Pogled skozi bolniško okno
Pred dnevi sem prišel domov iz dvotedenske bolniške oskrbe na oddelku za covid-19 Univerzitetne klinike na Golniku. Poklical sem nekatere prijatelje, ki so hudomušno komentirali, da bi bilo bolje, če bi še malo ostal v bolnici. Razumejo, da tam ni ravno prijetno, toda distopična realnost, v kateri je vsak dan sprejetih po deset novih odlokov, je, pravijo, še precej hujša. Zvečer se v strahu odpraviš v posteljo, ker ne veš, kakšne nove omejitve te čakajo jutri. Eden izmed prijateljev me je spomnil, da je odlok lepša beseda za zloglasni dekret, ki je bil tako značilen za absolutistične monarhije in totalitarne režime. Danes imamo očitno kombinacijo obeh, saj so vladajoči v zgolj dveh letih ljudem pod parolo zagotavljanja varnosti pred virusom vzeli veliko svobode in pravice, ki so jih izborile prejšnje generacije. Sedanje razmere pa najbolje povzemajo besede enega največjih državnikov vseh časov, izumitelja in pisatelja Benjamina Franklina, ki je zapisal: »Kdor se odreče svobodi, da bi dobil varnost, na koncu izgubi oboje.«
»Kako pa je bilo tam notri?« me sprašujejo mnogi. V kratkem, povsem drugače od razmer zunaj. Že od prvega trenutka, ko sem bil sprejet v bolnišnico, je bilo s prostim očesom videti, da gre v nasprotju s povsem razglašenim vladno-strokovnim orkestrom za uigrano ekipo, ki sledi logično podkrepljenemu protokolu. Potem ko so naredili vse potrebne analize in postavili diagnozo, so me seznanili z nadaljnjim potekom zdravljenja. Pri tem zdravnik z menoj ni ravnal kot tožilec z obtoženim; ni govoril zviška, ni me strašil in tudi ne obsojal, ker nisem cepljen. Zakaj ni delal nobene panike glede cepljenja, mi takrat še ni bilo jasno, a pozneje sem na oddelku izvedel, da so hospitalizirani v istem deležu cepljeni in necepljeni. Mimogrede, v moji sobi sva bila dva necepljena in trije cepljeni. Zdravnik je počepnil, da bi bil čim bolj v mojem vidnem polju, in mi prijazno z veliko mero sočutja povedal, naj si ne delam skrbi, ker so strokovnjaki z veliko izkušnjami in da bodo zame dobro poskrbeli. Ali jaz dobro slišim? To je bil pravi blagoslov za moja ušesa, kajti takšnih sporočil v javnem prostoru ni bilo mogoče slišati že dve leti. Vedoč, da vladnih štirinajst dni traja že dve leti, me je malo stisnilo, ko je povedal, da bom ostal pri njih od pet do šest dni. Toda glede na njegov iskreno sočutni odnos sem se odločil, da mu zaupam.
Medsebojno zaupanje
Od tod dalje smo medsebojno zaupanje z zdravniki in medicinskim osebjem samo še gradili iz dneva v dan. Prav nihče od bolnikov ni bil niti diagnoza niti bolezen, ampak predvsem in najprej osebnost s svojim karakterjem, izkušnjami in lastnim pogledom na svet. Zdravnice in zdravniki v viziti so bili brez kakršnekoli mračnjaške misli ali ščepca negativizma. Vedno dobro razpoloženi, optimistični in hkrati resnični profesionalci, osredotočeni na ustvarjanje kar najboljše terapije, da bi čim prej okreval. Zdravnica, vrhunska pulmologinja me je prijazno vprašala, kaj sem počel zadnja dva meseca, da sem bil tako izčrpan. Pazljivo me je poslušala in svetovala manj stresno življenje. Na drugi strani pa so medicinske sestre in bratje motor dobro naoljenega stroja, čigar pogonsko gorivo je ljubezen. To so ljudje, ki so se odločili biti sestra in brat vsakemu bolniku. Prav takšnih v našem svetu zelo primanjkuje. Tudi slepec bi z lahkoto opazil ljudskost, ki je izžarevala z njihovih obrazov, in skrb za slehernega posameznika, kakršno sem srečal edino še v nekaterih krščanskih samostanih. Ker so se prav pri njih v srednjem veku formirale prve bolnišnice, to ni presenetljivo. Takšni ljudje so po mojem globokem prepričanju eden ključnih razlogov, zakaj kot civilizacija sploh še obstajamo, saj nas takšni ljudje še držijo nad gladino živega blata, ki se manifestira kot laž, korupcija, nepravičnost, izsiljevanje, manipulacija in destrukcija.
V nasprotju z večino ljudi, ki na življenje gledajo kot dobro obloženo švedsko mizo, s katere lahko nenehno in v neomejenih količinah jemlješ, da bi zadovoljeval svoje fiziološke potrebe, strasti in kaprice, je filozofija medicinskega osebja popolnoma drugačna. Oni nimajo vnaprejšnje računice, saj je delo preveč naporno, plača pa mizerna. Za poklic zdravstvenega delavca so se odločili, ker imajo radi človeka in razumejo pred zahodnjakom skrito modrost, da je veliko lepše dajati kot jemati. V tem cilju nesebično razdajajo sebe ter tako vsakodnevno praznijo svoje rezervoarje pozitivne energije in ljubezni, ki se s percepcije praznega zahodnjaškega posameznika zdijo brezmejni. Dvanajsturno bedenje nad bolniki se za zunanjega opazovalca zdi kot neskončnost, medtem ko je zanje ta čas garanja pravzaprav blagoslov, v katerem pomagajo bolnikom, da se postavijo na lastne noge in si morda kot posamezniki po odpustu iz bolnišnice organizirajo boljše življenje. Z več umirjenosti, potrpežljivosti ter ljubezni zase in za druge. Njihova nagrada, ki je pomembnejša od plače, je vsak ozdravljeni posameznik, s čimer dobijo zagon za oskrbovanje vedno na novo prispelih bolnikov in potrditev, da so izbrali ustrezno poklicno pot.
Glede na jasno viden velik prepad med zunanjim svetom, ki iz dneva v dan postaja bolj blazen in nepredvidljiv, ter takšnimi bolnišnicami, kot je Golnik, ki so postale redke oaze razuma in sočustvovanja, bi bilo smotrno razmisliti, da se sprejme odlok, da vsi državljani, vključno z mladimi, preživimo vsaj dva tedna na praksi z zdravstvenimi delavci in delu z bolniki. Pri tem velja obvezati vladajoče odločevalce, ki imajo kot družbeni dejavnik največjo odgovornost, da izpolnijo enomesečno prakso. Medtem ko je to odlična priložnost, da postanemo boljši sebi in drugim, je to morda edina pot, da se povrne povsem skrhano zaupanje.
***
Nenad Vladić, strokovnjak za razvoj človeških potencialov.
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališč uredništva.
