračuni in potrditve poenotene teorije o vesolju bili brez slehernega pomena, saj na nič ne bi mogli vplivati, ničesar spremeniti, izboljšati. Smo le bitja v neskončnem prostoru in del neskončnih dogajanj, ki preprosto hočemo in tudi moramo vedeti vse o vsem. Ko govorimo o »praznem prostoru«, v katerem se po krčenju vesolja na točko »nič« ne more več nahajati niti en sam atom, govorimo o »praznem prostoru«, ki bo ponovno, po naslednjem velikem poku, »napolnjen« z neskončnim številom galaksij, zvezd, planetov. Če ponazorimo: če bi v »praznem prostoru« potovali s svetlobno hitrostjo, ki je 300.000 kilometrov na sekundo ali za spoznanje nižja, ne bi prišli popolnoma nikamor. Vedno bi bili na isti točki in v »centru« neskončnosti prostora. Od tod mnenje fizikov, da je nesmiselno govoriti o prostoru in času »zunaj meja« vesolja, saj je tam praznina, kjer se nič ne dogaja.
Napaka fizikov je tudi v tem, da predvidevajo, da v vesolju obstaja točka, kjer vse teorije odpovedo. Ta točka naj bi bila čas med koncem krčenja vesolja in med velikim pokom. To točko so poimenovali »singularnost«. Fiziki in matematiki so se tu ujeli v past, ki se ji reče politika. Gre za dejstvo, da se o tem bolj politizira kot znanstveno debatira, ko znanstveniki trdijo, da ne vedo, kaj se je dogajalo po koncu krčenja vesolja in kaj se je dogajalo pred ponovnim velikim pokom. Zanima jih, koliko časa naj bi poteklo od konca krčenja pa do velikega poka. Odgovor je, da je ta čas trajal milijardinko sekunde, če že moramo govoriti o času. Enako milijardinko sekunde traja prehod iz širjenja vesolja v ponovno krčenje.
Zamislimo si avto, ki nenehno vozi na relaciji Ljubljana–Maribor. Ljubljana je točka »nič« pri širjenju vesolja, Maribor pa točka »nič« pri krčenju. Avto vsakokrat prevozi neko namišljeno črto v Ljubljani na rondoju, ki ji pravimo točka »nič« pri širjenju in enako tudi v Mariboru, ki ji pravimo točka »nič« pri krčenju. Koliko časa mine, da avto v Ljubljani ali v Mariboru prevozi tisto namišljeno črto in vozi v nasprotno smer? Odgovor je, da nič, saj ta avto dejansko nenehno vozi v krogu. Enostavno. Ko avto iz Ljubljane pripelje v Maribor do milijardinke milimetra namišljene črte, ko naj bi se obrnil proti Ljubljani, ali se tam ustavi in čaka? Enako velja za namišljeno črto v Ljubljani. Statičnosti vesolje ne pozna. Prehodi iz enega stanja v drugo se lahko merijo v milijardinki sekunde, če že moramo o tem prehodu sploh govoriti.
Če to strnemo v eno samo teorijo, ki nas posebno zanima, je človek, kot materija-snov, del teh neskončnih ciklusov in procesov v ciklusih. Nujno je razumeti, da je človek neločljiv del v neskončnosti trajajočih ciklusov in procesov v teh ciklusih, le da se v določenih procesih spreminja, podobno spreminjajočim se elementom znotraj zvezd in se torej vedno nekje nahaja, vendar vedno v drugi obliki, kar se ponavlja v neskončnost. Trenutno smo v sedanji obliki, v kateri naj bi ponovno bili čez 20 milijard svetlobnih let.
Milan Brkovič, svobodni raziskovalec
––––––
Prispevek je mnenje avtorja
